...Tako sta se vozili že skoraj tri ure. Sarah je jokala, tako zelo je pogrešala dom. Izpadla je otročje, a ni mogla nadzorovati svojih čustev. "Sarah, ljubica. Morda je selitev dobra stvar. V novo šolo boš hodila, lahko najdeš veliko prijateljev. V okolici bo sigurno več tvojih vrstnikov." Nekako je imela prav. Njuna (zdaj že stara) hiša je stala v mirni okolici, njuni sosedi so bili večinoma upokojenci in zakonci, brez otrok. Iz soseske ni poznala nikogar svojih let, zato je večino časa le preždela v svoji sobi in sanjarila. Sanjarila, kako bi bilo, če bi bil oče še tu. Vedno je bil na njeni strani. Sigurno bi nasprotoval selitvi.
Tudi v šoli prej ni imela prijateljev. Ni ravno zgovorna oseba in se je med odmori držala v kotu, s kakšno dobro knjigo. Knjige je oboževala. Čarobno je bilo, kako se je lahko potopila v druge svetove.
"Sarah, me sploh poslušaš?" je nekoliko jezno rekla mama. Spet se je zasanjala! Večkrat se ji zgodi, da preveč razmišlja, in popolnoma pozabi na svet okoli sebe. "Oprosti, spet sem se malo zasanjala..." se je opravičila. Mama je le zavzdihnila. Zavila je z avtoceste. Sarah se je zdelo, da se vozita že celo večnost. Naenkrat pa je zaspala.
..."Sarah...Sarah...zbudi se..." je klical nejasen glas. Vseeno ga je prepoznala, bil je mamin. Zbudila se je. Pogledala je na uro. Tri zjutraj?! "Kaj? Kako je to mogoče?? Prispeli naj bi ob desetih!" je nekoliko preglasno zakričala. Mama je zavzdihnila: "Saj vem, saj vem... Zastoj je bil na avtocesti..." je odgovorila mama, nekoliko neprepričljivo. Sarah ni vedela ali naj ni verjame, ali ne... Saj je bilo vseeno. Kljub pozni uri, ju je prodajalec hiše še vedno čakal pred hišo. Bil je nekoliko starejši gospod, nosil je fino obleko in kravato. "Dober večer, dami" ju je pozdravil. Nekoliko živčno jima je izročil ključe, se usedel v svoj avto in hitro odpeljal. "Čudno", je rekla Sarah. Mama je menila drugače:" Verjetno je samo tako pozno... Pa je hitro odšel domov...". Hiša je bila večja od prejšnje. Ubistvu je bila ogromna. Sarah je opazila, da je tudi zelo stara, vsaj 100 let. Dotaknila se je stene, ki se je malce odkrušila. Hiša je bila bele barve, z črno streho. Imela je gromozanski vrata in starinski zvonec. Ko sta odprli vrata so naglas zaškripala. "To bo treba popraviti" je zagodrnjala mama. Vstopili sta v gromozansko predsobo. Tam je bila posušena rastlina in omara s čevlji, v kateri so bili še vedno trije pari čevljev. "Kako nenavadno... Kdo bi v hiši pozabil svoje čevlje?" je razmišljala mama. Sarah je pomislila... Mogoče pa so jih namerno pozabili? Obe pa sta bili zaspani, zato sta se odločili, da bosta hišo raziskali jutri. Zato sta preprosto našli sobo z veliko posteljo in kar obe legli nanjo. Po tako napornem dnevu, sta zaspali kot ubiti.