Ojla!
Vem, da že pet dni nisem nič objavila, ampak, saj veste, obstaja tudi šola. Ampak, kakorkoli, pojdimo raje na našo zgodbo.

"Kaj?" dahnem. Emelline pokima in reče: "Oprosti, Emily, ampak mislim, da je to še najboljša zamisel. Mislim, samo poglej se. Vse to te počasi odnaša v norost." Ok, res ne želim biti nora, ampak tudi psihoterapija mi ni ravno všeč. Želim ugovarjati, ampak me Emelline prekine: "Emily, nehaj. Saj veš, da je to še najboljše zate." Na to ji ne morem ugovarjati, zato samo nemočno prikimam in ji obljubim, da bom odšla k šolski psihiatrinji. Po pouku se tako počasi odpravim proti pisarni gospe Hill. Ko pridem do pisarne, potrkam in vstopim. Šolska psihiatrinja Veronica Hill sedi za pisalno mizo in ko vstopim, dvigne pogled s papirjev. Nasmehne se mi in me pozdravi: "Pozdravljena, Emily. Vidim, da si končno ugotovila, da bi me lahko obiskala. Sedi, lahko kar začneva." "Zdaj?" presenečeno vprašam. "Seveda. Pridi, no, in se usedi, da lahko kar začneva." Izberem si stol in se usedem.
Ne bom vam opisovala, o čem sva se pogovarjali in vse te stvari. Povedala vam bom samo, da je imela Emelline prav. Res mi je pomagalo in končno sem lahko po dolgem času spet trezno razmišljala. No, vsaj do večera. Takrat sem se ulegla v posteljo in zelo hitro zaspala. In potem sem spet sanjala o gozdu za hišo Moorovih. Tokrat stojim na jasi. Obkrožajo jo temna, strašna drevesa. Ozrem se okoli sebe. V temi opazim različne sence, ki se mi počasi približujejo. Sence so različnih oblik. Nekatere so zelo majhne, nekatere pa ogromne. V množici sem opazila tudi senco z zelo dolgimi rokami, ki so se že skoraj dotikale tal. Strmim v sence pred menoj, ko slišim, da jih izza dreves okoli mene prihaja še več. Zaslišim, da se mi nekdo približuje od zadaj, zato se obrnem. Ampak pred mano spet ni ničesar. Potem začutim, da me nekaj pocuka za hlače in ozrem se proti tlom. Pred mano stoji lutka Chucky. Zlobno se mi smehlja. V njegovi roki opazim nož, ki se sveti v mesečini. Obrnem se, da bi zbežala, ampak pred menoj stojijo temne sence, ki se mi še vedno približujejo. Spet se obrnem in ugotovim, da so me obkrožile. V krogu se mi počasi približujejo. Potem pa se nenadoma ustavijo. Pogledam proti Chuckyju in vidim, kako dvigne nož. Takrat se samodejno zganem in se osvobodim iz kroga. Odrinem sence stran od mene in zbežim v gozd. Slišim, kako se poženejo za mano. Osredotočim se na dihanje in nekaj časa tako slišim samo še bitje svojega srca in svoje dihanje. Počasi postajam vedno bolj zadihana, vendar se prisilim, da nadaljujem s tekom. Kmalu me začne zbadati v bokih in vedno počasneje tečem. Pogled se mi nekoliko zamegli, ampak nadaljujem. Potem pa zadanem ob nekaj trdega in poletim proti tlom. Zadanem ob listje. Poskušam se čim hitreje pobrati in to mi delno uspe. Zelo hitro sem se pobrala, ampak še vseeno prepočasi. Sence so me že ujele in me spet potisnile ob tla. Poskušam se umiriti, potem pa ob sebi zaslišim zloben, vendar tih smeh. Obrnem glavo in pred seboj zagledam Chuckyja. Začnem razmišljati in ugotovim, da je do zdaj edini od senc, ki se mi je pokazal. Iz misli me zbudi mesarski nož, ki ga Chucky spet dvigne. Tokrat zamahne in v hrbtu začutim nenadno bolečino. Chucky zamahne še enkrat in spet me hudo zaboli. Tokrat od bolečine zavpijem. Potem se zbudim.
Hrbet me še vedno boli in pogled se mi megli. Počasi z roko sežem proti hrbtu. Ko se ga dotaknem, me spet prešine nenadna bolečina. Roko si pristavim pred obraz in zagledam kri. Od groze zavpijem, nato pa mi rana na hrbtu povzroči takšne bolečine, da padem v nezavest.

To je to. Upam, da ste ob branju uživali. Naslednji del pride kmalu, verjetno že kar jutri.
Uživajte v teh velikonočnih praznikih!