Pozdravljeni!
Najprej: hvala vsem, ki se mi boste potrudili pomagati, res cenim vse odgovore v upanju, da mi bodo pomagali :)
Stara sem 13 let, imam močno intrspersonalno inteligenco in moj tip osebnosti je ENFP.
Torej: kot ste prebrali že v naslovu, imam težave s samopodobo: tako s samozavestjo kot samospoštovanjem.
Sem bolj sramežljiva, a to žal ni (več) tista ljubka sramežlijvost ampak stiskanje v trebuhu pred javnim nastopanjem (pa čerpav le pred cca 20 ljudi, in strah pred izražanjem svojega mnenja v določenih situacijah. Prsvzaprav ne vem, če se temu sploh še reče sramežljivost, ampak v življenju je to postala ovira, ne lastnost. Nikoli se nisem in se ne maram izpostavljati ampak je to prišlo predaleč v dveh smereh: 1. druge postavljam pred sebe. Drugemu nesem nekaj ker se njemu ne ljubi, tudi če imam sama polne roke on pa ne nese ničesar. Tudi če sem žejna dam preostsnek svoje pijače drugemu. Tudi če sem utrujena počnem nekaj kar si želi nekdo drug. Ne razumite narobe: ne počnem tega iz prisile in kadar lahko, poskusim izraziti svoje mnenje. To počnem zato, ker mi je za druge toliko mar in se počutim krivo če nekomu nisrm na voljo. Ampak v pomoči (čeprav nepotrebni) uživam, vesela, da sem naredila nekaj za drugega, tudi če s tem sebe postavim na drugo mesto. Rada bi še naprej pomagala drugim in jim bila na voljo, ker mi vsi pomenijo ogromno, a kljub temu izboljšala svojo samopodobo. A bojim se, da bom, če bom izboljšala svojo samopodobo sebe obravnavala kot nekaj več ali pa enakovredno drugim in bom izgubila to voljo do pomoči, ki mi pomeni ogromno, saj se zavedam, da marsikdo to počne le zato, da izpade prijazen. Ne mi govorit da je prav, da se postavim zase ko gre za neko nepotrebno pomoč, ampak se mi zdi prav, da pomagsm drugim tudi če mi ni najlažje, ket vem, da se mibo prijaznost nekoč vrnila.
2. Ne maram javnega izpostavljanja, pogosto me tudi stiska v trebuhu zaradi tega. Vsak trenutek ki ga preživim v drugačnem položaju kot ostali (jaz govorim večim ljudem,ostali poslušajo) v 'javnih' zadevah (prireditve, brsnje pred razredom.... Ne pa tudi govorjenje med prijateljicami) mi je muka in najraje bi se pogreznila v tla. Rada bi ohranila tisto 'ljubko sramežljivost' a bi res rada izboljšala to (ne bi pa bila popolnoma brez treme).
V bistvu že imam cilje ampak ne vem, kako se tega lotit. Rada postavim druge pred sebe, ampak si hkrati želim misliti tudi nase in se ne 'dajati v nič', in želim si premagati tesnobo pred izpostavljenostjo,a ohraniti ljubko sramežljivost.
Hvala vsem za pomoč <3