*pod*7. POGLAVJE*pod*
*b*Sara*b*
Sama sem bila doma, moja starša sta bila na službenem potovanju, nekaj za njuno podjetje. Sončen dan, se je počasi spreminjal v temno hladno noč. Sedela sem na kavču pokrita z odejo, s svojimi najljubšimi puhastimi nogavicami, na mizici sem imela skodelico čaja. Poleg skodelice so bili tudi zvezki in zapiski, nameravala sem se učiti ampak se mi preprosto ni dalo.
Telefon, ki je bil poleg mene na kavču je začel zvoniti.
Tina
»Hejj, punca, kako si?«
»V redu, ti?« sem odgovorila.
»Pa bo, kako je bilo s Krisom?«
»Ah, saj veš, nič posebnega,« sem probala reči brez pretiranega navdušenja. Nikoli ni marala Žana, ne morem ji povedati, da se spet vede drugače.
»Nič posebnega?« se zasmeji. »Sara, prosim. Poznam te že vsaj pet let.«
Molčim. Prav ima, z njim je vedno posebno.
»Ko govoriš o njem, se ti spremeni glas.«
Pogledam proti skodelici čaja. Lahko zanikam ali pa ji le priznam.
»Ni res.« Najprej se odločim zanikati.
»Je.« Se drži svoje odločitve.
Zavijem z očmi, »ne zavijaj z očmi,« reče Tina. »Kako si vedela?«
»Ljubica, jaz vse vidim,« reče in se zasmeji, nato pa, »pa saj veš, da sva povezani preko misli.«
»Dobro, mogoče mi je všeč.«
Na drugi strani nastane nekaj sekund tišine.
»ČAKAJ. Kaj?!«
Zasmejim se. »Tiho, no.«
»Ne, ne, ne. Povej vse.«
»Ni kaj povedati.«
»Sara!« Tinino navdušenje je nepopisljivo.
»Resno.«
Za trenutek se naslonim nazaj na kavč. Spomnim se njegovih toplih dlani, najinih prepletenih prstov in njegovega pogleda. Nasmehnem se sama pri sebi.
»Danes me je pospremil domov.«
»In?«
»Držala sva se za roke.«
Tina začne navdušeno kričati v telefon.
»TINA!«
»Okej, okej, bom tiho! Ampak… končno.«
»Kaj končno?«
»Kris ti je všeč že od nekdaj.«
»Mogoče.« Res mi je že od nekdaj všeč. Vse od takrat ko pomnim.
»Mogoče?«
»Dobro, ja.« Priznanje, nima ji smisla lagati, pozna me. In ve kdaj lažem, tako kot jaz vem, kdaj Kris laže. Že ob sami misli na njega, me preplavi val topline.
Zasmejim se, potem pa pogledam skozi okno.
Na ulici je tema. Luči avtomobilov se občasno odsevajo na mokrem asfaltu. Počasi začne deževati, opazujem dežne kapljice, ki se spuščajo na tla.
In nenadoma se spomnim Žana. Nasmeh izgine.
»Kaj je?« vpraša Tina.
»Nič.«
»Spet Žan?«
Molčim. Nimam besed, kaj naj ji rečem?
»Sara?«
»Samo… danes se je spet obnašal tako kot nekoč.«
»Kako?«
»Ne vem.«
Pogledam v svoje roke. »Rekel mi je sonček.«
Tina utihne. Tokrat ne reče ničesar.
Nastane neprijetna, napeta tišina.
»In ti? Kaj si čutila?«
Vprašanje me zadene bolj, kot bi pričakovala. Kaj sem v bistvu čutila? Preteklost? Sem se spominjala njega kot je bil včasih. Morda mi je bil všeč le Žan sestavljen iz spominov iz preteklosti.
»Nič.« Laž. Ob njegovem glasu sem se počutila kot nekoč. In ravno to me je najbolj prestrašilo.
Za trenutek pogledam skozi okno. Dež je postal močnejši. Kapljice so drsele po steklu in za njimi so ostajale majhne sledi. Grom. Zunaj se krepi nevihta. Telefonsko linijo, začne prekinjati.
»H-halo? Sara?«
Hrsk, hrsk.
»Prekinja te,« rečem. Nato me vrže ven iz klica.
Zunaj vse bolj grmi, dež se je okrepil in na nebu se je ravno pojavila strela. Strah me je. Od vedno sem se bala neviht. Odejo ovijem močneje okrog sebe, kolena pa si stisnem k prsim in jih objamem. Potrebujem Krisa, tako zelo si želim, da bi bil tukaj z mano.
Skušam ga poklicati, a mi vedno znova zaradi vremena prekine klic. Naenkrat svetloba v mojem stanovanju poneha. Luči se ugasnejo, ostanem sama v temi. Zajame me strah, bojim se teme prav tako neviht. Sama sem doma, telefon mi ne dela. Kaj vse lahko še gre narobe?
Poskušam se prepričati, da nič. To je samo nevihta. Samo tema. Samo nekaj ur brez elektrike.
Ampak ko zaslišim prasketanje nekje v hodniku, se ves moj pogum razblini.
Dvignem glavo.
»Halo?«
Nič. Nikogar ni. Samo veter, ali pa pokvarjena vrata v kopalnici.
Ampak srce mi vseeno začne hitreje biti.
Potegnem odejo še višje in z roko poiščem telefon. Zaslon se prižge. Drobec svetlobe. Še vedno ni signala.
»Super,« zašepetam.
Ravno ko želim telefon odložiti, zaslišim nekaj drugega. Zaslišim trkanje.
Tok, tok, tok.
Nekaj v meni kriči, naj ne grem odpret vrat, a vseeno prižgem luč na telefonu in se odpravim proti vratom.
Ne morejo biti starši, saj so v Švici, Tina živi na drugem koncu mesta. Morda pa je Kris, čeprav ima kar daleč do našega bloka.
Upanje umre zadnje, tako močno si želim, da bi pred vrati stal Kris. Pogledam skozi kukalo. Pred pragom stoji visok moški, s črno jakno, pogled ima usmerjen proti tlom.
Občutek v meni mi vse bolj pravi, naj ga le pustim pred vrati in ga ignoriram. Nato pa pogled usmeri navzgor. Te oči bi vedno prepoznala še v najtemnejši temi. Temno modre oči, razmršeni temno rjavi lasje, poudarjena čeljust.
Žan.