*pod*14. POGLAVJE*pod*
*b*Žan*b*
Kar smeji se bi ob misli na to, da je petek preživel v svetovalni službi, potem pa še za zaključek gledal kako se je Kris vlačil po Sari, in za njo tekal kot nekakšen cucek. Petkov popoldan je bil popolna priložnost, da končno poskusi tisto novo vodko, ki jo ima že dolgo v omari, tisto ki sem jo dobil za 18 rojstni dan od babice. Zadnji rojstni dan, na katerem še je bila živa.

*b*Sara*b*
Samo čez zelo temen park še in potem bom doma. Nič ni le tema. Ničesar se ne rabim bati.
Nekdo je sedel na klopci. Prekleto. Kdo za vraga je sploh to? Le hitro bom šla mimo. Bolj kot sem se približevala postavi vedno bolj znana mi je bila.
Temna kapuca na glavi, je zakrivala rjave lase. Sedel je nekoliko sključeno in izgledal je čudo.
»Žan?« Pogled je dvignil k meni, njegove temno modre oči so izgledale utrujeno in bile so nekoliko rdeče.
»Sara.« Njegov glas je bil raskav. Zavohala sem pijačo. Dvignil je steklenico v kateri še je vedno bilo nekaj prozorne tekočine. Pomolil mi jo je v roke.
Naj vzamem ali ne?
Vzamem. Odprem pokrov in naredim dolg požirek, tekočina me zapeče v ustih in mi nekoliko omrtviči jezik. Po nekaj požirkih se vzdušje sprosti. Prisedem k njemu na klopco, najina kolena se dotakneta. Smešno. Mislim, da sem kar precej opita, ampak v meni zavlada neke vrste mir. Stran sem od problemov s Krisom, Žan pa zame sploh ne obstaja, če se v tistem ne bi zdrznil ne bi vedela, da sedi zraven mene. Ne vem, ali je to od tega ker mi je njegova bližina tako znana in varna, ali pa ga preprosto ne pogrešam v svojem življenju.
Pogovor naenkrat steče, pogovarjava se o najbolj naključnih stvareh, ki se jih spomniva. Če bi imela žirafa kravato, kje bi jo imela zavezano na začetku vrata čisto pri glavi, ali na koncu?
Smejeva se in tako sem sproščena.
»Ej, Sara. Te lahko nekaj vprašam?«
Pokimam.
»Kako zelo si pijana?«
Zasmejem se, »zeeeeeloo.«
»Tako zelo, da se ne boš spomnila tega, kar ti bom zdaj povedal?«
Pokimam, nikoli še nisem spila toliko, zagotovo bom pozabila.
»Veš, v bistvu ne prenesem več tega, da se sovraživa.«
Tišina, srce bi začne hitreje razbijati. On si pa popravi lase.
»Še vedno te imam rad.« Njegov glas je tako raskav in globok. pogledam ga v oči, ki iščejo moje. Iskrenost se svetlika v njih. Prekleto, resno je mislil.
Ne misli resno, pijan je. Tega se ne bo spomnil, jaz pa tudi ne.
»Kaj pa ti Sara, še me vedno sovražiš?« Palec nasloni na mojo brado ter mi jo dvigne, da ga pogledam v oči.
Nikoli te nisem.
Molčim. Ne vem, kaj naj mu odgovorim. Njegova dlan se nasloni na moje lice, moja glava pa naenkrat postane tako težka. V njej mi začne razbijati in pred očmi se mi zvrti, nekoliko se naslonim na njegovo dlan.
Toplina in varnost.
Z palcem podrsa po moji spodnji ustnici.
»Sara, si dovolj pijana, da se ne boš spomnila tega poljuba?«
Odkimam, v glavi ne morem zbrati skupaj misli.
»Pa te lahko vseeno poljubim?«
To je eno tistih vprašanj na katera sem vedno vedela odgovor, tudi če bi me Žan zbudil sredi noči bi vedela odgovor.
Poljub je nežen, kot da se boji, da se bo izničil. Poljubim ga nazaj. Ne vem, ali je za to kriva vodka, ali jaz in mojo srce. Ampak v vsakem primeru bom na koncu za to ukrivila vodko.
Še vseeno pa ne mislim, da bom to zlahka pozabila, ne vem, če sem dovolj pijana za kaj takega.

*b*Kris*b*
Ravno smo se odpravljali iz mesta s mojimi prijatelji. Res smo preživeli veliko časa skupaj na igrišču, ker je bilo že zunaj kar precej temno. Ura je bila okrog enajst, zunaj so bili le še redki, ravno smo se odpravljali čez park domov. Nekdo je sedel na klopci pod edino delujočo lučjo. Svetloba je padala na mlad par. On je imel temno rjave lase in izgledal je kar visok, vsaj potem kako je sedel, ona pa je imela svetle skoraj zlate dolge lase. Poljubljala sta se. Zdela sta se mi tako znana.
Žan in Sara.
Zato, je potrebovala čas? Za njega? Zamenjala me je z njim. Tudi moji prijatelji so opazili, to kar sem jaz.
Rad jo imam odkar pomnim, od tiste bedaste poroke, ko smo bili majhni od vseh dni, ki sva jih preživela skupaj. Nikoli je nisem zapustil, ali pa ji zaril noža v hrbet, kot je to naredil Žan in Žanova družina nam.
Ampak zdaj mi ga je ona, lahko sem čutil bolečino, v srcu kot, da bi ga nekdo prebodel z zelo ostrim nožem.