hello!!
tole se vleče že skoraj celo moje življenje in se kar ne odvadim. zgodba je dolga, tudi ne spomnim se vsega, ker sem bila takrat še majhna, ampak jo bom poskusila opisati kar se da na kratko :)

-imam bratca, ki dve leti mlajši od mene (jaz sem 13) in, ko sva bila mlajša (pomojem sem imela okoli 3,4 leta) je dobil epilepsijo. ne bom vam napisala da googlajte, ker bi verjetno našli veliko znanstvenih pojasnil, v praksi pa ne bi videli veliko.
torej... kar naenkrat je padel v nezavest in se začel tresti in mislim, da je delal nek čuden zvok. takrat je bilo grozno. kolikor vem, sta imela starša 5 minut, da sta mu dala neko zdravilo ali nekaj podobnega, ker bi bil drugače velik problem (mogoče bi lahko celo umrl). to se ni dogajalo vsak dan, je pa vseeno imel to bolezen, kar pomeni, da se je zgodilo lahko kadarkoli (tudi ponoči). ne spomnim se vsakič, se pa spomnim za približno 6-krat/7-krat. ne sliši se veliko, ampak je. običajno (predvsem na začetku) je šel potem za eno noč z mami v bolnico. z očitom sva ostala doma sama in sva (to se pa prav spomnim :)) gradila hiške iz lego kock :) ne narobe razumet, moj oči je zakon, ampak je bilo vseeno zame precej strašljivo. prvič na primer se je to zgodilo, ko smo bili z nekimi prijatelji na morju. z mami sta hotela iti v vodo in ga je zato ravno držala za roko, nato pa se je kar zgrudil. starša in on so šli v bolnico, jaz pa sem sama ostala s tistimi prijatelji (ubistvu je bilo zelo zabavno, ampak logično me je skrbelo za brata :)). kolikor vem je imel epilepsijo približno 2,3 leta. k sreči zdaj že kar nekaj let nima več in tudi zdravil ne jemlje več (ta je moral potem še kar nekaj časa)
-no, zdaj pa k problemu: jaz se zelo prestrašim čisto vedno, ko se on ne vede "normalno". s tem mislim, da se kaj zafrkava kao, da ne more dihati, da se začne tresti, da kar pade na tla. ne glede na to ali sva pri frendih, pri babici in dedku, doma... popolnoma vedno, ko se začne zafrkavati se jaz userjem!! potem ga ponavadi naderem, ker sem enostavno preveč prestrašena/razburjena v tistem trenutku. on tega ne dela za nalašč, da bi mene strašil ali kaj podobnega, ampak pač dela take stvari za foro (saj se vsi kdaj začnemo za foro pretvarjati, ane? :)) saj sem mu povedala, da me to vrže s tira, ne morem pa od njega vedno znova pričakovat, da tega ne bo počel, ker je preveč. včasih tako obnašanje znervira tudi mojo mami in včasih očita, mene pa vedno najbolj :(
-in zdaj nevem a se lahko tega sploh odvadim, ali bo šel strah sam od sebe, ali je skoraj prirojen glede na to, da sem bila tako majhna takrat... nimam pojma!! kaj vi mislite? prosim napišite kakšen nasvet, če ga imate. kako naj ne nasedem vedno? zdi se mi, da je letos bolje, kot je bilo dve leti nazaj, vseeno pa se vedno prestrašim :(

hvala, če boste odgovorili, ker res ne vem kako se tega strahu znebiti!!
kamilica <33