:warning:*b*Tole zgodbo je napisal AI- moderatorka*b*:warning:
:notebook_with_decorative_cover: Dnevnik – 20. julij

Zbudila sem se sredi noči. Imela sem občutek, kot da me nekdo gleda.
V vikendu ni bilo nobenega, ampak nekaj je bilo čudnega… okno je bilo priprto. In jaz sem ga zaprla.

Ves dan sem razmišljala o tem, kar sem prebrala v maminem dnevniku.
“Strah me je. Preveč temačen človek.”
“Sledil mi je.”
“On vse ve.”

Spraševala sem se, ali naj pokličem njega.
Ampak nisem mu več zaupala. Ne po vsem.
Ne po tem, ko sem izvedela, da mami ni zaupala mojemu očetu.
Ne po tem, ko sem dojela, da mogoče ve več, kot mi je kadarkoli povedal.

Šla sem do najbližje bencinske, da si kupim vodo in polnim telefon.
Tam pa mi je prodajalka rekla nekaj, kar me je dobesedno zamrznilo.

:woman_tone1: “A si ti tista punca, ki spi v starem vikendu ob gozdu? Veš, nekdo je bil tam včeraj ponoči. Odrasel moški. Videl ga je moj brat, ker dela nočne pri varovanju.”

Vprašala sem jo:
“Si videla, kako je izgledal?”
Rekla je:
“Ne, ampak imel je črn avto. Tisti temni terenec, ki ga nikoli ne vidiš parkiranega dlje kot par minut.”

Moje srce je začelo razbijat.
Črn terenec. To je imel njegov oče. Enkrat sem ga videla, ko me je peljal iz šole.

In potem mi zazvoni telefon.
Skrita številka.

Jaz: “Halo?”
Tišina.
In potem glas:
🧑‍🦱 “Domov pojdi, punčka. S svetom odraslih se ne igraš. Nekatere resnice so nevarne.”

Prekinil.

Nisem mogla verjet. Kdo je to bil?!
Ampak čutila sem, da je to povezano s tem, kar mi mama nikoli ni hotela povedati.

Pogledam okoli sebe. In ga zagledam. Tisti terenec. Parkiran čez cesto.
Ko pogleda proti meni, se hitro odpelje.

Vrnila sem se v vikend in zaklenila vsa vrata.
Pišem to v dnevnik, ker če se mi kaj zgodi… naj vsaj nekdo ve resnico.