Ej to sploh ni otročje. Če te je strah jesti in pogrešaš mamo, je to čist normalno. Res poskusi povedat starim staršem, da ti je težko pri jedi ni ti treba vsega razložit popolno samo da vedo da rabiš pomoč. Ne rabiš bit sama s tem. Do takrat pa probaj jesti čisto počasi in majhne grižljaje. Pogumno da si sploh napisala to. 🤍

Oj, predlagam da poveš starim staršem. In verjemi- bojo razumeli, morajo razumet.

hej.....malo iz konteksta sem me zanima ce si anksiozna...pac tvoje ime me mal bega......nea te ktivim ker jo mam sama tut in te popolnoma razumem...sama ne morem brez strasev in se pocutim fuuull krivo ce se ke kregata al pa ke in mi je grozno pa sama ne morem v javnost al pa ce je ful folka okol mene...glede tega...pisi kaki mamini prijatlci pa jo ona lahk preprica da se cujeta al pa ti vsaj ke napise...pac moj ati dela obcasno v vojski in se ful bad pocutim ce gre pa ko sem bla 4,5 razred sem se jokala ce ju po vec dni ni blo doma al pa sem ju sam cula....vem da ti je zelooooo težko sam upaj...resno ne obupat in to da si si priznala je faking zelo pogumno in te obcudujem kr js tega v lajfu ne bi mogla naret...s prijatli je pa tak da so ponavadi tut oni kr cudni js se sam druzim s fanti pa recmo kero sosolko ker so pac insejn...sam o fantih razmišlajo..to pa tut pomeni da si bolj zrela in pemetnejsa in s tem ni nic narobe...js nimam nobenga ko mu lah zaupam ker so me sosolke " bestike" na nek nacin izdale.....stari starsi pa zal ne razumejo vsega in je to normalo...probaj jes veckrat po malo npr tak ko da bi jedla cips al pa jej sam tist ka ti je všeč ker pomaga..prosim ne se stradat...zelo si pogumna in ne glede na vse ka bos naredla si zelo odgovorna in faking pogumnaaaa ter vedi da verjamem vate ceprav te osebno ne poznam...ce ces mi lahk pises...vedno bo nekdo vsaj na spletu ko ti bo pomagal ce ne pa v sredni....verjamem vate...:heart:🥰

Hej punca!
Vidim, da ti je zdaj nekoliko težje... Najprej bi ti rekla, da se poskusi malo umiriti. Si že kdaj poskušala izvajati sprostitvene vaje? Na primer počasno, globoko dihanje s trebuhom, vodena meditacija (lahko daš na YT), vaje progresivne mišicne relaksacije (npr. tale: https://www.youtube.com/watch?v=sxlroCdm9iA). Ko bo zelo hudo in se boš počutila živčno in napeto poskusi s temi vajami, če pa boš videla, da postaja slabše (npr. hitrejše bitje srca, občutek pritiska v pljučih) pa ti priporočam, da spraviš telo v gibanje. Da si TI tista, ki npr. povzroči hitrejše bitje srca, ne pa tvoja anksioznost. Poskusi delati poskoke, pojdi teči, pojdi na sprehod tako, da hodiš hitro hojo, igraj košarko - nekaj, kar ti najbolj ustreza in kar dvigne pulz. Verjemi mi, da športna aktivnost in anksioznost ne gresta skupaj. Čisto fizikalno gledano sta nezdružljivi.
Potem ti svetujem, da kljub temu pokličeš mami ali pa ji napišeš SMS in ji poveš, da ti je zdaj težko in da bi jo res rabila slišati oziroma se z njo malo pogovoriti. Če misliš, da ti bo pomagalo, poskusi povedati babici ali dedku ali nekomu drugemu, ki mu zaupaš in ki ti je v redu to deliti z njim/ njo. Če nimaš takšne osebe in če misliš, da bi ti to lahko pomagalo, poskusi le objeti svojo babi/ dedka in v tem fizičnem stiku najti tolažbo.
Svetujem ti tudi, da v tem času, ko ti je težko in ko nimaš mame ob sebi poskusiš biti nežna sama s seboj. Kaj to pomeni? To pomeni, da počneš stvari, ki jih imaš rada in ki te spravijo v boljšo voljo (npr. poslušaš glasbo, plešeš, kričiš - ja, včasih tudi to pomaga, si lakiraš nohte, poješ, pišeš zgodbice, rišeš.. skratka, vse kar rada delaš in ti prinese zadovoljstvo!) IN da se ne kriviš, ker se tako počutiš. Nisi ti kriva za to, kar se ti zdaj dogaja in zagotovo to ni otročje.
Rada bi ti še povedala, da če te je zelo strah požiranja oziroma imaš probleme s hrano tolikšne, da ovirajo tvoje vsakdanje funkcioniranje, bi se bilo o tem dobro pogovoriti s kakšnim strokovnjakom (psihologom/psihoterapevtom/osebnim zdravnikom/-ico).. Lahko bi to zaupala na primer šolski psihologinji ali pa ko se mami vrne iz počitnic poskušata predebatirati še druge možnosti - na primer pogovor s psihologom, psihoterapevtom ali osebnim zdravnikom/zdravnico (oziroma pediatrom, če še nimaš osebnega zdravnika). Naj tukaj še izpostavim, da NI POPOLNOMA NIČ NAROBE, če si moramo kdaj poiskati pomoč in da si vsak zasluži, da živi brez stisk in skrbi. To, da si priznamo, da imamo kdaj težavo, ki je ne znamo rešiti, ni strahopetno, ampak pogumno. Le tako bomo namreč težavo lahko odpravili in bolje zaživeli <3 Pogumni namreč ni tisti, ki strahu ne čuti, ampak tisti, ki strah premaga.
Mislim nate in ti želim vse dobro. Piši, če potrebuješ še karkoli.