Soncu ni zaupati

Elmer preživlja poletne počitnice v koloniji na nizozemskem otoku. Tam mu v glavo prileti zajemalka in takrat se začnejo v njegovi glavi oglašati glasovi. Po začetku šolskega leta postanejo še močnejši in ga vodijo v temne misli in preganjavico. Tako se odloči obračunati z nasilnežem iz razreda, a je ne odnese dobro. Kar naenkrat za okolico ni več preganjan, ampak postane preganjalec, fant, ki mu očitajo agresivnost. Zato se družina preseli, Elmer zamenja šolo. Žal naleti na učitelja, ki ni vreden tega naziva. Mama se zato odloči, da se skupaj vrneta na otok, kjer Elmer sreča Arrija, ki mu s svojim prijateljstvom, izkušnjami in modrostjo pomaga pri razumevanju sveta.

Ganljiva pripoved samotnega sanjača – redko v otroški knjigi nastopa tako realističen, vznemirljiv in nepozaben karakter, kot je dvanajstletni Elmer, s čigar glasom nizozemski pisatelj nariše močan psihološki portret. Čeprav napisana z lahkotnim tonom (deloma) dnevniške pripovedi, je zgodba neizmerno globoka in se bralca dotakne tam, kjer jo najbolj začuti.