"Res je bila! Videl sem jo!“ je nepotrpežljivo razlagal Roy Criwill. "Imela je točno takšen rep in oči, kot si mi pripovedoval.“
Od prihoda na Sveto jaso je minilo pol dneva. Ko je Roy videl vse grozne smrti svojih tovarišev, je takoj stekel iz gozda. A ko je postajal vedno bolj lačen in prestrašen, je spoznal, da tega ni dobro premislil.
Veliko je razmišljal o veliki plenilki, ki je vzela življenja drugim jezdecem. A on je preživel. To je lahko štel za nekaj dobrega.
Po dolgi in mučni hoji je zagledal reko Zlift, ki teče mimo dvora, kjer je živel. Stražarji so ga začudeno gledali, a so ga prepoznali in spustili noter.
V majhnem dvoru, imenovanem Večna Pomlad je živel le s svojim dedkom in njegovimi prijatelji ter vojsko. Njegov oče je delal za vojsko na Queli, oddaljeni in nepopustljivi gori. Roy si je vedno želel tja, a obtičal je s svojim dedkom v Večni Pomladi.
"Roy, Dorzinov sin. Sem ti kdaj že povedal, da imaš preveč domišljije?“ je dejal Royov stari oče in zmajal z glavo.
To zmajevanje z glavo je šlo Royu tako na živce, da ga ni več prenesel.
"Milijonkrat, ata,“ je le odvrnil.
Drawban – tako je bilo ime dedku – je vstal od mize in stopil do zastarele knjižne omare. Z zastarelimi gubavimi rokami je iz omare vzel zastarelo knjigo (Roy je ocenil, da je stara vsaj kakšnih 500 let). Odprl jo je in poiskal poglavje 'veliki plenilci.‘ Brskal je in zdelo se je, da obrača krhke strani počasneje od mrtvecev.
Končno se je ustavil in fantu pokazal stran, z naslovom 'Jastreba puma.‘ Roy jo je malo preletel a vse zapletene izraze pozabil takoj, ko jih je videl.
"Preberi tole,“ je rekel ata in pokazal na zadnji odstavek.
Pisalo je pa to: Po vseh znanstvenih raziskovanjih in mnogih odkritjih, se še vedno zdi, da bi lahko jastreba puma obstajala. A po vseh logičnih zakonih, v katere verjame večina prebivalstva, je ta vrsta; ali izumrla, ali pa za vedno odšla na primernejše lokacije za bivanje. Raziskovalci bi lahko še iskali podatke o njej, a so – kolikor je vidno – odnehali. Vzrok za to je zagotovo, da o jastrebi pumi že stoletja ni nobenih sledi...
Roy bi lahko bral še naprej, a je dedek zaprl mogočno knjigo. "Vidiš, otrok,“ je rekel, "te vrste več ni.“
Roy je obupal. Jezno je vstal in se odpravil iz dvora. Stopal je po zastarelih stopnicah in med hojo se je zavedal mnogih stvari. Lahko bi odkrival svet. Lahko bi bil v vojski s svojim očetom. Lahko bi živel svobodno življenje in si poiskal dekle. Morda bi si celo lahko pustil rasti dolgo brado.
Ampak ne! Ravno on je moram gniti v tem zastarelem dvoru z zastarelim dedkom. Nobenih dogodivščin ni doživel. Nobenih prijateljev ni imel. Niti svojega konja še ni dobil. To enostavno ni življenje.


~~~~~~~~~~~~~~~~~~~


He he, v hitrem času sem napisala že 2. del.
Upam, da vam bo všeč <3
Daenerys