IZGUBLJENA V MEGLI


Vsega kar se je Tia zavedala so bila njena stopala in megla, zaradi katere ni nič videla. Z bosimi nogami je stopala po mrzlih tleh in klicala prijatelje: »Natsu! Onix! Katy?«. Hodila je in klicala, a ni dobila nobenega odziva. Niti svojega orožja ni imela s seboj. Bila je sama. Sama v tistem čudnem mrzlem dolgočasnem hodniku. Po njeni glavi so se vrtela vedno ena in ista vprašanja: Od kdaj sem tukaj? Zakaj sem tukaj? Kje so vsi? A sanjam? Ob zadnjem vprašanju se ji je porodila zamisel: če sanja se lahko zbudi! Osredotočila se je in poskušala doseči sebe izven sveta sanj a neuspešno... Njena glava je bila skoraj prazna. Skočila je z namenom, da bi dosegla strop in ga prebila, da bi prišla ven iz hodnika. Pri tem se je prepričevala, da lahko skoči visoko; res je višje skočila kot bi si lahko zamislila, a je strop ostal trden in dosegla je le buško na glavi. Njene moči so pojenjale, a je vseeno vztrajala, saj ni hotela pustiti prijateljev. Čez nekaj časa se je samo sesedla na tla s solznimi očmi in obsedla jo je najhujša misel: Kaj če je mrtva? Kaj če je umrla in je to posmrtno ''življenje'' ali, da je to tunel brez luči na koncu? Ni prenesla teh misli. Ne more zapustiti prijateljev! Oblile so jo solze, ki so polzele po njenih licih do brade in iz tam počasi kapljale na tla kot kaplje iz pokvarjene pipe. Po navadi je bila močna in ni pustila solzam, da jo premagajo, a ob misli, da je pustila prijatelje na najnevarnejšem kraju (če so sploh še bili živi) in, da jim ne more pomagati, je bilo preveč. Glas v glavi jo je tolažil, da bo vse v redu z njimi ampak, da mora ona hoditi naprej. Čakaj kaj? Je pomislila. Glas je postajal glasnejši in bolj razumljiv. Bil je sladek, prepričljiv in zaspan, kot glas kakšnega hipnotizerja. Megla je postajala vse redkejša in Tia je videla vlažne sive kamnite stene neskončnega tunela. Vstala je in videla, da se v bistvu vsa megla zbira v eno kroglo nekaj metrov naprej. Gmota je bila podobna oblaku in Tii se je za trenutek zdelo, da je videla obraz. Ne! Ne za trenutek! Oblak se je oblikoval v nekakšen obraz. Matt de Carlo je pomislila. A ni bil Matt. Imel je dolgo brado in skoraj plešasto glavo ter nor nasmeh. Spregovoril je z globokim glasom: »Ah! Tiana Seven. Že dolgo sem čakal, da te spoznam in končno sem dočakal. Pridi bližje, da se te bolje ogledam.« V trenutku, ko je končal govorit, ga je megla oblikovala do konca. Imel je udrta lica in zelo tanko plast kože, ki je bila še za piko na i cela popraskana. Izgledal je kot, da ni jedel že cel mesec, kot, da so ga mučili. Tia je s strahom stopila bližje. Starec je izgledal izmučen, ampak je imel prijazne oči in zelo nor nasmešek. »Heh« je nato izdavil »muči te veliko stvari… kaj če jih poskusiš razrešiti s prijatelji? Zaupaj jim in lahko ti bodo pomagali ali pa te spravili v grob.« je kar naenkrat razložil. Tia je osupla. »Kdo si ti?« je vprašala »Saj sem že mrtva, ne morejo me spraviti v grob.« se je še posmehnila. »S tem se ne morem strinjati in moje ime ni pomembno. Spoznala ga boš, ko se bova drugič srečala. Zdaj pa te prijatelji potrebujejo!« s temi besedami je zaključil. Razblinil se je še preden je Tia rekla »K-kaj?!« in pustil za sabo samo kupček prahu. Tia je prah iz radovednosti prijela v roke in v trenutku so se ji noge odlepile od tal in videla ni več nič.
Ko se je Tia naslednjič zavedala je ležala v majhni sobici na topli brisači. Pokrita je bila z ovčjim kožuhom in pod glavo je imela svojo torbico. Tresla se je, a se je vseeno obrnila in sedla. Na drugi strani sobice je v naslonjaču sedel Natsu s svojim muckom v rokah in izgledal je kot, da globoko razmišlja. Onix je ležal zraven Tie in iz nosu so mu prihajali majhni oblački dima. Vsi so izgledali, kot, da bi žalovali za nečim »Kaj pa je?« je nato Tia vprašala. Natsu je hitro dvignil glavo, vstal in stopil do nje. »Ja no… kar vem si bila v nezavesti… ali nekaj podobnega…« »Pah! Ne spet no! A sem res najšibkejša glede tega?« se je razjezila Tia »Že dvakrat v enem dnevu! Samo v napoto se-…« ustavila se je sredi stavka. »A slišite?« nekdo trka na vrata. Vsi v sobi so okameneli.
Po nekaj trenutkih napete tišine so se vrata z treskom odprla in prikazala se je tista ženica ovita v haljo, ki je Tii namignila, kako se rešiti iz kletke. Za njo je stal velik zelen zmaj z rožnato glavo, ki je spominjal na dinozavra. Vstopila je in spregovorila z istim glasom, ki je ga je slišala Tia v glavi: »Vam je le uspelo! Dobrodošli!«.



OLLEH!
Hvala ti, če si prebral/a zgodbico! Če ti je bil ta del všeč, je tukaj prejšnjih 10 delov, ki bi bila zelo vesela če jih prebereš:kissing_heart:
13. : https://www.pil.si/pisalnica/objava/zmajska-ljubezen/13
12. : https://www.pil.si/pisalnica/objava/zmajska-ljubezen/12
11. : https://www.pil.si/pisalnica/objava/zmajska-ljubezen/11
10. : https://www.pil.si/pisalnica/objava/zmajska-ljubezen/10
9. : https://www.pil.si/pisalnica/objava/zmajska-ljubezen/9
8. : https://www.pil.si/pisalnica/objava/zmajska-ljubezen/8
7. : https://www.pil.si/pisalnica/objava/zmajska-ljubezen/7
6. : https://www.pil.si/pisalnica/objava/zmajska-ljubezen/6
5. : https://www.pil.si/pisalnica/objava/zmajska-ljubezen/5
4. : https://www.pil.si/pisalnica/objava/zmajska-ljubezen/4
Se opravičavam, da je trajalo tako dolgo, da sem napisala nov del... Upam, da se zaradi tega ne bo zmanjšalo število bralcev...:sweat_smile:

Ne bom vam težila z lajki ampak če ste uživali v branju bi bila vesela kakšnega lajka in komentarja!:innocent: Če želite, se lahko tudi naročite name:heart:
Lp, vaša *Galaxy Ginny*:purple_heart::heartpulse: