Ok, vem kako je to, daj sem tudi jaz že šla čez to. Življenje je krivulja, lahko si čisto na vrhu, ali pa čisto na dnu, ampak slej kot prej boš bila spet na drugi strani krivulje. Vem, da je težko, ampak se da potrpeti in počakati na boljše čase.

Hej,
vem, da ti je težko, ampak tega res ne smeš narediti. Verjemi, da ko boš starejša se bo vse enkrat obrnilo in tvoje življenje bo lepše. Vedno se moraš potruditi e želiš nekaj dosešti in verjamem, da ti bo uspelo. Mislim, da te v prihodnosti čaka življenje, katerega moraš nujno živeti.

puppy lover

Zdravo!
Vedno obstaja rešitev a jo moraš najti. Mogoče bo se to umirilo čez pol leta, do takrat bo vse ok. Verjemi, da če to narediš, bo tebi žal in vsem v družini. Malo razmisli!
Lp

Hej!
Verjamem, da ti je težko in da preživljaš situacijo, ki je nevzdržna. Če prav razumem, se ti zdi, da te nihče ne mara. Občutek osamljenosti je težak. Ampak to, da je sošolka povedala učitelju pomeni, da ji je mar zate in ti je želela pomagati. Čeprav se ti lahko zdi, da ti je naredila krivico s tem, ko so poklicali tebe in tvojo mamo v svetovalno službo, je ravnala tako, kot bi prijateljica. Šola pa ti na tem mestu želi pomagati s pogovorom in obiskom psihiatrične bolnišnice.
Ampak verjamem, da so lahko v tebi ti pogovori vzbudili tudi slaba občutja. Na tem mestu ti lahko pomagam z nekaj vprašanji, zakaj bi bilo vredno živeti. Kdaj pa se počutiš tako, da bi vse končala? So tudi trenutki, dejavnosti, ko ti pomagajo in se počutiš bolje? Kaj je trenutno najboljši del tvojega življenja? Kaj pa osebe, katerim lahko zaupaš - omenila si, da imaš prijazno učiteljico, s katero se lahko pogovoriš, kako se ob tem počutiš?

Strokovno pomoč si že poiskala, ampak morda ti lahko pomaga tudi zapisovanje svojih misli in občutij v kakšen dnevnik. Če ti je težko o tem govoriti, lahko ta dnevnik neseš tudi terapevtki ali učiteljici.

Upam, da sem ti bila v pomoč!