Zoey je nekaj minut samo strmela v zemljevid.
Črte so bile iste, ampak tista ena točka — na robu Central Parka — se je svetila z nežno, modro svetlobo.
Ni si mogla pomagati. Morala je izvedeti, kaj to pomeni.

Naslednje jutro je Ana takoj rekla: “Pojdimo tja! To je kot prava pustolovščina!”
Isabella pa je zaskrbljeno pogledala Zoey. “Kaj pa, če ni varno?”
Zoey se je nasmehnila. “Mogoče ni… ampak če je nekaj čarobno, je vredno tvegati.”

V soboto dopoldne so se vse tri odpravile v Central Park.
Sredi jeseni je bil park videti kot iz razglednice — rumeni listi, rdeča drevesa in vonj po pečenih kostanjih.
Po zemljevidu so prišle do starega mostička.
In tam, pod njim, je bila majhna kovinska plošča, prekrita z mahom.

Zoey je pokleknila in jo obrisala.
Na plošči je bil isti simbol kot na zemljevidu — spirala z zvezdo v sredini.
Ko je položila prst nanjo, je zasvetila.
Iz zemlje se je dvignil oblaček prahu — in nekaj je padlo ven.
Majhna steklenička z listkom v notranjosti.

Ana jo je hitro odprla, Isabella pa je previdno izvlekla listek.
Na njem je pisalo:

“Drugi ključ te čaka tam, kjer se nebo dotika tal.”

“Drugi ključ?” je zašepetala Zoey.
Pogledala je zemljevid — in zdaj se je svetila nova točka, še bolj na robu mesta.

Ko so se vračale domov, je Zoey spet srečala Luko.
“Kam pa ti?” je vprašal.
“Na pustolovščino,” je rekla, skoraj brez razmisleka.
Luka se je nasmehnil: “Zveni zanimivo. Mogoče me enkrat vzameš s sabo?”

Zoey je pogledala stran, a ni mogla skriti nasmeška.
“Mogoče,” je rekla tiho.

Tisti večer je dolgo sedela ob oknu in gledala mesto.
Zemljevid je ležal na njeni mizi, in vsakič, ko se je zableščal, je imela občutek, da jo čaka nekaj velikega.
In v njenem srcu je začelo rasti nekaj, kar ni bila samo radovednost.
Nekaj toplega.
Nekaj, kar je imelo opraviti z Luko.