*b* Quentin *b*
Od trenutka, ko sem odprl oči, me je v glavi kljuvala grozljiva bolečina. Mešala se je z vročim občutkom in zdelo se mi je, da mi bo razneslo glavo. Meglilo se mi je pred očmi in prve pol ure nisem mogel razločiti ničesar pred sabo.
Po dolgem času sem se šele zavedal, da ležim. Začutil sem lastno ramo, ki je pritiskala ob mrzla tla. Začutil sem roke, zvezane za hrbtom in tesne vrvi, ki so mi gulile dlani. A niti takrat nisem videl ničesar. *i* Sem mar oslepel? *i* si nisem mogel pregnati misli iz glave.
Ker nisem imel ničesar za početi, telo pa sem imel popolnoma ohromljeno, sem se poskušal spomniti katerega koli dogodka, preden sem prišel v ta neznan kraj. A kljub trudu, da bi si v glavo priklical katerikoli spomin, je glava ostala prazna. Tega nisem mogel razumeti.
Začutil sem, kako mi je nekaj vročega zakrilo pogled v nič. Takoj sem zavohal kri, ki mi je tekla z vrha glave. Že sem hotel pomisliti, da sem mrtev in se vse skupaj ne dogaja, pa sem raje poskusil premakniti ude. Zbral sem se in trznil z rokami, da sem še huje začutil grobe vrvi. Počasi sem premaknil nogo in ugotovil, da so mi tudi te zavezali. Zato sem se počasi – res počasi – prekobalil na hrbet.
V oči mi je kanila drobna svetloba, zato sem vedel, da le nisem slep. Bil sem le v temi. Glavo sem obrnil proti svetlobi in zagledal špranjo. Zdaj sem vedel, da sem zaprt v sobi in ležim pred zaklenjenimi ali zapahnjenimi vrati. Nisem pa vedel, kje in še manj, zakaj.
Prevalil sem se nazaj na bok in zdaj sem lahko malo več razločil v temi. Videl sem steno, kar pa mi ni kaj dosti koristilo. Sklenil sem, da poležavanje sredi neznanega prostora ne bo prišlo v poštev, zato sem poskusil sesti. A takoj ko sem napel trebušne mišice, me je v hrbtu tako močno zaskelelo, da sem za trenutek izgubil zavest.
Spet sem bil na hrbtu in dihanje se ni umirilo. Bolečina še ni pojenjala, a nisem mogel kar počivati. Pokrčil sem noge, da me je bolečina spet zaslepila. Nisem razumel. Od golega ležanja te ne morejo kar tako boleti kolena in pa hrbet.
Raje se nisem več premikal in se spet zamislil. Zelo smešno, da se nisem dobesedno ničesar spomnil. Dobesedno ničesar. Kot da bi se ponovno rodil. No ja.
Pomislil sem, da bi mi pomagalo, če bi se poskusil spomniti popolnoma vsega o sebi. A lepo postopno. Začel sem z imenom. Že za to sem potreboval trenutek, da sem se prepričal, da mi je ime Quentin. Še vedno nisem bil siguren, a to ime mi je padlo na pamet. Nato, koliko sem star. Že drugo vprašanje mi je delalo preglavice. Na koncu sem sklenil, da med dvajsetim in tridesetim letom. O tem, kako izgledam, se sploh nisem trudil razmišljati, saj sem vedel v sekundi. Zanimivo, da sem se tega spomnil hitreje kot imena. Šel sem na službo. Tukaj se je delovanje mojih možganov ustavilo. Ničesar se nisem spomnil. Morda sem brez službe? Čez trenutek sem v mislih zagledal znano pojavo moškega v rjavem plašču in svetlih laseh. Imel je svetlo kocinasto bradico. A ni mi prišlo na misel, kdo bi lahko to bil.
Zavzdihnil sem. Tako ne bom nikamor prišel. Niti službe se nisem domislil, kako naj se potem dogodkov v lastnem življenju? Pojma nisem imel, kaj se je dogajalo, preden sem se znašel v tej temačni sobi.
Zasrbeli so me gležnji zaradi vrvi, zato sem brcnil v prazno. Spet bolečina, a čutil sem tudi, da sem z nogami nekaj prevrnil. Treščilo je in zagledal sem lahen obris razbite posode. Oblačila mi je zmočila voda. Zgleda, da mi je nekdo nastavil skodelico z vodo. A s pitjem ne bo nič, ker je bila voda razlita po tleh. Šele zdaj sem se zavedal suhega grla.
Takoj po zvoku, ko se je skodela razbila, mi je v glavo šinil droben spomin. Podoben zvok sem že slišal in čutil sem, da ne tako dolgo nazaj.
Malo sem se ozrl po temačni sobi. Mislil sem, da bom zagledal še kaj znanega, pa sem se motil. A spomin mi ni dal miru. Vse naprezanje, da bi se česa domislil, se je le izkazalo za dobro, ko mi je v glavo šinil prizor trupla na tleh. Se zvok sklada s tem spominom?
Poskušal sem si še jasneje prikazati truplo. No, nisem bil prepričan, da je truplo, a spomnil sem se osebe, ki je ležala na tleh in ji je iz hrbta tekla kri.
Spomine sem poskušal povezati. Zvok. Truplo. Nekdo bi lahko človeka z nečim udaril, da bi se zgrudil na tla. Ali pa ga zabodel z nožem. Morda pa je kaj padlo nanj. A to najbrž ne bi povzročilo takega hrupa. Zvok, ki sem se ga spomnil, ni bil natanko tak kot razbita posoda. Bil je bolj kratek, kot nekakšna eksplozija.
Eksplozija. Ja, to je lahko bilo. Zagotovo je povezano z eksplozijo. Vendar ta ne bi naredila tako majhne rane v človeku. Raztrgalo bi ga. Razen če…
Zdaj mi je šinilo v glavo. Nekdo je človeka ustrelil. Zagotovo. Bil sem stoodstotno prepričan, da je bila pištola. Vprašanje je le bilo, koga so ustrelili in kaj ima to z mano, če sem vendar živ. Vsekakor pa nisem mogel gledati sebe, kako ležim ustreljen na tleh.
Postal sem utrujen od naprezanja, zato sem malo počival. Takrat pa je moja noga oplazila črepinjo posode. To mi je dalo zamisel. Kljub rahli bolečini, sem pokrčil telo in z nogami potegnil kos črepinje k rokam. Zgrabil sem ga v dlani in takoj začel brusiti vrvi. Malo je trajalo, a kmalu sem vrgel vrvi z rok. Tudi v njih me je grozno skelelo, vendar sem potrpel in si osvobodil še noge.
S pomočjo rok sem se usedel. Nato sem se počasi odvlekel do stene in vstal. Komaj sem se premikal na nogah, saj mi je ob vsakem pokrčenem gibu bolečina presekala kolena. Šel sem do vrat in se naslonil nanje. Z roko sem opletal po njih in občutil mrzlo kljuko. Tipal sem po ključavnici, pa je nisem našel. Vrata brez ključavnice?
Čudno bi bilo, da bi imela vrata s kljuko zapah, a kdo ve, kaj se lahko zgodi. Za hec sem potisnil na kljuko. Kot sem rekel; kdo ve, kaj se lahko zgodi. In se je. Vrata so se odprla.
Svetloba mi je zaslepila pogled, zato sem zaslišal le neznan ženski glas: »Čakali smo te.«
...........................................
Poleti od mene žal ne morete pričakovati, da bom aktivna, zato bom objavljala le še zgodbe, pa še to ne dosti. Na pilov hodnik ne bom gledala in nasploh objav ne bom uspela prebrati, saj res ni časa.
Upam, da vam je ta del zgodbe všeč. ;)
Lp, Daenerys
Od trenutka, ko sem odprl oči, me je v glavi kljuvala grozljiva bolečina. Mešala se je z vročim občutkom in zdelo se mi je, da mi bo razneslo glavo. Meglilo se mi je pred očmi in prve pol ure nisem mogel razločiti ničesar pred sabo.
Po dolgem času sem se šele zavedal, da ležim. Začutil sem lastno ramo, ki je pritiskala ob mrzla tla. Začutil sem roke, zvezane za hrbtom in tesne vrvi, ki so mi gulile dlani. A niti takrat nisem videl ničesar. *i* Sem mar oslepel? *i* si nisem mogel pregnati misli iz glave.
Ker nisem imel ničesar za početi, telo pa sem imel popolnoma ohromljeno, sem se poskušal spomniti katerega koli dogodka, preden sem prišel v ta neznan kraj. A kljub trudu, da bi si v glavo priklical katerikoli spomin, je glava ostala prazna. Tega nisem mogel razumeti.
Začutil sem, kako mi je nekaj vročega zakrilo pogled v nič. Takoj sem zavohal kri, ki mi je tekla z vrha glave. Že sem hotel pomisliti, da sem mrtev in se vse skupaj ne dogaja, pa sem raje poskusil premakniti ude. Zbral sem se in trznil z rokami, da sem še huje začutil grobe vrvi. Počasi sem premaknil nogo in ugotovil, da so mi tudi te zavezali. Zato sem se počasi – res počasi – prekobalil na hrbet.
V oči mi je kanila drobna svetloba, zato sem vedel, da le nisem slep. Bil sem le v temi. Glavo sem obrnil proti svetlobi in zagledal špranjo. Zdaj sem vedel, da sem zaprt v sobi in ležim pred zaklenjenimi ali zapahnjenimi vrati. Nisem pa vedel, kje in še manj, zakaj.
Prevalil sem se nazaj na bok in zdaj sem lahko malo več razločil v temi. Videl sem steno, kar pa mi ni kaj dosti koristilo. Sklenil sem, da poležavanje sredi neznanega prostora ne bo prišlo v poštev, zato sem poskusil sesti. A takoj ko sem napel trebušne mišice, me je v hrbtu tako močno zaskelelo, da sem za trenutek izgubil zavest.
Spet sem bil na hrbtu in dihanje se ni umirilo. Bolečina še ni pojenjala, a nisem mogel kar počivati. Pokrčil sem noge, da me je bolečina spet zaslepila. Nisem razumel. Od golega ležanja te ne morejo kar tako boleti kolena in pa hrbet.
Raje se nisem več premikal in se spet zamislil. Zelo smešno, da se nisem dobesedno ničesar spomnil. Dobesedno ničesar. Kot da bi se ponovno rodil. No ja.
Pomislil sem, da bi mi pomagalo, če bi se poskusil spomniti popolnoma vsega o sebi. A lepo postopno. Začel sem z imenom. Že za to sem potreboval trenutek, da sem se prepričal, da mi je ime Quentin. Še vedno nisem bil siguren, a to ime mi je padlo na pamet. Nato, koliko sem star. Že drugo vprašanje mi je delalo preglavice. Na koncu sem sklenil, da med dvajsetim in tridesetim letom. O tem, kako izgledam, se sploh nisem trudil razmišljati, saj sem vedel v sekundi. Zanimivo, da sem se tega spomnil hitreje kot imena. Šel sem na službo. Tukaj se je delovanje mojih možganov ustavilo. Ničesar se nisem spomnil. Morda sem brez službe? Čez trenutek sem v mislih zagledal znano pojavo moškega v rjavem plašču in svetlih laseh. Imel je svetlo kocinasto bradico. A ni mi prišlo na misel, kdo bi lahko to bil.
Zavzdihnil sem. Tako ne bom nikamor prišel. Niti službe se nisem domislil, kako naj se potem dogodkov v lastnem življenju? Pojma nisem imel, kaj se je dogajalo, preden sem se znašel v tej temačni sobi.
Zasrbeli so me gležnji zaradi vrvi, zato sem brcnil v prazno. Spet bolečina, a čutil sem tudi, da sem z nogami nekaj prevrnil. Treščilo je in zagledal sem lahen obris razbite posode. Oblačila mi je zmočila voda. Zgleda, da mi je nekdo nastavil skodelico z vodo. A s pitjem ne bo nič, ker je bila voda razlita po tleh. Šele zdaj sem se zavedal suhega grla.
Takoj po zvoku, ko se je skodela razbila, mi je v glavo šinil droben spomin. Podoben zvok sem že slišal in čutil sem, da ne tako dolgo nazaj.
Malo sem se ozrl po temačni sobi. Mislil sem, da bom zagledal še kaj znanega, pa sem se motil. A spomin mi ni dal miru. Vse naprezanje, da bi se česa domislil, se je le izkazalo za dobro, ko mi je v glavo šinil prizor trupla na tleh. Se zvok sklada s tem spominom?
Poskušal sem si še jasneje prikazati truplo. No, nisem bil prepričan, da je truplo, a spomnil sem se osebe, ki je ležala na tleh in ji je iz hrbta tekla kri.
Spomine sem poskušal povezati. Zvok. Truplo. Nekdo bi lahko človeka z nečim udaril, da bi se zgrudil na tla. Ali pa ga zabodel z nožem. Morda pa je kaj padlo nanj. A to najbrž ne bi povzročilo takega hrupa. Zvok, ki sem se ga spomnil, ni bil natanko tak kot razbita posoda. Bil je bolj kratek, kot nekakšna eksplozija.
Eksplozija. Ja, to je lahko bilo. Zagotovo je povezano z eksplozijo. Vendar ta ne bi naredila tako majhne rane v človeku. Raztrgalo bi ga. Razen če…
Zdaj mi je šinilo v glavo. Nekdo je človeka ustrelil. Zagotovo. Bil sem stoodstotno prepričan, da je bila pištola. Vprašanje je le bilo, koga so ustrelili in kaj ima to z mano, če sem vendar živ. Vsekakor pa nisem mogel gledati sebe, kako ležim ustreljen na tleh.
Postal sem utrujen od naprezanja, zato sem malo počival. Takrat pa je moja noga oplazila črepinjo posode. To mi je dalo zamisel. Kljub rahli bolečini, sem pokrčil telo in z nogami potegnil kos črepinje k rokam. Zgrabil sem ga v dlani in takoj začel brusiti vrvi. Malo je trajalo, a kmalu sem vrgel vrvi z rok. Tudi v njih me je grozno skelelo, vendar sem potrpel in si osvobodil še noge.
S pomočjo rok sem se usedel. Nato sem se počasi odvlekel do stene in vstal. Komaj sem se premikal na nogah, saj mi je ob vsakem pokrčenem gibu bolečina presekala kolena. Šel sem do vrat in se naslonil nanje. Z roko sem opletal po njih in občutil mrzlo kljuko. Tipal sem po ključavnici, pa je nisem našel. Vrata brez ključavnice?
Čudno bi bilo, da bi imela vrata s kljuko zapah, a kdo ve, kaj se lahko zgodi. Za hec sem potisnil na kljuko. Kot sem rekel; kdo ve, kaj se lahko zgodi. In se je. Vrata so se odprla.
Svetloba mi je zaslepila pogled, zato sem zaslišal le neznan ženski glas: »Čakali smo te.«
...........................................
Poleti od mene žal ne morete pričakovati, da bom aktivna, zato bom objavljala le še zgodbe, pa še to ne dosti. Na pilov hodnik ne bom gledala in nasploh objav ne bom uspela prebrati, saj res ni časa.
Upam, da vam je ta del zgodbe všeč. ;)
Lp, Daenerys
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej,
meni je bil to najzanimivejši del do zdaj. Čeprav se ni veliko dogajalo, sem uživala v branju, saj je bilo opisanih veliko čustev, občutji, nisi hitela in vsebina je realistična. Sicer ne vem, kako bi se jaz oz. kdorkoli odzval na situacijo, kjer si zvezan, zaklenjen v temni sobi in se niti dobro ne spomniš svojega imena, ampak mislim, da bi kar tako izgledalo. Kar hočem reči, je, da si me z opisovanjem prepričala v resničnost opisanega dogodka. (Upam, da to ni preveč zmedeno.)
Tvoji literarni liki so mi že prirasni k srcu in me iskreno skrbi za njih, kar ti lahko pove, da si res super dobra pisateljica. Všeč mi je, da se posvetiš vsakemu posebej in ga oblikuješ tako, da bi bil lahko glavni/a junak/inja. Mnogi pisatelji knjig, filmov in serij ustvarijo čisto nepomembne like in potem se bralci oz. gledalci dolgočasijo, pri tebi pa so vsi (Quentin, Chriss, Andy in Grace) nekaj posebnega.
Tudi nobenih slovničnih napak nisem zasledila - zelo pohvalno, saj potem zgodba lažje teče.
Uživaj v počitnicah, ampak prosim ne pozabi na nas :) Se že veslim nadaljevanja.
meni je bil to najzanimivejši del do zdaj. Čeprav se ni veliko dogajalo, sem uživala v branju, saj je bilo opisanih veliko čustev, občutji, nisi hitela in vsebina je realistična. Sicer ne vem, kako bi se jaz oz. kdorkoli odzval na situacijo, kjer si zvezan, zaklenjen v temni sobi in se niti dobro ne spomniš svojega imena, ampak mislim, da bi kar tako izgledalo. Kar hočem reči, je, da si me z opisovanjem prepričala v resničnost opisanega dogodka. (Upam, da to ni preveč zmedeno.)
Tvoji literarni liki so mi že prirasni k srcu in me iskreno skrbi za njih, kar ti lahko pove, da si res super dobra pisateljica. Všeč mi je, da se posvetiš vsakemu posebej in ga oblikuješ tako, da bi bil lahko glavni/a junak/inja. Mnogi pisatelji knjig, filmov in serij ustvarijo čisto nepomembne like in potem se bralci oz. gledalci dolgočasijo, pri tebi pa so vsi (Quentin, Chriss, Andy in Grace) nekaj posebnega.
Tudi nobenih slovničnih napak nisem zasledila - zelo pohvalno, saj potem zgodba lažje teče.
Uživaj v počitnicah, ampak prosim ne pozabi na nas :) Se že veslim nadaljevanja.
0
Tvojega komentarja sem se kar preveč razeselila! Ne veš, kaksen nasmeh si mi dala na obraz, ko sem brala vse lepe pohvale. Zaradi takšnih bralcev z veseljem objavljam zgodbe. :) zelo zelo me veseli, da si vzameš čas za moje zgodbe in nato prelepo komentiraš. Hvala za vse!
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
pač res, nimam besed:heart_eyes:
preprosto ljubim to zgodbo druzga nimam kaj rečt:heart_eyes:
preprosto ljubim to zgodbo druzga nimam kaj rečt:heart_eyes:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
resno tole je super!! <3
(also sori za pozen kom.)
(also sori za pozen kom.)
0
Moj odgovor:
Kajjeto
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Nekaj na zobu
Okej, torej zanima me kaj to pomeni imeti vgreznjen mlecni zob? Ga je ze kdo mel? Je za to potrebna kaka inekcija?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
sooooooooooooooooooooooooooooo cute:hugging::hugging::kissing_heart::kissing_heart::heart_
OoOOoooo amari, kok je ta outfit lep:heart_eyes::sparkles::sparkling_heart:
Pa ...