okejj malo časa ste mogli počakat na nov del, ampak zdaj je tuuu. Pa ful bi bla vesela kakega komentarja pa lajka, pa zanima me al ste team Kris al team Žan?
Uživajte v branju!

*pod* 5. POGLAVJE*pod*
*b*Kris*b*
Vedno more trenutek nekaj pokvariti. Rekel bi še par besed, nato bi vedela kaj čutim do nje. Breme, da izrazim svoja čustva bi se mi skotalilo iz srca. Ampak moral je priti Žan in uničiti vse skupaj.
»Zdravo,« čemerno pozdravim. Sara stopi bližje k meni.
»Kris,« mi sovražno prikima Žan v pozdrav. Dve uri nazaj me sploh ni pogledal, Saro pa je ignoriral. Zdaj pa se obnaša do Sare tako kot, da se v teh letih sploh ni nič spremenilo.
Jaz vem, da se je. Vem, kaj je bil razlog zato, da naju sovraži. Povedali so mi. Sara ne ve in najverjetneje nikoli ne bo izvedela.
»Kako sta?« vpraša Žan. Nato se obrne proti Sari, »kako si, sonček?«
Sara se zdrzne, vidim kako se njena koža naježi in v trenutku spremeni izraz. Pogled osmeri v tla. V moji glavi ni več dvomov, da je jokala zaradi njega. Če jo je prizadel, bo plačal za to.
»V redu,« odgovori in še vedno zre v tla.
Žan stopi korak bližje, s prsti ji privzdigne brado, da ga pogleda. »Zakaj umikaš svoje prelepe očke, sonček?«
Dovolj imam. Ne morem gledati, kako zelo krhka je pod njegovim dotikom. Zakaj se ne upre? Zakaj mu pusti, da ji govori sonček? Se je dotika?
Stopim pred njo, Žan izpusti njeno brado. Sara se avtomatsko postavi malo zame. Njena roka neopazno poišče mojo, najini prsti se prepletejo.
Žanov pogled se spusti na najini roki. Nasmehne se, posmehljivo.

*b*Žan*b*
Moja ugotavljanja o tem, da izdajalci pašejo skupaj so vedno bolj resnična. Zdaj se že držita za roke, kako ljubko.
Ampak to bom na žalost moral premeniti. Naslednji prsti s katerimi bo prepletla njene bodo moji. Par tednov bom počakal, lahko tudi mesecev. Čakal bom tako dolgo kot bo potrebno. Na nekatere stvari je pač vredno počakati.
Na obraz si nadenem žalostni izraz, »torej… vidva?«
Vseeno mi je, če imata kaj, če nimata. Čez nekaj časa bom jaz tisti, ki ga bo ljubila. Nato pa se bo njeno srce razletelo na koščke, ko bo izvedela, da je bil vse le del načrta, da ji uničim življenje. Prav tako kot ga je ona meni.
Bolelo me je to, da je tistega dne, ko sem jo poljubil zbežala stran. A so bile stvari, ki so me bolj prizadele, to so bile tiste, ki so moje življenje poslabšale.
Kris naredi zmeden obraz, »ja, ne, no v bistvu…«
Sara ga prekine, »zakaj te to sploh zanima?« Zardi, ko Žan najprej reče ja, nato se pa poskuša rešiti iz situacije.
»Mmm, le zakaj, sonček?«
Zdrzne se ob tem vzdevku, Kris pa le vprašljivo pogleda.
Ampak ostane odločna, njene besede pa so hladne in posmehljive, » Ne vem, ti mi povej, tebe sprašujem.« V njenem glasu zaslišim, da je jezna a to proba skriti. Naj se niti ne trudi poznam jo bolje kot kdorkoli. Vem kakšna je v resnici, vidim jo takšno kot je največji problem pa je, da je nihče ne gleda tako kot jaz.
Nasmehnem se, »reciva temu, da sem le radoveden.«
Kris dvigne obrv in se odkašlja, skoraj sem že pozabil, da stoji zraven naju medtem ko se jaz poskušam spogledovati z njegovo punco.
»Mislim, da je dovolj,« reče. Pogledam ga. Tudi Sara ga pogleda, vidim, da se njen prijem roke okrepi.
»Česa?«
»Tega.«
»Česa pa se bojiš?« se nasmehnem. Operacija ena, spraviti Krisa ob živce.
»Ne bojim se te.« Hladno odgovori, trudi se ostajati miren, čeprav vidim, da na drugi za katero ne drži Sare stiska pesti.
»Potem pa ne vem, zakaj si tako napet,« mu posmehljivo odvrnem in pomignem z obrvmi, da ga izzivam.
Kris stisne čeljust. Sara pogleda enega, nato drugega.
»Lahko nehata?« reče in zavzdihne.
»Seveda, sonček,« rečem.
Tokrat ne pogledam Sare. Gledam Krisa. Hočem, da ve. Hočem, da razume, da se ne bom umaknil. Ne vem, če ve, da sva imela s Saro poljub, če še ne ve, bo kmalu izvedel.
Kris mi vrne pogled.
»Nehaj jo tako klicati.«
Nasmeh na mojem obrazu izgine. »Zakaj?« na njegovem izrazu je prisotno ljubosumje.
»Ker ji ni všeč.«
»Kako to veš?« Sara me pogleda, s sporočilom v očeh, naj sploh ne poskušam izdati besede o poljubu.
Za trenutek se najini pogledi srečajo. Njene temne oči zrejo v mene.
»Okej,« rečem mirno. »Bom jo prenehal tako klicati.«
Naredim korak nazaj. »Se vidimo, sonček.«
Obrnem se in odidem. Ozrem se za ramo, na malo ravno toliko, da vidim Krisov razburjen obraz.
Njena roka je še vedno v njegovi, gledam, kako mu dlani položi na obraz in ga miri. Tokrat me to ne moti. Pravzaprav mi je všeč. Ker zdaj vem, kaj moram uničiti.
Najprej moram ponovno pridobiti njeno zaupanje.
In potem bo vse veliko lažje.

*b*Kris*b*
Končno je odšel, spravlja me ob živce, a ne bom pokazal svoje šibkosti. Sara je moja, rad jo imam, ljubim jo z vsem srcem že od nekdaj. Ne bom pustil, da bi mi jo vzel. Čeprav mu to ne bi uspelo, saj ga Sara prav tako ne mara, ampak se vedno njen obraz spremeni, ko ga vidi. Ko ji reče sonček. Zamika me, da bi jo vprašal, kaj se dogaja med njima. A tako bom izpadel, le kot ljubosumen zatreskan fant.
»Kris?« Pogledam jo.
»Mhm?« odgovorim in borim notranji boj med mojim razumom.
»Zakaj si tako tih?«
»Nič mi ni.« rečem ter zavzdihnem. Laž. Žre me, vse skupaj.
Nasmehne se. »Lažeš,« mi sladko reče.
»Ne lažem,« odgovorim. Hitro, prehitro.
»Kris,« reče in me pogleda naravnost v oči. »Poznam te.«
Skoraj se nasmehnem. Ironično. Jaz pa sem prepričan, da poznam njo.
»Samo jezen sem nanj.«
»Zakaj?«
»Ker…«
Ustavim se. Ker se te dotika. Ker te kliče s tem vzdevkom. Ker se ob njem spremeniš. Ker imam občutek, da med vama obstaja nekaj, česar mi ne poveš.
»Ker mi ni všeč, kako govori s tabo,« odgovorim.
Za trenutek molči. Nato se približa in položi dlani na moje lice.
»Ni se ti treba jeziti zaradi njega.«
Gledam jo.
»Res?«
Prikima.
»Res.«
Njeni prsti se nežno premaknejo po mojem licu. Spet začutim tisti mir, ki ga lahko prinese samo ona.
»Zdaj pa povej, kaj si mi hotel povedati prej.«
Srce mi skoraj obstane. Spet je tukaj. Ista priložnost.
Tokrat mi je nihče ne bo vzel. Ne smem zamočiti.
Pogledam jo v oči. Globoko zavzdihnem, in štejem do pet, da se umirim.
»Sara, jaz…«