Holla!
Pa je že tukaj nov del. Jej.

Prejšnjič:
Blake me je prijel za rame: »Mislil sem da se hecaš.«
»Se ti je zdelo za sem se?« sem vprašala in se izvila iz njegovega prijema.

Današnji del:
Stekla sem čez hodnik na levi in po stopnicah oblečenih v zlato. Zavila sem levo in se postavila naravnost pred vrata z dvema ogromnima stražarjema na obeh straneh vrat. Če bi želela bi lahko oba natolkla v tistem trenutku.
Moška sta mi zaprla prehod.
»Pojdi stran otrok.« je rekel levi mož.
»Z menoj je. In šefova hči je.« je z nagajivim tonom pritrdil Blake.
Moška sta takoj dobila potni čeli in v sekundi so bila vrata prosta za prehod.
Stopila sem čez velika mahagonijeva vrata v še večjo sobo-očetovo pisarno.
Z očmi sem iskala mojo omaro, kar ni bilo težko, saj velike omare iz mahagonija in oblečene z zlatom ni težko najti. Stopila sem k njej in z roko udarila po zarjaveli ključavnici in ta se je v trenutku vdala.
Odprla sem vrata. Na njihovi notranji strani je bila fotografija mene, Blaka in. In Juliana.
Pogoltnila sem solze in segla po najbolj levem obešalniku. Črne hlače iz lateksa so se zalesketale v šibki luči.
Črn brezrokavnik zraven mi je padel po tleh, ko sem poizkušala spraviti hlače iz obešalnika.
»Torej lahko premagaš tri odrasle moške a ne moraš sneti hlač iz obešalnika?« Je sarkastično vprašal blake in potlačil smeh.
Če mi bi bilo do pretepa bi ga verjetno na mestu ubila.
»Utihni.« Sem zarenčala in ga še prosila naj me gre prijavit za veliko bitko. In seveda dodala da bo njegov obraz postal torbica, če ne bo.
Tako da mu nisem dala izbire.
Zarenčal je nekaj v smislu ta frdamana razvajenka in nato zapustil sobo.
»Pazi na jezik Williams!« sem zakričala za njim a me verjetno ni slišal saj je na glas zaloputnil vrata.
Pograbila sem hlače in si jih vlekla nase, ko sem zagledala ovojnico, ki je kukala iz zimske jakne. Skoraj sem že pozabila kaj delam. Preklela sem Kleja in komaj pogoltnila misel, da bom morala ven iz mesta na podeželje. Seveda fini del z golf igrišči, velikimi vilami in osamljenimi hoteli. Prekleto. Kaj sem počela?
Pred vrati sem slišala Blaka. Na hitro sem si nase navlekla brezrokavnik in po tiho upala da je mesto za veliko bitko že zasedeno.
A tistega dneva me ni ravno spremljala sreča. In tako sem stala sredi visečega ringa nasproti dva metra visokemu tipu z več brazgotinami kot kdorkoli drug, ki sem se z njim bojevala.
Pogoltnila sem cmok. Moški je precej okorno in počasi skočil proti meni tako sa sem precej enostavno odskočila. Zamahnil je-sem že omenila, da je imela macolo?-z macolo in jaz sem v zadnjem trenutku odskočila. Gledala sem proti tabli. Le Klej je stavil denar name. Vsi drugi so zaupali velikanskemu moškemu.
Velikan se je zarežal in odvrgel macolo. Prepričan je bil da me lahko premaga brez macole.
Naredil je napako.
Stekla sem proti njem, on pa je iztegnil roke da bi me zgrabil za vrat. A na njegovo nesrečo sem ta trik predobro poznala. Navesila sem se na njegove istegnjene roke in mu šla čez noge in njegove roke tudi. Prevrgel se je naprej in jaz sem se vsedla na njegov hrbet in začela brusiti sabljo.

Blaku se je grozno smejalo medtem, ko je dobil vso stavljeno vsoto denarja, ki mu je pripadala. Stala sem ob njem. Tudi jaz sem se smehljala.
»To je moja punčka!« sem zaslišala med množico in takrat je priletel moj oče in me stisnil v trden objem.
Smehljala sem se. Videla sem kako je očetu odleglo. Odnesla sem brez praske. Celo brez kapljice potu. In v resnici je odleglo tudi meni.
In nekako sem bila pripravljena na to brezciljno pot, ki me je le čakala.

Blake me je v pisarni trdno objel.
»Hvala moja kraljica!« je vzkliknil in dvignil velik kup denarja.
Prijel je mojo roko in vanjo dal zajeten kup bankovcev.
Še preden sem zavrnila denar mi je Blake nežno zašepetal: »To je tvoje plačilo. Hvala. Zdaj pa mislim da moraš iti.«
Zavila sem z očmi in se nasmehnila. Oblekla sem si še zimsko jakno, preverila da je pismo notri in nato zapustila pisarno z Blakom za petami.
Celo pot sem čutila njegov nasmeh. Veselilo me je da je končno spet srečen. Od smrti svojega brata-najboljšega prijatelja-je bil zelo potrt.
Oh Julian ko bi ga videl zdaj. Tako pogumen je. In vsaka beseda, vsak srčni utrip bije zate.
Ustavila sem se pred izhodom-zarjavelo rešetko.
»Blake, hvala. Zdaj pa me čaka delo.« sem rekla resno in se že obrnila, da bi splezala ven.
»O tem sem se želel pogovoriti.« blakov glas je bil tako, tako resen. Gledal me je naravnost v oči. Nick nočem, da nas, naju še kdaj kaj loči. Julesu so izpihnili življenje brez boja, ki ga nisva morala biti. Nick prosim. Ostani. Rabim te. Ostani.«
Na koncu je imel že popolnoma solzne oči. A morala sem opraviti nalogo.
Vzdihnila sem in si iz vratu snela majhno zlato verižico. Ta verižica je bila zadnje darilo Juliana preden je izginil za vedno.
Verižico sem mu stisnila v roko. »Jaz ne moram biti vedno ob tebi a ON je lahko.«
S težkim srcem sem zapustila zlomljenega Blaka, ki je le strmel vame, ko sem izginila na ulico.

Pa si se prebil/a do konca. Hvala za branje.
Lepo pozdrav vsem živim in mrtvim,
fla