"Filip si mogel stegniti jezik," sem kregala brata. "Veš, da nas ima na piki. Zdaj pa a kdo pozna to Mio?"
"Jaz jo poznam," je rekla Zala. "Oni so lastniki hiše v kateri smo bili čez poletje. Starši so dobri prijatelji."
NASLEDNJI PONEDELJEK
Vsi čakamo na avtobus s polnimi kovčki. Učiteljica bere seznam: "V skupinah boste po štirje. Prav tako tudi po sobah. Luka, Zala, Ema, Filip boste prva skupina. Vaša mentorica sem jaz. V naslednji skupini bodo Mark, Julija, Jakob in Hana vaš mentor bo Bogomir Ačko..."
"To, skupaj smo," je zaklical Filip.
"Bodi tiho klepetulja," sem ga okregala in mu namerila res grd pogled.
"...Sofija, Liam, Lan, Ajda boste tretja skupina. Vi Zvonko Ačkun..." je brala učiteljica.
"A daj no, baje, da je zelo dobra," se je pritoževal Filip. Jaz in Zala sva ga grdo pogledali. Takoj je utihnil.
"...Oskar, Vita, Tim, Lana ste četrta skupina. Vi imate Cvetkota Agreža. In še Lovro, Neža, Žan, Nika vi imate Ivico Ahačič. Zdaj pa vsi na avtobus," je še rekla preden smo odšli izpred šolskega poslopja.
Ko smo prispeli smo vse razpakirali. Najprej smo imeli vodeni ogled mesta. Ko se je gled končal sem jim povedala kaj sem videla: "Videla sem nekakšen majhen otok."
"Ja ja, le zdelo se ti je," je komentiral Filip.
Šli smo po Mio. Povedala nam je za najstarejšega prebivalca mesta. Šli smo do njega.
"Dober dan gospod. Videli smo otok in nas zanima kaj o njem," sem začela.
"Otok!" je zavpil brez pozdrava. "Otok! Gotovo je preklet. Legenda pravi, da je bilo to mesto dom Pozejdonovega sina, ki se je zaljubil v morsko deklico, ki se je zaljubila v morskega psa. Pozejdon je ustvaril otok kamor jo je vrgel. O tem govori tudi risanka."