Opazovalci so se vračali. V času tega dne so z dreves videli veliko stvari. Pobegle ujetnike iz Luninega Kamna, požar v mestu pod Quelo, veliko bitko med Hacyrji in Greenzogi... A najbolj so se čudili ob veliki količini umrlih živali v gozdovih in pogrešanjih, za katere noben ne ve, kaj se je sploh zgodilo.
"Ste videli tisto starko, kako je vreščala?“ se je zasmejal Eill in skremžil obraz kot da kriči.
"Naj bi ji ugrabili vnuka,“ je odvrnil Fouch.
"Ne pametuj, kislica.“
"Ja, Fouch, zate vsi vemo kako si v otroštvu pojedel...“ je začel eden od opazovalcev, a ga je Fouch z nožem zabodel v dlan, da je izpustil kratek krik.
"Ne govori mi, kaj sem naredil,“ mu je zagrozil, "sam pomisli, kdaj te bo poveljnik opazovalcev vrgel iz službe, ker niti po drevesih ne znaš plezati.“

Želel sem si biti svoboden, a dobil bom nekaj mnogo boljšega.

Roy se je odločil.
Dneve je premišljeval, kako bi to izpeljal. Mnogokrat si je premislil. A ugotovil je, da če tega ne izpelje, ne bo dobil tega, kar je hotel.
Konja je že pripravil, zdaj je iskal nov meč, saj je v gozdu izgubil svojega prejšnjega. Razmišljal je, če naj vzame dedkovega, a se mu to ni zdelo prav. Odločil se je, da si bo 'izposodil‘ meč dvornega kuharja Micemma.
Tekel je po stopnicah in – kot vedno, ko je stopal po njih – zašel v svoje misli.
Ni prav, kar počneš, si je rekel.
Zapustil bo starega očeta, edinega, ki ga je imel. Nikoli ne bo več z drugimi jezdeci, da bi odkrival skrivnosti gozdov.
"A postal bom pravi junak!“ je vzkliknil, malce preglasno in nevede, da na glas. Vstrašil se je samega sebe in počakal trenutek.
Okej, noben me ni slišal.
"Junak?“ Roy je vzdrhtel. Ta glas je poznal. Hitro se je skril za steber.
"Junak je tvoj oče, ki se bori v vojni,“ je nadaljeval glas, "sploh se ne zavedaš, da vojna počasi prihaja tudi sem.“
Skril se je za drugi steber in počasi stopal proti izhodu.
"Kdaj boš odrastel in se sprijaznil s tem kar imaš?“
Glas se je pribljiževal, zato je Roy hitro zdrvel po stopnicah navzdol. Tekel je do drugega izhoda, a spet zaslišal glas.
"Nisi še polnoleten. Si pozabil, da boš že čez dva tedna?“ Slišal je nekaj takega kot 'kakšna mladina‘ in 'preveč domišljije, premalo pameti‘.
Ni več zdržal in se kar vrgel preko majhnega balkona, ki je bil na srečo od tal oddaljen le za tri metre in pol. A tam je zagledal dedka.
"Si mislil, da se mi boš izmuznil?“ ga je okregal, "takole ne bi v divjini preživel niti dneva.“
Dedek mu je iz rok iztrgal nahrbtnik z opremo.
"Tudi kradeš ali kaj?“
Pogledal je meč, skrit v nožnici. Nastavil je dlan, češ da mu ga vrne. Roy je to nelagodno naredil in pogledal v tla. Ni mu bilo prav, da ne sme početi, kar hoče.
"Rad bi šel k očetu v vojsko,“ je navsezadnje dejal.
Dedek se je nasmehnil. Kljub nezdravi pameti je že skoraj 18, kaj ne? se je zamislil.
"No?“ je bil nestrpel fant, "a lahko? Prosim ata.“
Gledala sta se v oči in razmišljala o povsem različnih stvareh. Končno je dedek spregovoril: "Zdaj še ne. Ampak, ko boš polnoleten, pa lahko.“
Roya bi skoraj vrglo v zrak od navdušenja. V očeh se mu je zasvetil pogum in vznemirjenost. Vrgel se je dedku v objem.
"Hvala,“ je zamrmral.
Takoj, ko sta se spustila iz objema, je stekel v svoje sobane in se vrgel na posteljo. Vznemirjenost v njem je prihajala na plan. Ni si mogel pomagati, zato je stopil do okna in ga odprl.
Veselo je zakričal po planjavah in gozdovih ter se zavedal, da sploh nima tako slabega življenja.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Zagotovo vas je tisto z opazovalci in Fouchom zmedlo... ampak nič za to, boste že videli.
Upam, da vam je bil nov del všeč :)
Daenerys