*pod* 2. POGLAVJE *pod*
*b*Žan:*b*
Pogledal sem na levo stran hodnika, v kotu pri omaricah sta stala. Bila sta skupaj, Kris jo je gledal s tistimi njegovimi očmi, katerim so vsi zaupali. Tudi ona mu je. Na licih je imela drobno rdečice in njene roza ustnice so bile ukrivljene v nasmešek, oči so se ji zaiskrile, ko ji je popravil pramen las za uho.
Stisnil sem pesti, preplavili so me vsi prizori, ko smo bili skupaj.
Poroka, igre v peskovniku, Sara si poškoduje roko, Sarin smeh, Sarin jok, Sarini objemi.
Močneje stisnem pesti.
Zakaj zdaj? Po vseh teh letih? Minilo je pet let, od takrat nisem spregovoril z njo. Nisem mogel, vse stvari, vse kar je naredila, bilo je preveč. In preprosto se nisem znal spoprijeti z tem, nisem je mogel sprejeti takšne kot je. Zato sem jo raje sovražil, za vse.
Preplavijo me spomini na dan, ko se je vse spremenilo…
*i*Gledal sem za njo. Še zadnjič sem opazoval njene gibe, kako si je spretno in elegantno čez ramo vrgla svoje bleščeče svetle dolge lase. Njene temno rjave oči so bile tokrat uprte stran od mene. Svoj korak je pospešila, tekla je stran od mene. V tistem sem začutil, da sem storil napako. Nikoli ji ne bi smel dovoliti, da bi odšla. Z njo je odšel tudi del mene, v srcu sem začutil praznino in bolečino, ki jo je lahko prinesla le ona.*i*

In zdaj pet let kasneje zrem v njo in tega Krisa. Ne morem ju gledati skupaj, brez mene. Čeprav naj bi se lažnivci dobro razumeli med seboj. Zame ne obstajata več nasmejana prijatelja iz otroštva, ki sta pomenila vse, zdaj sta preprosto le znanca, s katerimi delim skupne spomine. Vedno sta bila in vedno bosta izdajalca.

*b*Sara:*b*
Srce mi utripa, v moji glavi se zadušijo glasni pogovori in zvoki hodnika. Obstajava le midva. Jaz in on. On in jaz. Kris in Sara. Sara in Kris.
Še vedno čutim sledi njegovega dotika na mojih laseh. Lica mi je prevzela zardelost in v trebuhu čutim metuljčke.
Jebeš metuljčke, čutim cel ponorel živalski vrt.
»Torej…«
»Torej kaj?« vprašam.
»Zapiski.«
Super ti gre Sara, res bravo.
»Aja, saj res, zapiski,« poskušam umiriti moje srce, ki mi bo vsak čas skočilo iz prsnega koša, »jutri ti jih prinesem.«
Kris me pogleda po strani, nato pa se mu na obrazu izriše tisti nasmeh, ki ga predobro poznam. Ta nasmeh ima vedno, ko mu nekaj uspe, ko je boljši od drugih, ko ve, da je zmagal in mi na obraz spravil rdečico.
»Živčna si,« izdahne in pri tem na obrazu obdrži nasmešek.
»Nisem,« zanikam. Prehitri odgovor.
»Si.«
»Nisem,« ponovna laž, roke si prekrižam na prsih, da bi izgledala bolj odločno, pa tudi zato, da skrijem kako se mi tresejo roke.
»Sara,« zavzdihne.
Nič bolj pametnega mi ne pride na misel kot to, da tudi jaz izrečem njegovo ime.
»Kris,« rečem v istem tonu in pri tem zavzdihnem kot je to naredil on pri mojem imenu.
Spet se zasmeji. Zavijem z očmi, čeprav se tudi meni na obrazu nariše nasmeh.
In seveda kot nalašč, more vse pokvariti zvonec.
»Se vidiva,« reče Kris in se odpravi do učilnice, ko je na pol poti se obrne nazaj, glavo le malo nagne za ramo, da me vidi. Nameni mi topel nasmešek potem pa mi pomežikne. Mislila sem se, da se bom stopila. Na misel pa mi je prišlo, da zamujam.
Kaj sploh imam na urniku? Prekleto, bila sem tako zmedena. Obrnem se, da bi se upam, da namenila v pravo učilnico. Zaletim se v nekaj bolj natančno v nekoga. Pogledam gor in pred mano stoji Žan. Gleda me sovražno, njegove temno modre oči so tako hladne. Ima razmršene temno rjave lase, in roke na katerih so poudarjene žile. Kar me ob enem straši, tako zlahka bi me zadavil s temi rokami. Preženem misel. Še vedno stojim le na mestu.
»Le poglej kdo je tu,« mi posmehljivo reče. Seže po moji bradi in jo privzdigne, da ga pogledam v oči. Prisiljena sem ga gledati naravnost v njegove temno modre oči.
»Si se izgubila, *i*sonček*i*?«
Res sem ga sovražila. Način kako me je gledal kot, da sem ničvredna in me ves čas spravljal ob živce in preziral.

*b*Žan:*b*
KAJ ZA VRAGA DELAŠ?
V glavi mi je utripalo, moji občutki so se mešali med sovraštvom in…
»Ne,« odgovori odločno in iztrga pogled iz mojih oči.
Res se je imela za nekaj več. Ona in njena družina. Vsega je ona kriva, vse je uničila. Zdaj pa je napočil čas, da jaz uničim njeno življenje. Milo za drago.
»Potem pa pojdi k pouku kot pridna punčka,« ja definitivno, sem jezen in bom vsak čas eksplodiral. Pri njej pa je podobna situacija, ko je jezna se ji na vratu pojavijo rdeče lise in ravnokar so se še bolj pordečile.
»Nehaj mi ukazovati kaj naj delam,« je z mirnim glasom nadaljevala Sara, čeprav so bile lise vedno bolj prisotne.
Porinila me je proti omaricam. Ne bom se tepel s punco, sem si prigovarjal. Pristopila je bližje, in me s pestmi začela tolči po prsnem košu. Bila je na robu solz. Ko je bila jezna je jokala.
»Da mi nikoli več ne rečeš sonček!« je zahlipala pri tem pa še vedno udarjala po mojih prsih.
Ideja, ki sem jo dobil mi ne bi mogla biti bolj všeč. Roke sem ovil okrog nje. Spustil sem jo v objem in pustil, da se je razblinila na koške, da se je razjokala. Pri tem sem jo božal po laseh in ji šepetal, da bo vse v redu.
To je trenutek, ki sem ga čakal. Dan za dnem ji bom lahko vračal vse, kar sem izgubil. Počasi. Brez hitenja.
Na obrazu obdržim nežen izraz, čeprav v meni ni nič nežnega.
Pretvarjal se bom, da mi je mar za njo. Da jo imam rad. Na obrazu se mi izriše zlobni nasmešek.
Sonček, igra se komaj začenja.