"S-s-saj ni to...?“ je prestrašeno izustila Siya in zgrabila Roya za roko. "Ja, je,“ je odgovoril Roy in iztrgal roko iz Siyine ter prijel meč.
V obraz jima je pihala velika plenilka in na hrbtu so se ji sršile črne dlake, temne kakor noč. Njena peščena barva kože se je srhljivo svetila na soncu. Kazala je dolge ostre zobe, ki so bili pripravljeni na ugriz. V zlatih očeh se ji je svetilo sovraštvo in nagon.
Roy je močneje prijel za Zmaja in bil pripravljen, da ga potegne iz nožnice. Siya je prestrašeno buljila v jastrebo pumo in stala pri miru kot kip.
"Beži! Sam se bom branil!“ je Roy zakričal dekletu in ji pokazal naj gre. "Pojdi že! Vsak čas lahko napade!“ A dekle je samo odkimavalo in še naprej trdno stalo na tleh.
"Pojdi, prosim, Siya! Naredi to zame!“
Puma je srepe opazovala mlad par in se pripravljala, da napade. S kremplji je praskala po tleh.
Siya se je končno zganila, še zadnjič s solzami v očeh pogledala Roya in stekla v smeri vasi. Tekla je in po licih so ji spolzele solze.
Fant je za trenutek pogledal za njo, a že v naslednjem trenutku začutil močno bolečino v hrbtu. Plenilka ga je podrla na tla in zasadila kremplje v njegov hrbet. Pripravljala se je za močan ugriz. Roy je odmislil grozljivo bolečino in se odtrgal od zveri. Skočil je stran od nje in iz nožnice povlekel Zmaja. Z mečem je sekal proti zveri, a se mu je ta spretno odmikala. Sama je z močnimi tacami poskušala opraskati fanta in nekajkrat ji je uspelo.
V določenem trenutku je Roy opazil, da ta puma na repu nima enakega znamenja, kot tista, ki jo je prvič srečal. To ga je zmedlo.
Jastreba puma se je vrgla nanj, ga podrla na tla in zasadila ostre zobe v njegovo roko. Zakričal je in opletal z rokami, da bi se je znebil. Zver je vedno bolj mrcvarila njegovo roko. Končno mu je uspelo osvoboditi drugo roko, da je z njo pograbil meč. Zabodel je žival v sredo trebuha in iz njega je pritekla gosta temna kri. Žival je izpustila srce parajoč zvok in izpustila Royovo roko. Prevalila se je na bok, fant pa jo je še enkrat zabodel. To je naredil s takšno silo, da se je Zmaj zataknil v njenem telesu. Plenilka je brez življenja obležala na tleh.
Roy je poskusil vstati, a ga je preveč peklo v nogi in rokah. Sesedel se je na tla in prijel Zmaja, ki je bil zagozden v jastrebi pumi. Možno je potegnil in izdrl meč. Držal ga je v roki in si ogledoval njegovo konico, ki se je je držala kri. Nato je pogledal še mrtvo žival in postalo mu je slabo. Pustil je, da je padel s hrbtom na tla in zaspal. Zaznal je le še Pogumnežev rezget, nato pa...
...tema.


Drawban Criwill si je privoščil pošten popoldanski počitek. S časopisom v eni in z vrčem vina v drugi roki, se je vlegel na balkonsko klop in pogledal v časopis. "Mhm, ja, pa kaj si ti mislijo, joj, ta vojna,“ je komentiral stvari, ki jih je prebral. Stokal je ob slabih izidih bitk, ki so bili vedno pogostejši. Vojna je prihajala in tega se je močno zavedal. *i* Ko bi se tudi Roy, *i* je pomislil.
Fant je bil že skoraj odrasel, a premalo, da se ne bi spuščal v nevarnost. Njegovo srce ni mislilo na prihodnost, le na sedanjost. Kmalu bo doumel, da ni vse tako lepo. A kdaj? Dedek mu je bil obljubil, da bo lahko odšel k očetu, ko bo odrasel. To bo čez teden dni, ki se res hitro bliža.
Drawbana je res skrbelo za fanta. Kako bo preživel sam samcat na poti k očetu? Že misliti o tem je bila muka.
Srknil je vino in zavzdihnil. Ne bi mu smel pustiti, da odide. Tukaj je še nekoliko varen, kar pri očetu ne bo. Tam se bo bojeval in ni odvisno od sreče in smole, če bo tam tudi umrl.
Prekinil je svoje mišljenje in se ozrl v nebo. Mračilo se je. Oranžni oblaki so prekrivali modro nebo, sonce pa je skoraj že zašlo za hribe. Roya pa še vedno ni bilo. To je dedka spreletelo v trenutku. Zavedal se je, da Roya ni že nekaj ur. *i* "Na kratko ježo grem, ata.“ *i* Kratko?
Stekel je po stopnicah in se skoraj zaletel v služabnico "Vam kako pomagam, gospod?“ je vprašala Xenia. Samo ignoriral jo je in stekel proti hlevom. Odprl je vrata naključne staje in vzel naključnega konja. Osedlal ga je, pograbil meč, ga vtaknil v nožnico in požvižgnil. Že čez trenutek je v hlev pritekel Hoe, dedkov pes.
Skupaj sta stopila iz hleva. Drawban se je povzpel na konja in pomignil Hoeu, naj mu sledi.
Tako je odjahal iz Večne pomladi, s psom za petami. Stražarjev ob Zliftu ni niti pozdravil, tako se mu je mudilo.
Ko je prijezdil do gozda, se je ustavil. *i* Saj sem mu prepovedal vstop v gozd..., *i* je pomislil in usmeril konja proti planjavam.
Večerni veter mu je šumel v ušesih, tako da je slišal le odtenek Hoevega laježa. Slišal ni niti udarcev konjskih kopit, temveč je natančno gledal. Roy bi lahko bil kjerkoli.
Jahal je že pošten čas, ko se je nenadoma konj postavil na zadnje noge. Zarezgetal je in iz visoke trave se je pognala planjavska kača. Poskusila je ugrizniti v konjevo nogo, a je Drawban pravočasno ukrepal. Konja je samo pognal naprej po travniku in se izognil kači.
Potem pa ga je zagledal. Fantovo telo, krvaveče in ležeč na tleh. Zraven pa telo velike mačke, ki se ji je koža svetila na soncu.
A na srečo je bila mrtva.
"Roy!“ je v obupu zaklical dedek.


~~~~~~~~~~~~~~~~~~


Tole je najbolj napet del do zdaj, se vam ne zdi? :)
Daenerys