rezanje?
0
djkkssfkfskj
ne vem kako naj začnem. ne vem kaj naj sploh povem. čutim potrebo, da to dam ven iz sebe, saj bo tako dejansko postalo resnično in tu sem, ker nobenemu ne zaupam dovolj.
zakaj se režem, no haha. to vprašanje je preprosto z kompliciranim odgovorom. precej slaba situacija doma, pritisk sole in ostalih obveznosti, izredna zaprtost in odrivanje vseh, ki jih imam rada.
prinližno eno leto se spopadam s hujšimi čustvenimi stiskami, ki so bile prisotne že prej, vendar v manjši meri. imam nekaj težav s prehranjevanjem, v krajšem zadnjem obdobju sem izgubila deset kilogramov in posegla tudi po drugih načinih samopoškodovanja, po rezanju.
moji starši nad mano izvajajo čustveno, verbalno in tudi lažje fizično nasilje. ne bom opisovala podrobnosti, ker je to le nepotrebna bolečina. med sabo imata ha no smešen odnos, sovražita se, vendar vztrajata v njem. zame dom ni varen ali kakorkoli prijeten. ne počutim se kot oseba, nisem obravnavana kot nekdo s čustvi ampak kot stroj, ki naj bi bil sposoben prenesti vse pritiske, besede in pričakovanja.
imam obsesivne, kompulzivne misli, ki jih ne morem kontrolirati in tudi rezanje je produkt njih. nimam nobene kontrole nad katerimkolim delom svojega življenja in zato rešitev iščem v samopoškodovanju.
vsi me dojemajo kot popolno osebo s popolnim stabilnim življenjem. želim si, da bi kdo opazil in da bi me kdorkoli samo poslušal ter poskusil razumeti.
zakaj se režem, no haha. to vprašanje je preprosto z kompliciranim odgovorom. precej slaba situacija doma, pritisk sole in ostalih obveznosti, izredna zaprtost in odrivanje vseh, ki jih imam rada.
prinližno eno leto se spopadam s hujšimi čustvenimi stiskami, ki so bile prisotne že prej, vendar v manjši meri. imam nekaj težav s prehranjevanjem, v krajšem zadnjem obdobju sem izgubila deset kilogramov in posegla tudi po drugih načinih samopoškodovanja, po rezanju.
moji starši nad mano izvajajo čustveno, verbalno in tudi lažje fizično nasilje. ne bom opisovala podrobnosti, ker je to le nepotrebna bolečina. med sabo imata ha no smešen odnos, sovražita se, vendar vztrajata v njem. zame dom ni varen ali kakorkoli prijeten. ne počutim se kot oseba, nisem obravnavana kot nekdo s čustvi ampak kot stroj, ki naj bi bil sposoben prenesti vse pritiske, besede in pričakovanja.
imam obsesivne, kompulzivne misli, ki jih ne morem kontrolirati in tudi rezanje je produkt njih. nimam nobene kontrole nad katerimkolim delom svojega življenja in zato rešitev iščem v samopoškodovanju.
vsi me dojemajo kot popolno osebo s popolnim stabilnim življenjem. želim si, da bi kdo opazil in da bi me kdorkoli samo poslušal ter poskusil razumeti.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zdravo. Te popolnoma razumem. Samopoškodovanje zmanjša notranjo, psihično bolečino, a le za kratek čas. To potem ponavljaš, ponavljaš, ponavljaš. S tem enkrat ni ni nič narobe(vsaj zdi se tako, ne bo trajnih posledic, če se ne navadiš ) na koncu si lahko nardiš hude težave pa samo še več škode kot koristi. Poskusi si najti kakšno razvedrilo ali kaj kar boš rada počela. Poskusi iti do psihologinje, šolske svetovalne delavke... Vglavnem, da nekomu poveš o svojih težavah, če se boš lahko z nekom redno pogovarjala in povedala svoje težave, ti bo veliko lažje (izkušnje). Vem, da je težko, a ko enkrat še bolj padeš v to je še velikokrat težje. Upam, da sem ti pomagala :heart:
M#8
M#8
0
Kajte
Pač a se ti hecaš?? Rekla si da je v redu če se 1 krat režeš? Do tega sploh ne bi smel pridet!
Oprosti, narobe izražanje. *zdi se, da ne pusti trajnih posledic, če enkrat to delaš, a potem ne moreš nehat in je hudo(niti slučajno nisem mislila, naj gre to naredit! (joj, moje izražanje, grrr, i hate myself. ne tega razumet narobe, nism tak misla.))
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej tudi js mam OKM in s starši smo vs čs skregani.
K ti je zgoran ena oseba napisala da pejt do psihologa bom povdeala da hod samo ce ti želiš. js osebno NE MARAM nobenga k se mi vtika v življenje in če grem k psihiatru se mu itak okol pol stvari zlažem. sorri ;)
v glavnem sam da veš da ma vec k pol folka sploh mladoletnih psihične težave (nepravm da si psiho da nouš narobe zastopla) zato če te teži se komot s kom pogovoris. (pac js se ne bi ker js nimam tkqih bff jev pa to)
vglavnem probi to bolecino dat vn nekako drugač kot z rezanjem nevdm vpij v blazino itd.
K ti je zgoran ena oseba napisala da pejt do psihologa bom povdeala da hod samo ce ti želiš. js osebno NE MARAM nobenga k se mi vtika v življenje in če grem k psihiatru se mu itak okol pol stvari zlažem. sorri ;)
v glavnem sam da veš da ma vec k pol folka sploh mladoletnih psihične težave (nepravm da si psiho da nouš narobe zastopla) zato če te teži se komot s kom pogovoris. (pac js se ne bi ker js nimam tkqih bff jev pa to)
vglavnem probi to bolecino dat vn nekako drugač kot z rezanjem nevdm vpij v blazino itd.
0
Kvate
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej :)
Najprej naj ti povem, da te razumem. Sama sem bila v isti situaciji, posegla sem po rezanju, imela težave s hrano. Tudi za situacijo doma razumem, čeprav je pri meni malo drugače. Rezanje je samo začasna rešitev, olajša bolečino samo v tistem trenutku, drugače pa je še huje. Jaz sem svoje težave rešila tako, da sem se pogovarjala o stvareh s prijateljico, ki sem ji zaupala. Prepričana sem, da imaš vsaj eno prijateljico, ki ji zaupaš. Moje mnenje pa je, da se pogovoriš z odraslo osebo (šolska svetovalka, zdravnica), saj so problemi doma tisti, ki se morajo tudi končati in to lahko naredijo le odrasle osebe. Kadar boš želela posežti po rezanju si probaj na roko kaj narisati, jaz sem risala metuljčke in je pomagalo, poslušaj najljubšo glasbo, glej filme ali serije, beri knjige. Lahko tudi pišeš na svetovalnico, da se malo zamotiš. Predvsem pa PROSIM pogovori se z nekom, saj bo samo še slabše. Poiskati pomoč ni nič takšnega. :) <3
Najprej naj ti povem, da te razumem. Sama sem bila v isti situaciji, posegla sem po rezanju, imela težave s hrano. Tudi za situacijo doma razumem, čeprav je pri meni malo drugače. Rezanje je samo začasna rešitev, olajša bolečino samo v tistem trenutku, drugače pa je še huje. Jaz sem svoje težave rešila tako, da sem se pogovarjala o stvareh s prijateljico, ki sem ji zaupala. Prepričana sem, da imaš vsaj eno prijateljico, ki ji zaupaš. Moje mnenje pa je, da se pogovoriš z odraslo osebo (šolska svetovalka, zdravnica), saj so problemi doma tisti, ki se morajo tudi končati in to lahko naredijo le odrasle osebe. Kadar boš želela posežti po rezanju si probaj na roko kaj narisati, jaz sem risala metuljčke in je pomagalo, poslušaj najljubšo glasbo, glej filme ali serije, beri knjige. Lahko tudi pišeš na svetovalnico, da se malo zamotiš. Predvsem pa PROSIM pogovori se z nekom, saj bo samo še slabše. Poiskati pomoč ni nič takšnega. :) <3
1
beth
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Živjo,
mi je zelo žal za tvojo zgodbo, težko jo je bilo prebrati. Ampak vedi, da nisi sama. Če bi imela možnost bi te najraje objela.
Svetujem ti, da se o tem pogovoriš z nekom, ki mu zaupaš. Pogovor nam lahko prinese olajšanje, saj svojo čustveno stisko zaupamo drugemu in dobimo občutek, da nismo sami s svojo bolečino. Pogovor lahko začneš na takšen način: »Včasih začutim močno potrebo po tem, da bi se samopoškodovala, čeprav si v resnici ne želim škodovati. Te lahko pokličem, ko bom zopet začutila to potrebo, da mi boš delala družbo in me v tistem trenutku zamotila?«.
Lahko se obrneš na kakšnega sorodnika, prijatelja, svetovalno delavko na šoli, ali pa pokličeš na katero izmed naslednjih številk:
-TOM telefon (med 12. in 20. uro, brezplačno, uporabite lahko tudi e-pošto tom@zpms.si)
-Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 (zvečer in ponoči: med 19. in 7. uro zjutraj)
-Zaupni telefon Samarijan: 11 123 (24 ur na dan brezplačno)
-Psihološka svetovalnica TU SMO ZATE, Celje, 031 778 772
-SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja (vsak delovnik med 12. in 22. uro, sobota,
nedelja in prazniki med 18. in 22. uro, brezplačno)
-Obrneš se lahko tudi na Center za socialno delo v svoji regiji
-Svetovanje preko spletnega klepeta Na varnem: http://na-varnem.si/ ali telefonske
številke 040 950 514
Pomembno je tudi, da poskušaš težke trenutke prebroditi na neškodljiv način. Skušaj poiskati nekaj, česar ne počneš vsak dan, saj s prekinitvijo rutine pozornost lažje preusmeriš stran od čustvenega trpljenja. Če ne veš, kaj bi ti lahko pomagalo, pomisli na to, kaj si rada počela v preteklosti (npr. v otroštvu), ko si se soočala z močnimi čustvi. Težke občutke lahko blažiš s pogovorom z bližnjimi, poslušanjem glasbe, risanjem, ukvarjanjem s hišnim ljubljenčkom, telesno dejavnostjo ali drugimi hobiji. V začetku se ti bodo načini morda zdeli nesmiselni, dolgočasni ali nekoristni, a se skušaj spodbuditi k nadaljnjem izvajanju.
Lahko preizkusiš tudi nekatere nadomestne načine, kot so:
-Okrog zapestja si namesti elastiko. Ko začutiš željo po samopoškodovanju, elastiko napni in spusti.
-Vzameš lahko nekaj ledenih kock, jih stisneš v dlan in pustiš, da se ti počasi topijo v dlani.
-Udarjaj v blazino ali v pesti stiskaj mehak predmet (npr. žogico).
Res ti želim vse najboljše in upam, da sem ti vsaj malo pomagala z odgovorom. Ne pozabi, da nisi sama in si ljubljena <3
Bunny
mi je zelo žal za tvojo zgodbo, težko jo je bilo prebrati. Ampak vedi, da nisi sama. Če bi imela možnost bi te najraje objela.
Svetujem ti, da se o tem pogovoriš z nekom, ki mu zaupaš. Pogovor nam lahko prinese olajšanje, saj svojo čustveno stisko zaupamo drugemu in dobimo občutek, da nismo sami s svojo bolečino. Pogovor lahko začneš na takšen način: »Včasih začutim močno potrebo po tem, da bi se samopoškodovala, čeprav si v resnici ne želim škodovati. Te lahko pokličem, ko bom zopet začutila to potrebo, da mi boš delala družbo in me v tistem trenutku zamotila?«.
Lahko se obrneš na kakšnega sorodnika, prijatelja, svetovalno delavko na šoli, ali pa pokličeš na katero izmed naslednjih številk:
-TOM telefon (med 12. in 20. uro, brezplačno, uporabite lahko tudi e-pošto tom@zpms.si)
-Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 (zvečer in ponoči: med 19. in 7. uro zjutraj)
-Zaupni telefon Samarijan: 11 123 (24 ur na dan brezplačno)
-Psihološka svetovalnica TU SMO ZATE, Celje, 031 778 772
-SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja (vsak delovnik med 12. in 22. uro, sobota,
nedelja in prazniki med 18. in 22. uro, brezplačno)
-Obrneš se lahko tudi na Center za socialno delo v svoji regiji
-Svetovanje preko spletnega klepeta Na varnem: http://na-varnem.si/ ali telefonske
številke 040 950 514
Pomembno je tudi, da poskušaš težke trenutke prebroditi na neškodljiv način. Skušaj poiskati nekaj, česar ne počneš vsak dan, saj s prekinitvijo rutine pozornost lažje preusmeriš stran od čustvenega trpljenja. Če ne veš, kaj bi ti lahko pomagalo, pomisli na to, kaj si rada počela v preteklosti (npr. v otroštvu), ko si se soočala z močnimi čustvi. Težke občutke lahko blažiš s pogovorom z bližnjimi, poslušanjem glasbe, risanjem, ukvarjanjem s hišnim ljubljenčkom, telesno dejavnostjo ali drugimi hobiji. V začetku se ti bodo načini morda zdeli nesmiselni, dolgočasni ali nekoristni, a se skušaj spodbuditi k nadaljnjem izvajanju.
Lahko preizkusiš tudi nekatere nadomestne načine, kot so:
-Okrog zapestja si namesti elastiko. Ko začutiš željo po samopoškodovanju, elastiko napni in spusti.
-Vzameš lahko nekaj ledenih kock, jih stisneš v dlan in pustiš, da se ti počasi topijo v dlani.
-Udarjaj v blazino ali v pesti stiskaj mehak predmet (npr. žogico).
Res ti želim vse najboljše in upam, da sem ti vsaj malo pomagala z odgovorom. Ne pozabi, da nisi sama in si ljubljena <3
Bunny
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Heeej <3
Jaz ti priporočam da vse to poveš svetovalni delavki na vaši šoli. Morda se bojiš, da te bodo starši okrivili ali kaj takega, ampak to bo le nekaj kratkega časa. Zagotovo se bo vse uredilo če komu poveš, in sicer poznam ta občutek, da želiš, da kdo opazi in ne, da ti to poveš. Toda iz svojih izkušenj vem, da je bolje da sama poveš, kot da nihče ne opazi in ostajaš nesrečna.
Upam, da sem ti pomagala <3
Tajdicas:purple_heart::yellow_heart::purple_heart::yellow_heart::purple_heart::yellow_heart:
Jaz ti priporočam da vse to poveš svetovalni delavki na vaši šoli. Morda se bojiš, da te bodo starši okrivili ali kaj takega, ampak to bo le nekaj kratkega časa. Zagotovo se bo vse uredilo če komu poveš, in sicer poznam ta občutek, da želiš, da kdo opazi in ne, da ti to poveš. Toda iz svojih izkušenj vem, da je bolje da sama poveš, kot da nihče ne opazi in ostajaš nesrečna.
Upam, da sem ti pomagala <3
Tajdicas:purple_heart::yellow_heart::purple_heart::yellow_heart::purple_heart::yellow_heart:
0
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
