Živjo!

Stara sem 14 let.
Sovražim seksizem. Zdi se mi, da so prepričanja o tipičnem moškem in tipični ženski povsod okoli mene, zato imam občutek, da me omejujejo. Žalosti me tudi dejstvo, da ne morem ničesar spremeniti.
Glede tega mi ne pomagajo niti starši, ker je moja mami ZELO seksistična in tudi ves čas daje temu podobne izjave, npr. če nekje, kjer je prepovedano parkirati, svoj avto pusti moški, reče, da si veliko upa in da je drzen, kul. Če na isto mesto parkira ženska, pa slišim kletvico in še par besed o tem, kako neumna je, zakaj ni videla znaka, ki ji to prepoveduje. Mami sem svoje mnenje ob podobnih priložnostih povedala že večkrat (da ne razumem, kako je lahko tako seksistična) in me je samo ignorirala. Velikokrat se je zgodilo, da je tudi omenila dejstvo, kako naj bi se obnašal vljuden moški (gentleman) in jaz, sita njenih pripomb, sem ji zabrusila, da v tem ne vidim smisla, namreč zakaj se tako ne bi mogla obnašati tudi ženska, pa mi je rekla samo, da bom to razumela, ko bom starejša.
In recimo dejstvo, da naj bi fant prinašal svoji punci rože, me naravnost frustrira (čeprav je seveda lepo): zakaj ne more biti obratno?! Zakaj nas te družbene norme tako omejujejo in se nas tako močno držijo? Vzemimo za primer poroko: oče pospremi hčerko do oltarja in jo 'odda' ženinu. Ženin nevesti na roko da prstan. In spet isto vprašanje: zakaj ne more biti obratno?! Prav zato sem se večkrat spraševala, če je lahko v razmerju oz. zakonu vloga moškega in ženske zamenjana? Je lahko ženska tista, ki je v razmerju dominantna, je lahko ona tista, ki naredi prvi korak (povabi fanta na zmenek, ga zasnubi) ali lahko ona prinaša fantu rože ali bi bilo to čudno?
Večkrat sem že razmišljala, zakaj mi ta vprašanja ne dajo miru. Je to mogoče zato, ker sem v resnici trans? Jaz namreč nikoli nisem bila stereotipna podoba punčke. Vedno sem bila bolj 'divja', rada sem se tepla, nisem se bala umazati in na splošno sem bolj uživala v stvareh, ki so od vedno veljale za fantovske. Ob misli, da ženska na poroki tradicionalno nosi obleko, moški pa suknjič in hlače, me zopet spreleti misel, zakaj ne morem kot ženska tudi jaz nositi suknjiča in hlač? Razen če lahko? Zakaj ne morem jaz biti na mestu ženina ob poročnem obredu? Počutim se tudi, da bi se bolje znašla v vlogi stereotipnega moškega. Spet k vprašanju: prav zato ne vem, če je to moje obnašanje in prepričanje glede tradicionalne poroke (ki bi jo najraje spremenila in na kakšnih mestih zamenjala vlogo neveste ter ženina) povezano s tem, da se bolje identificiram z nasprotnim spolom. Ampak na drugi strani ne razumem, zakaj ne bi moglo biti moje obnašanje čisto normalno in sem pač bolj 'fantovska punca'. Na to še vedno nimam konkretnega odgovora, ker se mi zdi, da se nimam nikomur zaupati.
Tudi za 'potegavščine' so glede fantov zelo tolerantni (vsaj takše so bile moje izkušnje). Velikokrat sem že slišala 'fantje so pač fantje' in s tem so jim bila dejanja oproščena. Recimo pri nas, v šoli, je en fant otipaval punco in ona je šla to takoj povedat ravnateljici, le-ta pa je rekla, da je fant pač na hormonih in konec, zadeva zaključena. Vse so pometli pod preprogo in kriva je bila punca, ker je 'razkrivala preveč kože' (oblečena je bila v crop top z dekoltejem). Mislim: zakaj se ne sme punca oblačit v kar hoče, samo zato ker ji je to všeč? Zakaj se mora 'zakrivat', da ne bi bila posiljena?! Fantu dejstvo, da je punca v crop topu, še vedno ne dovoljuje, da jo zato otipava (ali celo posili) in njegova dejanja s tem niso upravičena. (Vseeno tukaj ne pravim, da so vsi fantje taki, takšen je bil samo fant v temle resničnem primeru.)
In recimo stereotipna prepričanja, da so punce bolj mile, občutljive, fantje pa se radi tepejo in nikoli ne jokajo. Obnašanje je lahko tudi obratno, ampak s tem se očitno nihče ne ukvarja. Verjamem, da je včasih fantom težko poiskati pomoč prav zaradi stereotipa 'fantje nikoli ne jokajo' ali 'moški morajo biti močni' (tako v fizičnem kot tudi v psihičnem smislu).
Prav zaradi teh stereotipov, ki ločujejo spola, veljajo nekateri poklici za moške in drugi za ženske, da niti ne omenjam vloge, ki naj bi jo moški oz. ženska glede na svoj spol zavzemala v družini in družbi. Sicer se prepričanje, da je ženska podložna moškemu in doma kuha, skrbi za otroke ter hišo, on pa hodi v službo in preživlja celotno družino, izkoreninja, smo še vedno daleč od enakopravnega sveta. Ženske so za delo, ki ga opravljajo ponavadi manj plačane od moških, čeprav oba opravljata isto delo z istim delovnim časom.
Ampak, hej, to je samo moje negativno mnenje glede celotne zadeve. Pisala sem z vidika punce - ženske in seveda vem, da se tudi fantje soočajo s težavami zaradi stereotipov in prav zato se mi zdi, da bi lahko nekaj naredili glede tega. To končno ustavili in stopili skupaj. In potem me spreleti misel, da ne glede na to, koliko se trudiš, se seksizem - žal - ne bo nikoli popolnoma umaknil iz družbe. Lahko se slepimo s tem, da bo vse v redu, da smo na dobri poti in, ja, se strinjam, da smo ženske (konkretno jaz sicer ne) že veliko dosegle, že kratek vpogled v zgodovino nam lahko to pokaže. Imamo volilno pravico, lahko nosimo hlače, hodimo v šolo in se na splošno izobražujemo, opravljamo poklice, ki so bili včasih rezervirani samo za moške ... Pa vendar grenak priokus ostaja. Zakaj to ni moglo biti samoumevno že od samega začetka?

Nočem zaključit z negativno mislijo, ampak vseeno se mi zdi, da svet nikoli ne bo popolnoma vključujoč in bodo negativna prepričanja, vnaprejšnje sodbe in - seveda - stereotipi za vedno del naše družbe. Včasih manj, včasih bolj opazni. Prav zato se mi malce depresivna misel 'Life is not fair' (življenje ni pravično) zdi tako resnična. Vedno bodo nekateri bogatejši, pametnejši, lepši, uspešnejši in nasploh boljši od drugih, vedno bosta obstaja korupcija in sovražni govor, vsakič bo na svetu kakšna nova vojna, kot da jih ni že zdajle čisto preveč.
Življenje je kruto, ampak to ne pomeni, da se moramo s tem sprijazniti.