Konji so v galopu dirjali po skalnati deželi. Udarci kopit so povzročali velik hrup, kar je prestrašilo mnogo ptic, ki so posedale na skalah. "Tišje, bedaki!“ je iz sedla zaklical poveljnik opazovalcev, a sam povzročal enak hrup. Jezdeci so nekoliko previdneje in tišje jezdili naprej po ostrih skalah.
Skale so postajale ostrejše in strmnejše, zato so nadaljevali počasi. Eden od konjev je zarezgetal in se sesedel. Ostali so se ustavili in pogledali nazaj. Konj se je s kopitom zataknil med ostre skale in se opraskal, ko je padel. Iz rane mu je tekla kri. Njegov jezdec se je nerodno presedel v sedlu in nato še sam padel. Brada mu je udarila ob tla, da je nezavestno obležal.
Poveljnik je zdolgočaseno gledal krvav prizor. "Marcus, pomagaj mu, mi gremo dalje,“ je samo rekel in konja pognal naprej po hribu. Nepoškodovanci so mu sledili.
Ko so prišli na vrh skalnatega hriba, so razjahali konje in se razgledali. Od tod se je videlo celotno Yensko polje, pa tudi hribi za njim. Jezdeci so konje pustili, da so se pasli na majhnem travniku, sami pa pogledali poveljnika, da jim nakaže povelje. Ta jih je pogledal in zavil z očmi. "Kaj čakate, bedaki? Saj veste, kaj morate!“
Fantje so hitro pobrali velike loke in splezali vsak na svojo drevo. Tukaj so bili iglavci zelo visoki in s tankimi vejami, a to ni oviralo opazovalcev. Brez težav so splezali do vrha in si našli še nekoliko udoben kotiček.
Poveljnik jih je za trenutek še spremljal, nato pa še sam splezal na borovec.

"No, tako, priden konjiček,“ je mrmral Marcus Deezel in oskrboval konjevo rano. Okoli noge, kjer se je poškodoval, mu je ovil senčine liste in jih povezal z ovojem. "No, no, niso za jesti,“ se je zasmejal in konju raje ponudil šop trave.
Medtem ko je Marcus lepo skrbel za konjička, se je iz nezavesti prebudil jezdec z imenom... Fouch. Odprl je oči in veke so se mu zdele težje, kot kdajkoli prej. V bradi je čutil bolečino. Pomislil je, da mu je tovariš že oskrbel rano, a je ugotovil, da se je motil. Marcus je raje prvo poskrbel za konja.
V Fouchu je zavrela jeza. Vstal je in s pogledom grdo premeril Marcusa.
"Ti...!“ je začel.
"Nič, jaz. Samo ti in ti, pa ti, ki si padel, jaz nisem, jaz sem samo osrbel konjička,“ je navihano odvrnil Marcus in pobožal konja. To je bilo Fouchu dovolj. Bil je hitre jeze.
Prijel je meč v nožnici in se že pripravil, da ga izvleče. Marcus je to ugotovil še pravi čas. "Eeej!“ je prestrašeno vzkliknil in roke postavil predse, češ naj ga ne poškoduje. "Fouch, dragi prijatelj, saj ti bom oskrbel rane! Samo meč zatakni nazaj tja, kamor spada, pa bova spet kolega.“ Pomaknil se je nazaj in tovariša proseče gledal. Fouch se je pa še naprej pomikal, meča pa tudi ni pospravil.
"Ne moreš mi zameriti tega! Nič nisem storil!“ je kričal Marcus. Bojevati se ni znal najbolje, a k opazovalcem so ga sprejeli, ker je res dobro skrbel za konje.
Pred sabo je opletal z rokami, seveda pa to pri Fouchu ni pomagalo. Spotaknil se je in padel na ostre skale. Iz rok mu je začelo krvaveti, a je še naprej se pomikal stran od Foucha.
Slednji je stopil še korak bližje. Močneje je poprijel za meč in ga dvignil nad glavo, pripravljen, da zamahne. Ampak...
...v glavo mu je butnila vročina. Zapeklo ga je, a z nekakšnim nežnim občutkom. Ni več videl, le stekleno je gledal proti Marcusu. Misli so mu podivjale. V glavi je zagledal meglene podobe. Bile so le obrisi, a hkrati zelo jasni. Meglilo se mu je, a ni mogel spet videti. Ni se več znal nadzorovati, le v mislih je gledal meglice, ki so nekaj prikazovale.
Končno so se nekoliko zjasnile. Fouch je zagledal podobo fanta, ki se mu je zdel kar znan. Ležal je na ostrih skalah, ob njem pa nekoliko mlajši fant s svetlimi lasmi. Oba sta krvaveče ležala na tleh in to poleg... konja! Dva mladeniča... konj... seveda! Foch je v lastnih mislih na nek način gledal sebe.
Slika je bila še zmeraj ista. On, Marcus in konj. A vsi mrtvi. Fouch – ujet v lastnih mislih – je stal na miru in še vedno gledal v Marcusa. Le videl ga ni. Ničesar se ni več zavedal.
"Fouch?“ je vprašal Marcus. "Kolega stari?“
Ti glasovi so le odzveneli, Fouch jih pa seveda ni mogel slišati.
Marcus se je počasi vstal. Krvaveče roke je obrisal v plašč in začudeno pogledal tovariša.
"Fouch?“
Fouch je še naprej v glavi videl podobo Marcusa, konja in sebe, mrtve. A čutil ni ničesar. Niti mislil. Le videl, pa še to v svoji glavi.
Marcus je stopil korak naprej. Ni več razumel, kaj naj bi bilo s Fouchom.
Nenadoma je za sabo zaslišal praskanje po skali. Otrpnil je in prestrašeno prijel za meč. Oseba ali žival, kdorkoli je bil za njim, se je pribljiževala.
"Fouch...?“ je zašepetal prijatelju, a ostal pri miru. Koraki so se pribljiževali, zelo po tiho. Marcus je zaprl oči in dvakrat zadihal.
V trenutku, ko se je obrnil nazaj, je plenilka s košatim repom skočila nanj in zarila zobe v njegov vrat.


~~~~~~~~~~~~~
Tale del mogoče ni tako dolg, a sem se potrudila napisati čim bolje. Najbrž ste že opazili (vsaj lahko bi, mhm), da je zgodba iz večih pogledov, pa čeprav v tretji osebi. :)
7. del je posvečen *b* Blank, *b* ki se je z veseljem pogovarjala z mano o moji zgodbi, in *b* dragon girl, *b* ki mi je napisala prečudovit komentar na prejšnji del, da še zdaj ne razumem čisto, kako ji je uspelo. <3
~Daenerys