ČRNA LEPOTICA
1
Vsak človek rabi prijatelja. Pravega prijatelja. Ampak pravih prijateljev ni lahko najti. Boli te pogled na vse ne osamljene ljudi okoli tebe. V razredu sem bila edina brez prijateljev. Tega ni vedel nihče. A ljudje so začeli opažati, da sem neprestano žalostna. Večkrat so me hoteli prepričati, da jim povem, kaj me teži. A zaman.
Nekaj tednov pred zimskimi počitnicami so se moji starši in moja razredničarka pogovarjali, na kakšen način bi lahko prišli do mene. Potem pa je razredničarka dobila idejo. »Splošno znano je, da živali pozitivno vplivajo na človeka. Pomirijo ga. Učijo zaupanja. Na primer imamo Tačke Pomagačke, veliko konjskih klubov ponuja terapije s konji in tako naprej,« je rekla. »Kaj ko bi poskusili z jahanjem?« je vprašala. Starši so se strinjali in tako sem naslednji teden odšla na ranč Mimola, ki je le par minut hoje od mojega stanovanja, a vseeno še nikoli nisem šla tja. Sploh nisem hotela tja. Nisem videla razloga da bi bila tam. Na ranč sem z mamo odšla na njeno željo. Privolila sem samo zato, ker sem videla kako jo skrbi zame. Na ranču nas je pričakala Sonja, trenerka jahanja in tudi lastnica ranča. Sprehodile smo se v hlev, kjer mi je pokazala Venero, kobilo na kateri sem začela jahati. V boksih je bilo še pet drugih konjev, ki sem jih kasneje spoznala. Njihova imena so bila Bela, Blaze, Piko, Lizika in Mimola, po kateri ima ranč tudi ime, saj je bila Sonjin prvi konj. Vsi so bili zelo lepi, a noben se ni mogel primerjati s kobilo, ki je divje galopirala po pašniku zunaj. Ko je Sonja opazila, kako jo gledam, je rekla: »Lepa je, kajne? Ime ji je Črna Lepotica. Kupila sem jo tik preden bi jo prejšnji lastnik prodal mesarju, saj pravi, da je ni mogoče ukrotiti. No, saj je malo divja, ampak mislim, da samo ni imela pravega pristopa. Upala sem, da ji bom lahko pomagala, a brez uspeha. Vsakega ki se približa vratom ograde pozorno opazuje, čim se dotakne vrat pa se zažene proti njemu in ga odžene proč.« »Vav,« sem zavzdihnila. »Pridi,« je rekla in odšli sva nazaj k Venerinem boksu. Ko sem pogledala v Venerine oči, sem se prvič v življenju zavedala, koliko mi konji pravzaprav pomenijo. Sonja mi je pokazala, kako se konja očisti in pripravi na jahanje. Venero smo peljale v pokrito jahališče. Dvignila sem se v sedlo in Sonja je Venero pripela na vrv, imenovano lonža. Razložila mi je, kako naj Veneri rečem, naj začne hoditi. Ura je šla hitro mimo in ko je bila pri koncu sem zlezla iz sedla in šle smo v hlev, kjer smo ji snele opremo. Imela sem še nekaj časa, preden je prišla mama in vprašala sem Sonjo, ali lahko pridem kdaj pomagat na ranč po šoli. »Kadar koli lahko prideš in ko boš nekaj časa pomagala, si boš zaslužila zastonj ure jahanja,« je veselo odgovorila. Ko sem čakala na mamo, sem zavila k pašniku Črne, kot ji rečem na kratko. Stopila sem k vratom ograde in ona je ušesa potegnila tako nazaj, kot je le mogla. Zazrla sem se v njene črne oči in kar sem videla, me je močno osupnilo. V njih ni bilo sovraštva, bil je strah. Ko sem se vrat dotaknila, se je pognala proti meni, a jaz sem le zaprla oči. Razumela je moj znak in se ustavila, previdno stopila bližje k meni in me presenečeno gledala. Odprla sem oči. Od bližje je bila še lepša. Glavo je sklonila bližje meni in mi pustila, da jo pobožam. A nato je prišla moja mama in Črna se je prestrašila. »Pridem jutri,« sem ji rekla, pozdravila Sonjo in odšla domov. Naslednji dan sem se seveda takoj odpravila do pašnika. Trajalo je nekaj trenutkov, da me je Črna prepoznala, a ko me je, je prišla v pozdrav. Takrat sem dobila idejo. Samo meni je zaupala. Šla sem k Sonji in jo pozdravila, nato pa vprašala, če ima Črna svojo oglavko. Podala mi jo je, zahvalila sem se in odšla nazaj k ogradi. Črni sem pustila, da jo najprej povoha, nato sem jo sebi nataknila na glavo, da bi ji bilo jasno, kaj hočem narediti. Najprej mi oglavke ni pustila natakniti, potem pa je šlo. Dejansko sem jo vodila po pašniku! Nato sem ji oglavko snela in jo nagradila s korenčkom. Zatem sem vsak dan po šoli odhajala tja. Dajala sem ji seno v vrečo, svežo vodo v korito in jo čistila. Končno so nastopile zimske počitnice in spet je začelo snežiti. Iz hleva sem prinesla odejo in z njo ogrnila Črno, da bi jo vsaj malo ogrela. Začela sem s privajanjem na boks, a nismo še bile na cilju. Ampak je pričela lepo sodelovati. V jahanju sem takrat že dobro napredovala. Čez nekaj dni je že bila v boksu več časa. »Ravno pravi čas, danes je začelo močneje snežiti,« sem si mislila. Nato pa sem zagledala Sonjo. Videti je bila zaskrbljena in nesrečna. »Sonja, kaj je narobe?« sem vprašala. »Prodati moram ranč. Nimam več denarja, stroški so vse dražji, denarja pa vse manj,« je zavzdihnila. Takrat sem stekla domov in vse povedala mami. »Zagotovo bo cena nizka ali pa dobimo popust, lahko bi ga kupili!« sem zaklicala. »Se bom pogovorila s Sonjo,« je bilo vse kar je rekla. Naslednji dan je prišla do mene s pogodbo. Smejala se je. »Naš bo!« je rekla. Sonja bo še vedno učiteljica jahanja. »Črna ter ostali bodo moji!« sem si ponavljala. Minilo je eno leto. Zdaj s Črno tekmujem v preskakovanju ovir. Večkrat sva že zmagali. Zdaj nisem več osamljena. Našla sem svoj smisel življenja in veliko ljubezen, katero ti lahko brezpogojno nudi le žival.
Nekaj tednov pred zimskimi počitnicami so se moji starši in moja razredničarka pogovarjali, na kakšen način bi lahko prišli do mene. Potem pa je razredničarka dobila idejo. »Splošno znano je, da živali pozitivno vplivajo na človeka. Pomirijo ga. Učijo zaupanja. Na primer imamo Tačke Pomagačke, veliko konjskih klubov ponuja terapije s konji in tako naprej,« je rekla. »Kaj ko bi poskusili z jahanjem?« je vprašala. Starši so se strinjali in tako sem naslednji teden odšla na ranč Mimola, ki je le par minut hoje od mojega stanovanja, a vseeno še nikoli nisem šla tja. Sploh nisem hotela tja. Nisem videla razloga da bi bila tam. Na ranč sem z mamo odšla na njeno željo. Privolila sem samo zato, ker sem videla kako jo skrbi zame. Na ranču nas je pričakala Sonja, trenerka jahanja in tudi lastnica ranča. Sprehodile smo se v hlev, kjer mi je pokazala Venero, kobilo na kateri sem začela jahati. V boksih je bilo še pet drugih konjev, ki sem jih kasneje spoznala. Njihova imena so bila Bela, Blaze, Piko, Lizika in Mimola, po kateri ima ranč tudi ime, saj je bila Sonjin prvi konj. Vsi so bili zelo lepi, a noben se ni mogel primerjati s kobilo, ki je divje galopirala po pašniku zunaj. Ko je Sonja opazila, kako jo gledam, je rekla: »Lepa je, kajne? Ime ji je Črna Lepotica. Kupila sem jo tik preden bi jo prejšnji lastnik prodal mesarju, saj pravi, da je ni mogoče ukrotiti. No, saj je malo divja, ampak mislim, da samo ni imela pravega pristopa. Upala sem, da ji bom lahko pomagala, a brez uspeha. Vsakega ki se približa vratom ograde pozorno opazuje, čim se dotakne vrat pa se zažene proti njemu in ga odžene proč.« »Vav,« sem zavzdihnila. »Pridi,« je rekla in odšli sva nazaj k Venerinem boksu. Ko sem pogledala v Venerine oči, sem se prvič v življenju zavedala, koliko mi konji pravzaprav pomenijo. Sonja mi je pokazala, kako se konja očisti in pripravi na jahanje. Venero smo peljale v pokrito jahališče. Dvignila sem se v sedlo in Sonja je Venero pripela na vrv, imenovano lonža. Razložila mi je, kako naj Veneri rečem, naj začne hoditi. Ura je šla hitro mimo in ko je bila pri koncu sem zlezla iz sedla in šle smo v hlev, kjer smo ji snele opremo. Imela sem še nekaj časa, preden je prišla mama in vprašala sem Sonjo, ali lahko pridem kdaj pomagat na ranč po šoli. »Kadar koli lahko prideš in ko boš nekaj časa pomagala, si boš zaslužila zastonj ure jahanja,« je veselo odgovorila. Ko sem čakala na mamo, sem zavila k pašniku Črne, kot ji rečem na kratko. Stopila sem k vratom ograde in ona je ušesa potegnila tako nazaj, kot je le mogla. Zazrla sem se v njene črne oči in kar sem videla, me je močno osupnilo. V njih ni bilo sovraštva, bil je strah. Ko sem se vrat dotaknila, se je pognala proti meni, a jaz sem le zaprla oči. Razumela je moj znak in se ustavila, previdno stopila bližje k meni in me presenečeno gledala. Odprla sem oči. Od bližje je bila še lepša. Glavo je sklonila bližje meni in mi pustila, da jo pobožam. A nato je prišla moja mama in Črna se je prestrašila. »Pridem jutri,« sem ji rekla, pozdravila Sonjo in odšla domov. Naslednji dan sem se seveda takoj odpravila do pašnika. Trajalo je nekaj trenutkov, da me je Črna prepoznala, a ko me je, je prišla v pozdrav. Takrat sem dobila idejo. Samo meni je zaupala. Šla sem k Sonji in jo pozdravila, nato pa vprašala, če ima Črna svojo oglavko. Podala mi jo je, zahvalila sem se in odšla nazaj k ogradi. Črni sem pustila, da jo najprej povoha, nato sem jo sebi nataknila na glavo, da bi ji bilo jasno, kaj hočem narediti. Najprej mi oglavke ni pustila natakniti, potem pa je šlo. Dejansko sem jo vodila po pašniku! Nato sem ji oglavko snela in jo nagradila s korenčkom. Zatem sem vsak dan po šoli odhajala tja. Dajala sem ji seno v vrečo, svežo vodo v korito in jo čistila. Končno so nastopile zimske počitnice in spet je začelo snežiti. Iz hleva sem prinesla odejo in z njo ogrnila Črno, da bi jo vsaj malo ogrela. Začela sem s privajanjem na boks, a nismo še bile na cilju. Ampak je pričela lepo sodelovati. V jahanju sem takrat že dobro napredovala. Čez nekaj dni je že bila v boksu več časa. »Ravno pravi čas, danes je začelo močneje snežiti,« sem si mislila. Nato pa sem zagledala Sonjo. Videti je bila zaskrbljena in nesrečna. »Sonja, kaj je narobe?« sem vprašala. »Prodati moram ranč. Nimam več denarja, stroški so vse dražji, denarja pa vse manj,« je zavzdihnila. Takrat sem stekla domov in vse povedala mami. »Zagotovo bo cena nizka ali pa dobimo popust, lahko bi ga kupili!« sem zaklicala. »Se bom pogovorila s Sonjo,« je bilo vse kar je rekla. Naslednji dan je prišla do mene s pogodbo. Smejala se je. »Naš bo!« je rekla. Sonja bo še vedno učiteljica jahanja. »Črna ter ostali bodo moji!« sem si ponavljala. Minilo je eno leto. Zdaj s Črno tekmujem v preskakovanju ovir. Večkrat sva že zmagali. Zdaj nisem več osamljena. Našla sem svoj smisel življenja in veliko ljubezen, katero ti lahko brezpogojno nudi le žival.
Moj odgovor:
Avtomobil
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Glavna vožnja
Živjo jst mam jutr že drugič glavno vožnjo in me zanima kako nej bom mn nervozna ker ta prvič sm padla k sm bla ful zivčna.
Vprašanje
Kakšna se vam zdi nova rubrika Galerijski kotiček?
Zelo mi je všeč, ker rad/a rišem.
(64)
Zdi se mi zanimiva.
(61)
Me ne zanima.
(32)



Ljubezenska zgodba