Nekje še sije sonce: spomini na holokavst

Mladinski roman o holokavstu skozi oči mladostnika.

Miša je igriv devetletnik, ki živi v najboljšem mestu na svetu, v Pragi, in rad igra nogomet. Ko v njegovo rojstno mesto vkorakajo Nemci, se vse spremeni. Zgodovina se odvija pred njegovimi očmi, posrka ga vase in Miša se sooči z najhujšo nočno moro. Očeta, pomembnega moža v praški judovski skupnosti, nekega večera odpeljeta dva esesovca in Miša ga ne vidi nikoli več. Nemci vsak dan kaj prepovejo: Judje ne smejo več v šolo, ne smejo v kino ali trgovino, ne smejo igrati nogometa v parku, ne smejo opravljati svojega poklica. Vzamejo jim domove in jih prisilijo, da nosijo zvezdo rumene barve. Mišo ta zvezda še posebej žge, saj, prišita na prsih, že od daleč naznanja, kdo je. In ko mora Miša Prago nazadnje zapustiti, se mu sesuje svet. Njega, mamo in sestro Nemci pošljejo v koncentracijsko taborišče Terezín.

Terezín je grenko-sladka izkušnja, družba nešarimov – orlov, kot se imenujejo fantje iz njegove sobe, mu da krila, da preživi. In še vedno je Terezín dovolj daleč od mesta na vzhodu, od kraja, kamor vozijo transporti in ki se mu reče Auschwitz. Avtor Michael Gruenbaum se je odločil, da svojo življenjsko zgodbo pove mladim bralcem, saj si želi, da se grozote, ki jih je videl in doživel, ne bi nikdar več ponovile. Todd Hasak - Lowy, dejanski pisec besedila, pa ni hotel le povzemati dogajanja, bralca je postavil in medias res in mu s prvoosebno pripovedjo v sedanjiku omogočil vstop v središče dogajanja. Roman je napisan tako, kot je dogodke videl Miša, z njim jočemo in se veselimo, predvsem pa tudi nas na prsih žge tista rumena zvezda.