Šola je zame že zdavnaj ne zaposli preveč, med poukom se kratko malo dolgočasim. Ena izmed prednosti tega, da si zmaj je to, da možgani delujejo 5x bolje od normalnih (ste mi kaj favš, hehe), ta lastnost nam omogoča čarati. Večino časa se samo pretvarjam, da nečesa ne znam in narobe odgovorim na kakšno vprašanje, da nebi bilo preveč čudno.
Ko zvonec zazvoni začnem zlagati zvezke v torbo. Ko si želim zavihteti torbo na ramo k meni pristopi Eric
"opazoval sem te" se nasmehne "vidim, da imaš težave s matematiko" tiho prikimam in si popravim jermen na torbi
"ja, številke niso ravno moja stvar" skomignem in rahlo povesim glavo. Eric si oblizne ustnice in vpraša
"Če želiš lahko pridem danes k tebi, da ti razložim",
"Ja!" hlastnem čisto preveč na vzhičeno, seveda nisem imela težav, ampak možnost, da celo popoldne preživim v Ericovi družbi se mi je zdela sanjska. Stresem z glavo in poskusim popraviti vtis noro zaljubljene najstnice
"vesela bi bila, če bi si vzel čas" nasmehne se mi in pobere svojo torbo ter se umakne iz poti
"za vami".

Ko sem še živela z mamo in očetom, smo živeli v hiši sredi gozda, zdaj pa pri Maxu živim v prostornem stanovanju v bloku. Še vedno pa imam močne spomine na to gozdno brunarico. Mama mi je pred spanjem pripovedovala bajke o čarobnih gozdovih v katerih so bivale čarobne vile in škrati, ter o bojevnikih, ki so premagali še tako hude stvore.
"Mama, zakaj slabo nikoli ne zmaga?" mama se zasmeje in me poboža po laseh
"zato, ker bojevnike vodi srce, napaja jih pogum in hrani upanje, zlobneže pa sovraštvo."
Majhna Layla se prevali na bok in zamomlja,
"ko bom velika bom tudi jaz premagovala zlobneže" preden je uspela karkoli reči je že spala.
Oče me je naučil streljati z lokom. Bil je lovec in odličen strelec, učil me je meriti bližnje in oddaljene tarče, na konju in peš. Občutek napete tetive, je bil zame občutek moči, nisem se počutila kot nemočen otrok, počutila sem se kot bojevnica.


Ja, lepo je bilo ampak se pač moram sprijazniti, da ju ni več. Podrgnem se pod očmi, da bi pregnala solze. "Si v redu?", "ja, ne skrbi", pogledam stran od Erica ter pobrskam po torbi za ključem vrat. Stričevo stanovanje je bilo elegantno in moderno, čez dan je skozi velika okna v dnevno sobo in kuhinjo prodirala bela sončna svetloba, ponoči pa so ta dajala osupljiv razgled na žareč mestni center. Erica posedem za leseno mizo in predenj postavim krožnik ter vilice. Odprem hladilnik in iz njega naberem vse kar bi lahko bilo po možnosti užitno in vse zmečem v ponev.
Produkt je bil sestavinam primeren, na najinih krožnikih se je znašel žalosten kupček nečesa kar je nekoč bilo hrana. Pogoltnem slino in nesem prvi grižljaj k ustom "kaj če bi raje naročila?", olajšano spustim vilice nazaj na krožnik "ja, tista hrana vsaj ne bo ubila nikogar, ostanke tega zmazka pa lahko dava Kleo, ona bi požrla katerikoli približek hrane..." , "kdo je Kleo?" ugriznem se v jezik "Ammm…psička, ja stričeva psička. Trenutno je s stricem na terenu." Uhh, to je bilo nerodno. Eric skomigne in se nasmehne "jaz častim" prsti mu zaplešejo po zaslonu telefona, "katero pico boš?" me vpraša med brnenjem telefona, "kar boš ti" odgovorim in se zleknem na bel usnjen kavč. Prvič v tem dnevu sem uspela počivati, noge so me še vedno bolele od teka po Star cityu. Ob misli na naslednji dan spustim pomilovanja vreden stok.
Za sabo zaslišim Ericove korake na lesenem parketu, zofa se upogne pod njegovo težo ko sede poleg mene. "Torej, pa začniva".

Moram priznati, da se je Eric resnično trudil, da bi razumela kaj mi razlaga
"poglej, povsem preprosto je",
"prosim razloži še enkrat, ne razumem."
Njegova vnema me je kar malce zabavala, vsekakor bi si zaslužila Viktorja za svoje začudene poglede in grbljenje čela, vsake toliko sem izpustila kak žalosten vzdih, ki mu je sledil Ericov tolažilni objem okoli ram.
Svetloba v dnevni sobi je počasi jenjala, dnevno sobo je zdaj osvetljeval le rumen žar bralne luči. Z zaprtimi očmi sem ležala na kavču z glavo v Ericovem naročju, vsake toliko časa so mi njegov topli prsti pogladili obraz. "Izčrpana si, kaj če bi šla spat?" reče in mi popravi pramen las za uho, nekaj časa oklevam, potem pa zamomljam v odgovor, "no prav". Mukoma vstanem in pospremim Erica do vrat "se vidiva", Eric pomaha in izgine po hodniku, njegovi koraki so odmevali po hodniku.
Ni se mi bilo vredno preoblačit, samo počasi sem se zvlekla po stopnicah in se zvrnila v posteljo.

Sredi noči me zbudi hrup v spodnjem nadstropju, tiho vstanem in previdno stopim na mehko preprogo.
Z zadržanim korakom se pretipam do stene kjer so viseli lok in puščice. Snamem jih z žeblja, ter se od tihotapim po stopnicah. Ko pridem do konca stopnic v dnevni sobi zagledam črno postavo.
Počasi sežem po puščicah v toku, potem pa se prižge luč, obraz pojave se razsvetli. Koža temnega stvora je bila karamelno rjava, dolgi rjavi lasje so ji padali ob vitkem telesu, saj ne more biti… tetiva popusti in puščica nemočno zarožlja na tleh "Ema?" rečem tiho. Preplavijo me solze sreče, "EMA!!!!" planem proti njej in se ji vržem v objem.
_______________________

Aleleluja, končno sem napisala ta del, po mnogih neuspelih verzijah je tu. Še enkrat hvala za 13. naročnikov, zdaj vas je že 15., vsem najlepša hvala. Upam, da je označevanje delov z rimskimi številkami razumljivo. Če ste uživali stisnite na srček in komentirajte spodaj, če pa vas je volja pa se tudi naročite, da ne zamudite naslednjega. Aja, pa da ne pozabim. Ta Ema, ki se je kar naenkrat pojavila je bila prej Emily (Laylina sestrična), ampak sem ji spremenila ime, ker ko sem šla skozi strejše dele sem ugotovila, da sem dvema likoma dala enako ime.
Lp Bird lover

________________

Za tiste, ki ste novi ali bi si radi prebrali zgodbo od začetka so tukaj ostali deli, uživajte!
1.,2.,3.,4.,5.,6.,7.,8.,9. del:
https://www.pil.si/pisalnica/objava/zmajsko-srce-1-9-del
10. del
https://www.pil.si/pisalnica/objava/zmajsko-srce-x-del