hej <3
torej.. zadnje čase se počutim grozno - s tem ne mislim na zadnje dneve, tedne ampak so ubistvu že kar leta. sicer od kar so poletne počitnice, se zdaj počutim nekoliko bolje, a še vedno ne tako kot bi se morala. ne počutim se srečno. veselja ne občutim kot bi ga morala. nekako ne poznam več tistega 'pravega' občutka sreče in veselja, in ga ne morem nikakor doseči. nimam stvari, ki bi me osrečila. stvari, s katero bi se zaposlila in uživala v njej. imam veliko problemov, a sem sama poskusila rešiti jih in mi uspeva in je nekako bolje, edino nevem kaj naj naredim s problemom, ki ga bom opisala spodaj.
nimam prijateljev, s katerimi bi preživela čas, kar je ubistvu zdaj tudi problem, ker cele dneve ne počnem nič in čas preživljam na računalniku ali pred televizijo. grem tudi ven, seveda, ampak večinoma sama ali pa z bratom in družino. tu, kjer živimo ni ravno kaj, da bi počeli, in ubistvu nimam nobenega, ki bi bil star toliko kot jaz. niti nobenega, ki bi bil približno, niti nikogar, ki bi bil ne vem koliko mlajši ali starejši od mene. razen naše družine in še ene družine, v kateri sta dve hčerki (ena je nad trideset, druga pa je v tujini), so vsi upokojenci. in v sosednjih vaseh nimam nikogar, so nekateri stari približno kot jaz ampak so med sabo tesno povezani, ker logično se družijo, ker živijo v isti vasi, so isto stari in so skupaj v razredu. jaz se pa z njimi niti ne bi želela družiti in itak se ne razumem z njimi, so pa zdaj končali šesti razred (jaz sem končala prvi letnik). čas za računalnikom porabim za duolingo, pinterest, yt, in zaradi dolgčasa gledam po internetu random stvari, ker itak boljšega dela nimam. po televiziji pa gledam šport. trikrat na teden imam vodeno telovadbo, saj sem imela augusta zlom roke in mi ta telovadba s terapijami pomaga. nekako ne vem kaj naj počnem. prve dni počitnic sem iskala po pinterestu, kaj naj počnem, ampak sem obupala z iskanjem. našla sem zanimive recepte, ki jih bom poskusila. našla sem kup outfitov, ki so mi všeč. in se lotila pospravljanja omare z oblačili, na kar sem ugotovila, da je polovica mojih oblačil meni premajhnih - nekatera so res premajhna, saj sem nekatere kose oblačil zadrževala v omari, kljub temu da so mi premajhne, ker so mi bili res všeč (ne nisem se jih oblekla, ker so mi premajhni, ampak mi jih je bilo škoda dati stran takrat). zato sem omaro očistila in imam zdaj v njej veliko prostora in bomo šli v trgovino pogledati za nove, ker trenirk in kavbojk sploh nimam več in kopalk tudi ne. uglaunem, s pinterestom sem se zamotila, ampak zdaj mi niti ni več zanimivo gledati po njem, ker je že dolgočasno, zato sem nehala. dopoldne itak prespim, saj imam edino med počitnicami čas da se naspim. popoldne pa se ponavadi vleče in vleče.

pač občutek imam kot, da me vsi prijatelji zapuščajo. imela sem 'prijateljico' ki me je res grdo odpikala kljub temu da sva bili 'bff' *nikoli ji ni bilo mar zame*. bili sva sošolki celo osnovno šolo, in ženska je še vedno z mano v razredu. bruh. skoraj celih devet let sem imela probleme z njo, postala ljubosumna, ker nisem bila z njo 24/7. me ignorirala cel teden, ker sem pozdravila sošolca. se ni pogovarjala z mano nevem koliko časa, ker ko je bila bolana sem se presedla in sedela z drugo sošolko. bila jezna, ker sem sedela zraven sošolca in se z njim pogovarjala (*učiteljica me je tja usedla že na začetku leta in sem tam sedela celo šolsko leto - ona je pa rekla, da je to MOJA krivda). na koncu se pol leta ni pogovarjala z mano oz. se od takrat nikoli več nismo pogovarjale, kar je že leto in pol - skoraj dve. ona me je blokirala povsod, pa sem bila jaz ta, ki ji je pošiljala, kar smo delali pri pouku, ker nje ni bilo dolgo časa v šoli. nikoli se ni zahvalila. nikoli se mi ni za nič opravičila, vedno sem bila jaz tista, ki je bila za vse kriva in se je morala opravičiti. nikoli mi ni niti za rojstni dan voščila - edino enkrat mi je, ker je bila moja mama zraven. z njo se nisem pogovarjala od decembra 2022, takrat me je blokirala povsod. isreno mi je useeno zanjo. po vsem kar mi je naredila...

v devetem razredu sem se spoprijateljila z eno punco, s katero sem bila sošolka prvih pet let osnovne šole. zdaj smo sošolke v srednji šoli. lansko leto (torej v devetem) smo se veliko družile in to. zdaj v srednji šoli ima svoje prijateljice, s katerimi je enkrat prijateljica, enkrat pa zgleda, kot da se niti ne poznajo. pogosto se skregajo. na začetku leta je ta punca, dajmo ji ime Ema, sedela zraven mene pri nekaterih predmetih. skozi leto pa smo prišli do tega, da nisva nikoli več sedeli skupaj. po eni strani je to meni všeč, ker mi je res nadležno, ker ko pišem, me ves čas ruka z roko in gleda kaj pišem, kako napišem, s čim napišem, kako podčrtam, s kakšno barvo in nevem kaj use še. ni pa mi všeč, zaradi njenega pristopa do tega, da ne bo sedela zraven mene. je predmet pri katerem sediva skupaj in pridemo v razred in se posedemo in gre ona mimo mene in mi reče, da se ne more usesti zraven mene, ker bo tista prijateljica jezna nanjo, da sedi zraven mene. potem tista prijateljica reče, da se lahko usede zraven mene in zavije z očmi. in potem ema upraša, da če bo jezna in tista prijateljica ne odgovori in se gre kar k njej usesti. kadar pa je skregana s katero od teh treh prijateljic pa se takoj pride k meni usesti. ob njenih dejanjih se še bolj počutim, kot da sem vsem samo izbira. nobenemu nisem tista prva, h kateri se bo nekdo usedel, se pogovarjal z njo, itd. vedno sem samo kot opcija. če ni njihovega 'pomembnega' prijatelja bodo prišli k meni, ko bo pa ta prijatelj, ki jim pomeni več kot jaz prišel, bodo pa šli z njim tudi sredi pogovora. jaz razumem, da ima vsak tudi druge prijatelje, ampak ni treba, da narediš tako očitno, kateri prijatelj ti največ pomeni in ostale samo pustiš tam in greš k njim, samo ko nima nikogar drugega. in to meni vsi počnejo. in je res vidno. in to sovražim. v takšnih trenutkih sovražim svoje življenje. že tako imam težave z mentalnim zdravjem in ne morem in je res redko, da počutim resnično veselo, pa mi še to ostali uničijo.

sama hodim rada v šolo, vendar se velikokrat med poukom počutim grozno. ne zaradi profesorja/profesorice, ne zaradi sošolcev in sošolk, ker so iskreno čisto v redu, ne zaradi predmeta, ki bi ga sovražila. ampak zaradi tega, ker povsod sedim sama. v razredu nas je 28. jaz sem tista, ki ponavadi sedi sama. vem število je parno, ampak sama sedi tista prijateljica, s katero sem bila v osnovni šoli vseh devet let in me je blokirala povsod. ona se ne pogovarja z nikomer. je najbolj tiha in zaprta oseba kar jih poznam. vsi so bili na začetku leta do nje prijazni, a ona ni nikoli nič odgovorila na kar so oni povedali (ponavadi so jo kaj vprašali, kar je logično saj smo se septembra komaj spoznali). imam tri prijateljice, s katerimi v šoli prevživim največ časa. dve sedita pri vseh predmetih skupaj, ena pa sedi z eno sošolko v zadnji klopi. recimo, da so to Petra, Metka in Sabina. petra in metka sedita skupaj in to vedno. s petro sem pri nekaterih predmetih na začetku leta sedela, ampak potem me zaradi poškodbe roke nekaj časa ni bilo in se je ona usedla k metki. tudi ko sem prišla nazaj, se ni nikoli več usedla zraven mene. na živce mi gre, kadar se petra pritožuje, kadar ni metke v šoli, da mora sedeti sama in, da se počuti osamljano. like b!tch, jaz sedim sama že celo leto! in se ne pritožujem nad tem. okej, velikokrat recimo polovico leta nisem presedla sama, saj imam tri sošolce, ki hočejo sedeti skupaj in dva se vsedeta skupaj in tisti, ki ostane gre sedeti k meni in se na tak način menjujejo iz ure v uro. ni da se ne razumem z njimi, samo ne pogovarjam se ravno z njimi. so okej, ampak se ne razumemo spet nekaj dobro. petra in metka se tako iz ure v uro pogovarjata in pogovarjata. mene to ne moti, saj jaz rada ure namenim poslušanju, ker si s tem prihranim čas in mi doma ni treba se učiti, ker imam dober spomin in si z razlago celotno snov zapomnim in nato samo pred testom nekajkrat ponovim. petra ima težave z ocenami, saj velikokrat pozabi, da ima test in se ne uči in potem dobi 1. ali pa ve, da pišemo test, pa se ne počuti v redu in se ne uči in dobi 1. in potem razlaga meni, kako se ni dobro počutila, in da ni ona kriva, da se ni mogla učiti. razumem, da se je slabo počutila, ampak kljub temu bi lahko naredila nekaj, da bi pisala vsaj 2. tudi jaz se več kot polovico časa v zadnjih letih počutim slabo, pa kljub temu naredim vse kar moram. nikoli ne grem na 'motivacijo'. sama sem se zdisciplinirala in naredim vse, pa če sem lena ali če si to res želim. druga torej metka pa ima ocene bolj tako-tako. dva predmeta sta taka, ki ji res ne gresta, ostalo pa ima 3-4, nekatere 5. in ne nisem pozabila na sabino, ampak jo bom opisala na koncu. torej petra in metka.. petro sem vprašala, če bi šla z mano na koncert, ki je bil v sosednjem mestu. dva meseca prej sem jo vprašala! rekla mi je, da bo šla z mano, ker si res želi iti poslušati tega pevca. in nato jo teden prej vprašam, kje se bomo dobile. in mi odvrne 'nevem, če bom šla' in sem po tem, že vedela, da ne bo šla. ker vsi njeni 'nevem' pomenijo NE. in potem mi je večer prej povedala, da ne gre. in jaz vem, da je to ona vedela že ves čas ampak nevem zakaj ni povedala. jaz sovražim, da nekdo odpove zadnji trenutek, kljub temu, da si bil DOGOVORJEN. žensko sem vprašala, zakaj ne more iti, in je rekla, da se ji zdi brezveze, ker pozna samo tri njegove pesmi! če je to vedela že prej bi lahko povedala, ne pa da mi je govorila, kako ona njega posluša!! jezna sem bila nanjo, ker sem potem morala iti sama in poznam eno, s katero sem tudi prijateljica, ampak se ne vidimo pogosto, ker hodi v drugo mesto v šolo in ona posluša njega in bi lahko njo vprašala! pa je nisem mogla, en večer prej, logično. to je nesramno. in ni bilo to, da ni 'imela časa' ker je isti dan bila na neki veselici s svojimi prijatelji. seveda, jaz nisem njena 'prioriteta'. njej je namen iti nekam s svojim najboljšim prijateljem in dvema prijateljica (sestri sta), da se tam napijejo alkohola in počnejo nevem kaj z nevem kom. ona pa ve, da če bo šla kam z mano, ne bo pila alkohola, ker jaz ga ne pijem, pred mano pa ga ona definitivno ne bi želela, ker nisem njej 'prava družba za zabavo'. pač, meni ni zabava, to da grem nekam in sem pijana in se poljubljam z naključnimi ljudmi!! kot prvo, ne pijem alkohola. ničesar nisem poskusila in tudi ne bom, ker zakaj bi? nisem taka, da bi kar šla do naključnih ljudi in potem z njimi počela nevem kaj. kot prvo nisem sploh imela še prvega poljuba, in zakaj bi to počela vsakič ko grem ven in to vsakič z drugimi ljudmi! to je OGABNO. resno mislim. in najbolj nagraužno mi je, ko v ponedeljek v šoli razlaga, kaj je počela med vikendom in tisto 'ne boste verjele, kaj se je zgodilo' okej ja napila si se alkohola in se poljubljala z naključnimi ljudmi, jim dala telefonsko in snep in si pišeš z njimi, in nevem kaj še vse. sori, ampak to je nagraužno. kakorkoli, nehala bom opisovati petro. o metki niti ne morem nekaj veliko opisati, ker da bi bila sama z njo? res redko. skoraj nikoli se nisem pogovarjala sama z njo. imele smo samo skupinske pogovore (še s petro in sabino). tudi, ko sem se pogovarjala z njo je bila petra, petra, petra. ves čas samo o njej. nadležno mi je, ker vsi posvečajo pozornost samo petri. npr. je dan ko petra ni dobre volje in je vsa žalostna, tako metka kot sabina sta ves čas ob njej in jo sprašujejo kaj je narobe, in se o tem pogovarjajo in jo objemajo in potem še ena druga sošolka začne spraševati, kaj je narobe in začne božati njene dlani, ker je slišala da to pomaga, in VSI ji posvečajo pozornost. kadar sem pa jaz slabe volje (iskreno je to letos bilo več kot 80% šolskega leta, samo to ves čas skrivam, ampak pridejo časi, ko sem utrujena od tega in namesto, da se delam, da sme v redu sam pač nisem in to tudi pokažem in je očitno, da nisem dobre volje) pa me niti nobena od teh treh prijateljic ne vpraša, če sem v redu. slišala sem petro, ki je SAMA rekla, da ji ni všeč biti v moji družbi, kadar sem slabe volje, ker dajem ČUDNE VIBRACIJE. in da se ONA takrat ob meni počuti čudno in nevem kaj. ona ne ve, da jaz to vem. ampak vedno je tako. ko sem jaz tista, ki je žalostna, se delajmo kot da ni nič. nikoli me ni noben vprašal, zakaj sem slabe volje, kaj je narobe. kaj šele, da bi me kdaj kdo objel ali potollažil. NIKOLI. če se to zgodi petri so pa vsi 'joooj, kaj je narobe? *objemčki*' tudi metka to počne, kadar je petra slabe volje je metka VES ČAS pri njej, npr če imamo pouk dve šolski uri v isti učilnici je umes odmor, na katerega gremo torej ven iz razreda. ampak ona ne gre. je s petro, ker se ona slabo počuti. in sabina isto. kadar je petra slabe volje, gremo vsi k njej, da bo boljše. kadar sem jaz, me niti pogledajo ne. in kadar je slabe volje sabina ali metka je spet isto, kot da bi bila petra slabe volje. gremo vsi tja, samo da pri njiju dveh sta 'vsi' le ostali dve prijateljici. resno imam tega poln kufr. jaz vedno pomagam drugim in sem za njih tukaj, jim nudim podporo in jim pomagam. tudi tem trem prijateljicam. in kaj dobim v zameno? nič. nikoli. vrnimo se k petri.. jaz pač gledam instagram reele (kratke videoposnetke) in tam pa tam kakšnega pošljem tem trem prijateljicam. ampak petri nisem nobenega poslala že od maja. zakaj? že od februarja ni nobenega pogledala in ubistvu najin chat samo seena. in večkrat sem jo vprašala, zakaj noče pogledati ali pa sem samo rekla, da njej pa tega nisem poslala, kot tistima drugima, ker itak ne pogleda. in mi ona odvrne vsakič 'bom pogledala, obljubim'. ja, ja, res je pogledala moram reči. prazne obljube. in to ni prvič, da obljubi nekaj potem pa nič od tega. mogoče imam samo prevelika pričakovanja, ampak jaz od vsakega pričakujem, da če nekaj obljubi to tudi izpolni, sicer tega pač ne obljubiš. jaz se obljub vedno držim, a zgleda da nisem dovolj za druge. potem pa ta petra reče, da počne v življenju še kaj drugega kot le, da visi na telefonu. a ob tem pa je na tiktoku več ur na dan in pošilja tiktoke sabini in se z njo pogovarja in, kadar ji ONA pošlje tiktok video ga petra pogleda in komentira in nevem kaj. meni pa ne more. res sovražim to. vsakič samo omenja svojega najboljšega prijatelja in po šoli gre vedno k njemu in če ji on piše mu odgovori oz. odsnepa. isto s tistima prijateljicama, ki sta sestri. takoj ko vidi. meni? mene ima na delivered po več ur, tudi dni. še tistim naključnim fantom, iz veselic odpiše prej kot meni. pa naj bi bili prijateljici. tega iskreno velikokrat ne vidim. in enkrat mi je ona rekla, da naj ji že povem, kaj je narobe in se neham delati da sem žalostna, ker samo hočem pozornost. in da si ona želi imeti lepa štiri leta srednje šole in hoče, da se neham tako obnašati, saj probleme lahko rešimo. nikoli je moji probleimi niso zanimali. enkrat sem ji začela o nečem razlagati in njeni odgovori so bili tako skromni, da sem nehala, ker sem dobivala občutek, kot da je to sploh ne briga. odgovarjala mi je z 'okej', 'kaj', in podobno. iskreno sem vesela, da so počitnice, ker se lahko od vsega odpočijem. vem, da zveni nesramno, ker so mi one tri prijateljice, ampak velikokrat ne čutim kot da smo. nevem nimam občutka, kot da smo res prijateljice, če pa so že take dobre prijateljice, pa so to potem le one tri. ker sem jaz tista, ki je vedno izključena. iskreno nevem. in nevem kaj bo septembra, ker sta se petra in sabina dogovorili, da bosta vedno sedeli skupaj v zadnji klopi. ni, da nočem sedeti z metko, samo z njo sem se najmanj pogovarjala in nevem.

poskusila sem opisati ta problem s prijateljicami najbolj na kratko, pa upam, da je dovolj razumljivo. res bom vesela kakršnegakoli nasveta in hvaležna sem že, če je kdo to sploh prebral. hvala <3