Bohinjski izlet je pustil čudovite spomine, a šolski vsakdan nas je hitro posrkal nazaj. Kmalu je glavna tema pogovorov na hodnikih postal tradicionalni zimski ples, ki so ga četrtošolci organizirali v telovadnici. Vsi so govorili le o oblekah, pričeskah in o tem, kdo bo koga povabil. Čeprav sva bila z Maticem zdaj nerazdružljiva, me je nekje globoko v sebi stiskalo. Matic je bil še vedno tisti kul fant, ki ni maral množičnih šolskih prireditev, zato se mi je zdelo skoraj nemogoče, da bi si želel obleči srajco in plesati pod bleščečo diskokroglo. Moja najboljša prijateljica me je tolažila, da preveč analiziram, a si kljub temu nisem upala načeti te teme.

Vse moje skrbi pa so se razblinile tisti petek, natanko teden dni pred plesom. Spet je bil četrtek in spet je zunaj deževalo, kot da bi naju vreme namerno spominjalo na najin prvi skupni trenutek. Ko sva po pouku stopila pod najin znani nadstrešek, je Matic namesto telefona iz žepa potegnil nekaj drugega. Bila je lična, doma izdelana vstopnica za ples, na kateri je z njegovo malce nenatančno pisavo pisalo: *i*Zgodba, ki se je začela z dežjem, si zasluži en ples. Boš šla z mano?*i* Moje srce je v tistem trenutku naredilo salto. Brez besed sem mu skočila v objem, on pa se je le tiho smejal in me stisnil k sebi, medtem ko je dež bobnel po pločevini nad nama.