Ne vem kaj naj naredim...
2
Odjavljena Pilovka
hej!
da najprej razjasnimo, ja, jaz sem registrirana pilovka. tega ne pišem odjavljena zato, ker bi me bilo problema sram ampak zato, ker pač NE ŽELIM, da bi ostali vedeli kdo sem in zaradi tega ne vem kako previdneje ravnali z mano ali pa mi ves čas tudi kasneje ne pod to objavo pisali moje sožalje, saj me to naredi še bolj žalostno. nekateri pilovci/pilovke bodo vedeli/le kdo sem in tisti pač bodo. to me ne moti saj sem z njimi o tem že prej govorila na klepetu saj sem vedela, da njihova reakcija ne bo takšna, ki bi mi šla na živce. je to zdaj jasno? lepo. zdaj lahko povem zakaj dejansko to pišem.
torej, jaz si že od tretjega leta želim, da bi bila igralka, ter pisateljica. (sedaj sem 11). za to sem veliko delala, pišem zgodbe, vadim igranje vsak dan.... ko sem bila stara pet let in pol je moj dedek po mamini strani zbolel za rakom. veste, ko imamo vsi (skoraj vsi) tistega člana družine, ki nas vedno podpira, verjame v nas in naredi vse v njegovi moči, da nam pomaga na naši poti, je naš idol? no, zame je bil to ta dedek. sicer on nikoli ni počel enakih stvari kot jaz, saj je bil arhitekt v prostem času risal, ampak je odkar sem pri dveh letih in pol prvič pokazala zanimanje za pisanje, pri treh pa igranje vedno pomagal, da sem vadila za igralstvo, zapisoval moje zgodbe... pri pisanjui je pomagal tudi mrzli stari stric, ampak on je že druga zgodba, saj je umrl od starosti, ko sem imela štiri leta sploh pa ga nisem veliko videla. skratka, ta dedek mi je res veliko pomagal. spodbujal me je, da sem se naučila pisati še pred šolo, mi prej zapisoval zgodbe in me, saj sem imela (in jo nekako še imam) govorno napako učil boljše izgovorjave. kot sem že rekla je, ko sem bila stara pet let in pol zbolel za rakom. to so mi povedali šele, ko sem bila šest in sem težko prenesla. moj dedek se je še vedno držal zelo dobro in mi še naprej pomagal s pisanjem in igralstvom. ampak mu je šlo na slabše. ko sem bila stara šest in pol je šel za tri mesece v bolnišnico. jaz sem takrat jokala, nisem več hotela pisati ali delati vaj za igralstvo, saj mi on niogel pomagati. v začetku decembra je prišel domov. bil je že zelo na slabem, malo je govoril. ves čas, kar sem ga imela sem porabila pri njem in babici. nekje na polovici decembra sem bila zadnjič pred novim letom tam, potem mi niso pustili. sedela sem ob dedku in ga držala za roko, ko mi je rekel: "postati moraš igralka in pisateljica. usojeno ti je." vem, da morda zveni izmišljeno oziroma nekaj, kar bi se zgodilo v filmu ampak je res. od takrat naprej ni več mogel govoriti. bil je živ, ampak ni bil z nami. ves čas je bil med nezavestjo in spanjem, jaz nisem smela tja. na novo leto smo šli k babici. pet minut pred polnočjo ga je šla moja babica preverit. vrnila se je in mami ter očiju nekaj zašepetala. potem so vsi razen mene in moje tete, ki je v kuhinji pazila name šli k niemu. kmalu se je moja mami vrnila in nekaj zašepetala še moji teti. vedela sem, da ga ni več. nisem hotela verjeti. stekla sem k njemu in ga prijela za roko. od takrat sem na igralstvu in pisateljstvu delala še močneje. sedela sem pri babici, zraven mesta kjer je ponavadi on, babičina psička pa je ležala na tleh, mahala z repom in pogosto lizala moje solze. imela sem občutek kot, da je z njo nekakonzraven tudi dedkov duh, ki mi pomaga. lani, aprila pa je poginila tudi psička. takrat sem začela pisati tri ure na dan, prav toliko časa vaditi igranje. tega ne delam več samo zase, ampak tudi za njiju. občutek imam, da ju bom razočarala, če mi ne uspe. psička in dedek, oba sta toliko ure presedela in prestala ob meni, mi dajala navdih, me "pobrala" ko sem padla. in sedaj ju ni več. jaz pa se skoraj ne premaknem od tam kjer sem ostala. napisala sem nekaj zgodb več, eno poslala založbam, šla na eno avdicijo saj mi mama na več ne dovoli, nisem bila sprejeta... bistvo: kaj naj naredim? kako naj postanem igralka, in pisateljica? hvala vsem, ki ste prebrali mojo zgodbo. precej prepričana sem, da zveni izmišljeno in bi vi verjetno to lahko mislili saj so v preteklosti tu že bile, ampak, prosim, verjamite, ko rečem, da ni.
LP, odjavljena pilovka
da najprej razjasnimo, ja, jaz sem registrirana pilovka. tega ne pišem odjavljena zato, ker bi me bilo problema sram ampak zato, ker pač NE ŽELIM, da bi ostali vedeli kdo sem in zaradi tega ne vem kako previdneje ravnali z mano ali pa mi ves čas tudi kasneje ne pod to objavo pisali moje sožalje, saj me to naredi še bolj žalostno. nekateri pilovci/pilovke bodo vedeli/le kdo sem in tisti pač bodo. to me ne moti saj sem z njimi o tem že prej govorila na klepetu saj sem vedela, da njihova reakcija ne bo takšna, ki bi mi šla na živce. je to zdaj jasno? lepo. zdaj lahko povem zakaj dejansko to pišem.
torej, jaz si že od tretjega leta želim, da bi bila igralka, ter pisateljica. (sedaj sem 11). za to sem veliko delala, pišem zgodbe, vadim igranje vsak dan.... ko sem bila stara pet let in pol je moj dedek po mamini strani zbolel za rakom. veste, ko imamo vsi (skoraj vsi) tistega člana družine, ki nas vedno podpira, verjame v nas in naredi vse v njegovi moči, da nam pomaga na naši poti, je naš idol? no, zame je bil to ta dedek. sicer on nikoli ni počel enakih stvari kot jaz, saj je bil arhitekt v prostem času risal, ampak je odkar sem pri dveh letih in pol prvič pokazala zanimanje za pisanje, pri treh pa igranje vedno pomagal, da sem vadila za igralstvo, zapisoval moje zgodbe... pri pisanjui je pomagal tudi mrzli stari stric, ampak on je že druga zgodba, saj je umrl od starosti, ko sem imela štiri leta sploh pa ga nisem veliko videla. skratka, ta dedek mi je res veliko pomagal. spodbujal me je, da sem se naučila pisati še pred šolo, mi prej zapisoval zgodbe in me, saj sem imela (in jo nekako še imam) govorno napako učil boljše izgovorjave. kot sem že rekla je, ko sem bila stara pet let in pol zbolel za rakom. to so mi povedali šele, ko sem bila šest in sem težko prenesla. moj dedek se je še vedno držal zelo dobro in mi še naprej pomagal s pisanjem in igralstvom. ampak mu je šlo na slabše. ko sem bila stara šest in pol je šel za tri mesece v bolnišnico. jaz sem takrat jokala, nisem več hotela pisati ali delati vaj za igralstvo, saj mi on niogel pomagati. v začetku decembra je prišel domov. bil je že zelo na slabem, malo je govoril. ves čas, kar sem ga imela sem porabila pri njem in babici. nekje na polovici decembra sem bila zadnjič pred novim letom tam, potem mi niso pustili. sedela sem ob dedku in ga držala za roko, ko mi je rekel: "postati moraš igralka in pisateljica. usojeno ti je." vem, da morda zveni izmišljeno oziroma nekaj, kar bi se zgodilo v filmu ampak je res. od takrat naprej ni več mogel govoriti. bil je živ, ampak ni bil z nami. ves čas je bil med nezavestjo in spanjem, jaz nisem smela tja. na novo leto smo šli k babici. pet minut pred polnočjo ga je šla moja babica preverit. vrnila se je in mami ter očiju nekaj zašepetala. potem so vsi razen mene in moje tete, ki je v kuhinji pazila name šli k niemu. kmalu se je moja mami vrnila in nekaj zašepetala še moji teti. vedela sem, da ga ni več. nisem hotela verjeti. stekla sem k njemu in ga prijela za roko. od takrat sem na igralstvu in pisateljstvu delala še močneje. sedela sem pri babici, zraven mesta kjer je ponavadi on, babičina psička pa je ležala na tleh, mahala z repom in pogosto lizala moje solze. imela sem občutek kot, da je z njo nekakonzraven tudi dedkov duh, ki mi pomaga. lani, aprila pa je poginila tudi psička. takrat sem začela pisati tri ure na dan, prav toliko časa vaditi igranje. tega ne delam več samo zase, ampak tudi za njiju. občutek imam, da ju bom razočarala, če mi ne uspe. psička in dedek, oba sta toliko ure presedela in prestala ob meni, mi dajala navdih, me "pobrala" ko sem padla. in sedaj ju ni več. jaz pa se skoraj ne premaknem od tam kjer sem ostala. napisala sem nekaj zgodb več, eno poslala založbam, šla na eno avdicijo saj mi mama na več ne dovoli, nisem bila sprejeta... bistvo: kaj naj naredim? kako naj postanem igralka, in pisateljica? hvala vsem, ki ste prebrali mojo zgodbo. precej prepričana sem, da zveni izmišljeno in bi vi verjetno to lahko mislili saj so v preteklosti tu že bile, ampak, prosim, verjamite, ko rečem, da ni.
LP, odjavljena pilovka
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kako žalostna zgodba. Verjamem da si super punca. Za problem ti pa ne morem pomagati
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Moje sožalje za dedka.
Glede igranja : Jaz sem se v šoli vpisala na dramski krožek. Ko smo bili še v šoli, smo veliko nastopali in bilo je superca. Predlagam ti da se (če imaš to možnost in po karanteni) vpišeš v kakšen dramski krožek. Lahko si tudi sama napišeš neko dramsko besedilo in ga zaigraš pred družino. Če imaš bratca ali sestrico lahko z njim/njo to zaigraš. Na koncu predstave pa jih še vprašaj za mnenje.
Glede pisanja pa ti predlagam da pišeš zgodbe in nikoli ne veš kdaj ti pridejo prav. Lahko jih tudi objaviš na Pilu in mi pilovci povemo mnenje. Lahko pa si jih sprintaš in jih nekako spneš v neko zbirko zgodb. Vglavnem, imaš veliko možnosti.
Življenje teče naprej in nikoli ne veš, boš mogoče ko boš velika postala zelo dobra igralka in velika pisateljica.
Upam da sem pomagala!
Glede igranja : Jaz sem se v šoli vpisala na dramski krožek. Ko smo bili še v šoli, smo veliko nastopali in bilo je superca. Predlagam ti da se (če imaš to možnost in po karanteni) vpišeš v kakšen dramski krožek. Lahko si tudi sama napišeš neko dramsko besedilo in ga zaigraš pred družino. Če imaš bratca ali sestrico lahko z njim/njo to zaigraš. Na koncu predstave pa jih še vprašaj za mnenje.
Glede pisanja pa ti predlagam da pišeš zgodbe in nikoli ne veš kdaj ti pridejo prav. Lahko jih tudi objaviš na Pilu in mi pilovci povemo mnenje. Lahko pa si jih sprintaš in jih nekako spneš v neko zbirko zgodb. Vglavnem, imaš veliko možnosti.
Življenje teče naprej in nikoli ne veš, boš mogoče ko boš velika postala zelo dobra igralka in velika pisateljica.
Upam da sem pomagala!
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
hej zau mi je zate
ampak zapomni si pocasi se dalec pride predlagam da gres naprej na umetnisko gimnazijo smer gledalisce in film kjer bi bila potem lahko igralka aja za naprej pa gres lahko na agrft da mas poklic u prostem casu lahko pises ter se malo pogovori z kniznicarko na vasi soli ce bi prebrala zgodbe, mogoce jih bo hotela izdati potem bos res napredovala. in zapomni si iz majhnega veliko raste tudi jaz hocem.biti pisateljica in igralka in delam ravno to no v srednjo solo se mislim upisati na to smer. verjemi dedek in psicka bi bila ponosna nate in sta ker vrjames vase
upam.da sem pomagala
ampak zapomni si pocasi se dalec pride predlagam da gres naprej na umetnisko gimnazijo smer gledalisce in film kjer bi bila potem lahko igralka aja za naprej pa gres lahko na agrft da mas poklic u prostem casu lahko pises ter se malo pogovori z kniznicarko na vasi soli ce bi prebrala zgodbe, mogoce jih bo hotela izdati potem bos res napredovala. in zapomni si iz majhnega veliko raste tudi jaz hocem.biti pisateljica in igralka in delam ravno to no v srednjo solo se mislim upisati na to smer. verjemi dedek in psicka bi bila ponosna nate in sta ker vrjames vase
upam.da sem pomagala
2
DanceTogether
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ojla,
dobesedno jokala sem, ko sem brala to zgodbo.
In zelo mi je žal za tvojega dedka.
Meni se je zgodilo podobno, le da je meni umrl stric. Zelo sem si želela postati mažoretka. Moja starša nad tem nista bila navdušena. Prosila sem strica, in privolil je. Potem me je on vozil na treninge, mi pomagal trenirati...No v glavnem, potem je umrl. Nisem ti na preveč dolgo razlagala, saj nima smisla.
No v glavnem...Sledi srcu. Če si želiš biti igralka, bodi.
Če želiš postati pisateljica, postani.
Ni pomembno, ali te starši pri tem podpirajo, ali ne. Pomembno je, da delaš to, kar ti je všeč. Da deleš to, kar bi rada postala. To delam jaz. In zdaj sem že kar dobra mažoretka. Upam, da bo tudi tebi uspelo da boš dobra pisateljica in igralka. Veliko sreče pri poti do sreče!
dobesedno jokala sem, ko sem brala to zgodbo.
In zelo mi je žal za tvojega dedka.
Meni se je zgodilo podobno, le da je meni umrl stric. Zelo sem si želela postati mažoretka. Moja starša nad tem nista bila navdušena. Prosila sem strica, in privolil je. Potem me je on vozil na treninge, mi pomagal trenirati...No v glavnem, potem je umrl. Nisem ti na preveč dolgo razlagala, saj nima smisla.
No v glavnem...Sledi srcu. Če si želiš biti igralka, bodi.
Če želiš postati pisateljica, postani.
Ni pomembno, ali te starši pri tem podpirajo, ali ne. Pomembno je, da delaš to, kar ti je všeč. Da deleš to, kar bi rada postala. To delam jaz. In zdaj sem že kar dobra mažoretka. Upam, da bo tudi tebi uspelo da boš dobra pisateljica in igralka. Veliko sreče pri poti do sreče!
1
Moj odgovor:
Nesreča
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Starši
Zdravo! Jaz imam probleme z družino. Če mogoče veste, kako se to lahko spremeni, mi prosim napišite, saj sem že res obupana.
1. Starši me silijo v stvari, ki jih ne želim delat. Zato že nekaj časa razmišljam o pobegu od doma, saj dojemam, da nikoli ne bom imela besede kaj odločiti sama. Kaj mislite?
2. Vse kar je narobe, mislijo, da je moja krivda, zato pogosto dobivam kazni, kot so npr. pripor v sobi, brez telefona ali računalnika za mesec itd. Kako naj dokažem, da nisem kriva?
3. V šoli sem odličnjakinja in zato dobivam same petice. Ampak so starši bolj ponosni na mojega brata, ki ima sicer slabše ocene. Za nagrado ga peljejo v restavracijo, zame se pa ne zmenijo. Kaj naj naredim, da pridobim njihovo pozornost?
Upam, da boste lahko pomagali, saj sem sama že čisto izgubljena. :disappointed:
1. Starši me silijo v stvari, ki jih ne želim delat. Zato že nekaj časa razmišljam o pobegu od doma, saj dojemam, da nikoli ne bom imela besede kaj odločiti sama. Kaj mislite?
2. Vse kar je narobe, mislijo, da je moja krivda, zato pogosto dobivam kazni, kot so npr. pripor v sobi, brez telefona ali računalnika za mesec itd. Kako naj dokažem, da nisem kriva?
3. V šoli sem odličnjakinja in zato dobivam same petice. Ampak so starši bolj ponosni na mojega brata, ki ima sicer slabše ocene. Za nagrado ga peljejo v restavracijo, zame se pa ne zmenijo. Kaj naj naredim, da pridobim njihovo pozornost?
Upam, da boste lahko pomagali, saj sem sama že čisto izgubljena. :disappointed:
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(187)
Srednje.
(137)
Ni mi všeč.
(37)