KOTIČEK PILOVCA/KE

Hej,
to sem pa naredila še za Kavico in za vse:
https://pil.si/forumi/hvalilnica/opravicilo-25

To je v hvalilnici!

Vasa Violet

oj. zdej sm tut js v igri tisti z lalala pa harry_pottter. kako se bomo imenovali?kdo je šef?rabili bi ga. js se drgač javm

hejj, a si tut ti gledala serijo to je moj sin k sm vidla da si komentiralaa?
kuži, naročena

Hej,
to sem pa naredila še za Kavico in za vse:
https://pil.si/forumi/hvalilnica/opravicilo-25

To je v hvalilnici!

Vasa Violet

Hej,

•Ko sem bila še majhna in sem bila še vrtcu nisem imela prijateljic. Že, ko sem bila tako majhna in tako otrocja sem razumela nekatere stvari. Prizadevala sem si, da nikoli ne bom imela priajteljic in bom kar nekaj časa sama. Nekaj časa je bilo tako, vendar pa se je pokazalo upanje.
•Enkrat smo bili veni in sem gledala naokoli, če bo kater prošla k meni in se z mano igrala. Vendar od tega ni bilo nič. Čakala in čakala sem in upala, saj upanje vedno ostane in vztraja. Časbje mineval in nobeden ni prišel, zato sta se vso upanje in sreča izlila ven in bes in žalost prišla. Tako razočaran in osamljena še nisem bila. To je bil občutek, ki te je žrl od znotraj navzven, in zato se je prelilo v žalost in bes. Bila sem psihično uničena, in tudi fizično saj sem se samopoškodovala in se nisem obvladovala. Tako osamljena, brez prijateljic, brez veselja, sreče - so dejale moje misli. Vendar so prišle 2 punce in me vprašale če želim postati njihova prijateljica. Seveda sem privolila saj sem v njihovoh očeh zagledala obžalovanje in usmiljenje. Tako resnič no je bilo da ne bi bilo res. Vendar se je zgodilo, in v tem času smo si izmenjale veliko skupnega. Veliko smeha, harmonije, pa žalosti, jeze, a kljub temu smo ostale prijateljice. To je bilo zame v rtcu čudež, da se je sploh zgodilo! Kmalu za tem je že prišla šola...
•Tako v šoli sem bila 1 leto v 1. razredu in vse je bilo, kot je bilo v vrtcu. Izmenjale smo si veliko spominov in čustev. Tako je tekel čas, ko sem bila v 2., 3., 4., 5. in 6. tazredu. Vse je bilo popolno, izjemno, super. Vse je bilo kot, da bi bilo načrtovano v mojo prid. A povsem ni bilo temu tako. Začelo se je v 6. razredu...
•6. razred oh, vse se je spremenilo, učiteljice, učilnice, razred, garderoba, preprosto vse. In s tem tudi moje prijateljstvo. Ni dolgo trajalo, a le toliko da sem ga vsaj opazila in ga zaznala. A temu ni bilo tako. Ko je napočil čas, da si iz izberemo s kom bi bili v sobi, za šolo v naravi, je bilo vse drugače, že en čas pred tem. Prijateljice so me začele počasi zapuščati in na koncu smo pretrgale vezi že s tem, da sem opazila, da imajo drugo prijateljico, počutila sem se izrabljeno, izpuščeno, svobodno, vendar predvsem jezno, osamljeno in žalostno hkrati. Kaj se je zgodilo sem se spraševala, zakaj je bilo tako, zakaj je moralo biti tako? Ja kot pravijo: usoda nam kroji prihodnost. In v to sem verjela, vendar ni zaleglo, kako naj si pomagam, da se potolažim, da ne bom občutila praznine? Jap odgovor se je le prikazal, ko sem spoznala novo sosedo...
•Ja, kot sem začela, soseda. Prvič sem jo zagledala, ko sem se peljala mimo nje, ko je sedela na postaji in čakal na avtobus. Takrat sem si rekla: "ja, to je to, nova prijateljica, vsaj upam da bomo, vau to je ona! Zgleda starejša! Vendar predcsem upam, da se bomo razumele.". Moje prve besede o novi priložnosti za prijateljico. Za hiperc sem jo uzrla. In kmalu za tem, sem še jaz bila na postaji, v tem trenutku tudi ona. Tako smo se spoznale in od tega trenutka smo dobre prijateljice. Tako dobre, da si vse povemo, čisto vse kar se nama dvema zgodi, kar se bo in je. Kot dve polovici, ki sta skupaj celota. Ja, tako je to bilo, lepi trenutki. Vendar je bila starejša in bo odšla 1 leto prej ven iz osnovne šole kot jaz. Vedno, ko na to pomislim, se mi cel svet sesuje v prah , in upam, da so to le sanje, vendar temu ni tako. Rekla mi je, da naj ne bo. žalostna, ko bo odšla, vendar ponosna, da sem to kar sem. In to se mi je vtisnilo v spomin. Zdaj samo še čakam ta trnutwk, ko se bo zgodilo, da bo odletela, kot ptica po zimi na jug. A vmes se je še nekaj zgodilo...
• V 6. razredu sem bila in postala prijateljica z mojo sošolko, ki je imela velike težavo, imela je bolezen. In do 7. razreda sem bila njena prijateljica. A po 6. razredu me je zapustila, saj ni zmogla več ker ji je bila ta navadna šola pretežka. Zato ji je bilo zelo žal vendar se je prav odločila. Vendar ta njena odločitev ni vplivala samo nanjo vendar tudi name. Vendar sem se sprijaznila, s časoma, ampak le s težavo. Potlej pa pride nova sošolka...
•Kot ne pričakovano je prišla nova sošolka na koncu 7 razreda. Seveda smo s sosedo še kar ostale dobre prijateljice. Ampak ta čas pred novo sošolko, je mineval tako kot če bi nož ali kredo drgnil ob šolsko tablo. To je bila moja duša. Kdaj, kdaj se bo nehalo, kdaj bom lahko enkrat srečna? Ta čas pred novo soško v 7. razredu je bil sila mučen. Spet sem bila na začetku. Spet je bil uničen moja psiha. Razžirala me je kot nikoli. Vmes pa tudi fizično. Spet sem se samopoškodovala. In odšla iskati steokovno pomoč. Našla sem jo in jo dobila, ampak ni zalegla. In nekaj trenutkov in časa je preteklo, ko je nastopil, dan ko bo prišla moja nova sošolka. Komaj sem čakala! In seveda ko je prišla sem se ji predstavila prva in postali sva dobri sošolki. Vendar ne prijateljici.
•Ampak sem se potlej sprijaznila v 8. razredu, da pač sem se naučila, da ne bom imela prijateljic določen čas. To sem spoznala potlej, ko sem zamenjala toliko prijateljic in toliko vsega, in ko so me moje najboljše prijateljice izdale. Ja sprijaznila sem se šele po 1 letu in 11 mesecih. To je bilo zame težko obdobje mnogih čustev, sprememb, vsega... Vendar je biti včasih dobro, vendar imajo vse stvari 2 plati, in ta da ko si sam je biti včasih v redu včasih pa tudi ne. Tako je vse v ravnovesju. In ta čas zdaj v 8. razredu, sem naletela na nekaj...


¤ Oktobra lani sem spoznala PIL in kot vete me nekatere niste sprejele, daj sem kršila večino pravil tukaj in se vsiljevala. To sem potlej tudi spoznala, in zato je potreben čas. Ja čas ki gre in se nikoli ne ustavi, vsi ga imamo a le določeno količino. Ja no na PILu sem že skoraj 5 mesecev. Tako je moja pot vodila do sem. Spoznala sem veliko dobrih ljudi, v bistvu ste vsi najboljši, in prav vesela sem da sem vas spoznala. Vendar sem sčasoma bila spet jaz zaradi vas, ker ste me opogumljale, tolažile, mi vlivale pogum in upanje. Zato sem vam neizmerno hvaležna, iz dna srca, da sem lahko del vas, del te spletbe strani, del vaših življen.

◦◦,`°.✽✦✽.◦.✽✦✽.°`,◦◦◦◦,`°.✽✦✽.◦.✽✦✽.°`,◦◦
☆ Rada bi le rekla: HVALA!
In se vam vsem iskreno opravičujem, vsem po vrti, tudi če jaz ne vem kaj sem vam naredila, se vam iskreno opravičujem. To sem napisala v imenu vas, da me bote spoznali, kaj sem doživela, živim in kaj bom... Ampak, kar je pomembno je to,


DA SEM VAM NEIZMERNO HVALEŽNA IN DA MI JE OBENEM ŽAL ZA TO KAR SEM STORILA.


Žal mi je, da se je to zgodilo,
da jo to moralo biti,
upam da bo kmalu minilo ini
in da ne bom rabla iti.

Hvaležna sem vam zelo,
da ste me sprejele toplo,
in da mi vedno pomagate in
ste mi pokazale, da sem več kot to,
kar sem lahko.

Rada vas imam vse, tudi če ste jezne,
ampak prijateljstvo vedno ostane,
tudi ko čas obstane.

Ne vem kaj naj vam še rečem,
da se vam zahvalim,
a vidim da imate srce iskreno in
in da vam še naznanim,
da ste vse super zelo,
četudi bo vse slabo,
vedno se si recite jaz sem TO!

Rada vas imam zelo!

Vaša Violet

hej,
kdaj boš mela čas za klepet. Prosm nej te ne bo sram sam rada bi se pogovorila s tabo. Nisem jezna<3

Hej,
No vceraj ni bilo tako grozno, ker ko sem prebrala to sporocilo mi je polepsalo dan!

✯ ━━━━━━ ✿ ✫ ✿ ━━━━━━ ✯


Hej si kot metulj,
edinstvena,lepa,
čudovita,enkratna
in mogočna.

Si kot luna,
saj si tako prijazna,
tako radodarna,
da te imamo vsi radi do lune in še dlje.

Si preprosto violet.
-Super pilovka,
-ful nice,
-ful kul objave.

✯ ━━━━━━ ✿ ✫ ✿ ━━━━━━ ✯

Zelo se ti zahvaljujem iz srca da nekdo misli name! Res si nekaj posebnega na PILu in ostani taka.

Bodi to kar si, ne pusti da ti drugi gradijo tvojo prihodnost.
Sydney

In to si tudi dokazala, ampak zato ker si ti ti si tudi drugim to dokazala naj bodo! Zato se ti vsi po vrsti zahvaljujemo in ti zelimo enako in se vec!

Ker takih ljudi kot si ti,
ni vec veliko,
vprasanje pa tudi je kaksni smo mi,
ko gledamo na napake drugih,
in iscemo v sebi belino.

A v nas tlijo se upi,
da nekega dne ne bo vec vazno kdo si,
in bomo vse dni premisljevali,
kdo v resnici smo mi.

Evoga ena pesem za vse nas! Da se zacnemo sprasevati kaj je nase poslanstvo in kaj so nase napake.

Še enkrat hvala iz srca, da si mi pokazala, da nisem sama!

Lp, Sydney

naročena