hejj no tuki je vikendd iskreno tale teden je bil zame fajn tale sonček je tok the best pač omfg aaa aja pa lih berem eno knjigo k je supr napisana res je ful dobra tkoda ja bom probala mal posnemat stil pisanja haha upam da mi rataa<3 drgač pa ja nimam več tok za yappat tkoda gremo na bistvo:
_________________________

no, ko sem se po skoraj tritedenskem tripu vrnila nazaj v šolo sem se počutila super, končno spet znano okolje in prijatelji. dejansk so me usi dost pogrešal. spraševala pa sem se če me pogreša tudi luka in ali je sploh ugotovil da me ni.
vbistvu sem se tresla, ko sem hodila na trening. bilo je toplo in sončno vreme, bil je konec maja in medtem ko me ni bilo se je precej potoplilo in sem lahko okoli pohajkovala v kratkih rokavih in supergah. vbistvu sem pot želela kar se da zavleči, saj me je bilo strah. potem pa sem prišla pred vhod v telovadnico in v trebuhu sem imela vozel. dolgo ga nisem videla, nisem vedela kako naj se obnašam. bil je pri vratih in v evidenco zapisoval kdo je prišel - očitno je bil on dans dežuren.
"poglej koga ni bilo en mesec" je rekel Luka.
na njegovem vratu sem opazila veržico z velikim križom. prej je še nisem opazila, morda je nova. prva sprememba. vbistvu pa moji možgani niso delovali prav dobro, sploh pa o tem kje sem bila nisem želela govoriti njemu. nisem želela da bi si mislil da smo neki ful bogati al pa kej, sej drgač nismo ampak letalske karte so ble dost poceni pa smo pač šli.
"jah, ma dej kaj nej" približno to sem spravila iz sebe, sploh pa ni vprašal kje sem bila. ampak opazil pa je da me ni bilo.
na treningu ni bilo moje prijateljice, nevem kje je bila. vbistvu je bila cela naša skupina nekam zdesetkana, ful malo nas je bilo.
potem je trener oznanil, da imamo danes trening za razgibavanje, what means pekel.
"pojdite v pare," je rekel trener. ozirala sem se po mojih možnostih, a dejansko ni bilo nikogar pametnega.
"Luka in fregi bosta vidva danes skupaj delala." je rekel trener js pa sem dobila metuljčke ali pa raje kar strupen stisk v želodcu ki se je zgodil usakič ko sem ga videla. seveda sem bila vesela.
postavil se je pred mano poizkušala sem delovati čim bolj naravno in normalno, za kar pa ne vem če mi je uspelo. trener je pokazal prve vaje in ja. bilo je nekako čudovito. pa tudi malo grozno. poleg tega da sem bila neskončno srečna da je od mene oddaljen manj kot en meter in sva se mogla držati za roke, mi je bilo tudi neprijetno ker nisem vedela kako naj se vedem dovolj normalno.
ampak dobro, potem sem se sprostila. tudi on je začel govoriti. govoril je nekaj o šoli. ampak bilo je nekaj. komuniciral je z mano. poleg tega sva se držala za roke in bi jaz usaj rekla da so sanje vsake punce da jo njen crush drži za roke. roke so bile potne in pregovarjala sva se kdo se je potil v roke.
potem se je pač tudi ta dobra stvar kot vsaka druga dobra stvar morala končati.
hitro sem se pospravila od tam, pa saj nevem zakaj, samo mogla sem oditi. nisem hotela, da bi me videli kako kričim od sreče. ko sem hodila sem bila tako vesela, da bi lahko kričala in vpila in skočila do neba, a sem samo hodila ter imela rahel nasmešek na ustih. pa kaj naj. bilo je čudovito.
v šoli se mi je nabralo kup stvari, bila sem v zaostanku okoli 10 ocen in nujno sem se morala use čim prej javiti in pisati teste. torej, bila sem super busy, pa tudi moji možgani so bli.
po naslednjem treningu pa sem imela zlomljeno srce. pred treningom smo bili v telovadnici jaz, Luka in trener. nekaj sta se pogovarjala, jaz pa sem z enim ušesom poslušala, dokler nisem zastrigla z ušesi ob omembi naslednjih besed.
"lej, punce so pač punce" je rekel trener.
"punce smo kaj?" sem narejeno užaljeno vprašala.
"pač punce," je rekel trener in se zasmejal. veste, naš trener je dost kul.
"ja, če zadnjič mi je Sara rekla, nej ne pridem na eno prireditev ker ji bom uniču življenje. potem me je pa čez dva dni prosila naj pridem na to njeno prireditev." je rekel Luka.
in moje srce je bilo razbito. torej je druga punca. nisem jaz. nekdo drug je. moji možgani so te misli ponavljali kot pokvarjeni. ena druga je. trudila sem se zadržati čustva in ostati brezizrazna.
"vidiš, punce so punce" je ponovil trener.
nekako pa moje upanje še vedno ni ugasnilo. mogoče... mogoče pa je samo prijateljica.
ampak saj sem vedela, da to ni res. da je samo tolažba.
moja čustva zanj pa useeno niso ugasnila.

__________________________
torej, kako se vam zdi? hah, upam da sem vas spet pustila v pričakovanjih hehe.
upam da vam del ni predolg<3
aja pa s fregi sem mišljena jaz haha<3
lyy uživite pa ja naslednji delček pride naslednji vikend ker med tednom res nimam časa pisati...<3