Kavica
Naročnina na objave je mogoča samo registriranim Pilovcem.
Sporočila lahko v "Moj kotiček" pošiljajo le registrirani in aktivni uporabniki.
Sporočila:
guyss če še kdo ni viduu:heart_eyes: https://www.pil.si/forumi/pilov-blog/pilov-casopis-3/4
4
lmaooo ura je pol enajstih mi pa sred cadeških sedimo u baru in ena moja sestrična si je naročla kakau sred poletja:joy: pa btw tko 12 nas je mogl bi nas bit 15 kr so 3 ostal doma kr so zbolel no ja anyways tle smo use generacije tko mi ta mlajsi pol naši starši pa še nono pa nona ahhahah
top je
top je
7
a maš čss??
https://www.pil.si/pilovci/id-6738
https://www.pil.si/pilovci/id-6738
0
naročena<3
1
kavica je še aliveee
5
Hi :wave:!
Žal nimam dostopa do tvojega skrivnega nabiralnika, tako da ti zgodbo pošiljam sem:
Tudi nekaj dni po tem, odkar so me pripeljali v to zanikrno, drobno in prašno klet, sem še kar na istem mestu kot prej. Še kar sem kajti zvezana za stol in obkoljena z Maxonovimi zavezniki. Vrti se mi. Zdi se mi, da mi bo eksplodirala glava. Lačna sem. Žejna sem. Rada bi kri. Boli me trebuh. Roke se mi tresejo kot starcem.
Res sem slabotna, a to moram tisti trenutek odmisliti in dati na stran, čeprav nerada. Ponudila se mi je namreč odlična priložnost za pobeg. Vsi stražarji spijo kot klade, okoli njih pa se je razširil droben požar, ki se počasi približuje mojim rokam. Briljantno! Ognjeni plameni me bodo rešili vseh vrvi na rokah, nato pa bom lahko vstala in pobegnila ter pustila stražarje, naj se borijo sami z ognjenimi plameni.
Ogenj res prihaja proti proti meni, vendar precej počasi in resno me zaskrbi, da bo zbudil nepridiprave. A jih ne. Še več — zdi se mi, da jih lesketanje celo uspeva. Super!
In ogenj je prav tako končno prilezel do mene. Vendar ognjeni zublji so bolj boleči in špikajoči, kakor sem si domišljala, tako da se poskušam zadržati, da ne zakričam od bolečine. Skušam se pregovoriti, da bom kmalu svobodna kot ptica in da so ognjeni plameni, čeprav tako boleči, moja rešilna sila.
In res so. Po nekaj minutah bolečin vrv popusti in takoj jo vržem na tla ter vstanem z neudobnega lesenega stola. Ko to storim, šele vidim razsežnosti, ki jih sproža ta manjši požar. Majhna omara v levem kotu je popolnoma v ogenju, po tleh pa nastanejo novi in novi plameni. Vdih ... Izdih ... Še imam čas za pobeg! Le še hitro se moram smukniti skozi vrata, jih zapreti in steči po tistih neskončno dolgih stolpnicah ...
Oh. Ne še. Toliko spečih stražarjev je na tleh in jaz sem tako žejna kot bi iz mojega telesa izpraznili vso tekočino ... Tako še v istem trenutku nagonsko in hrepeneče po krvi skočim na tla zraven prvega moškega, ki ga vidim.
Običajno pijem kri nežno, kolikor se pač da, saj moj namen ni poškodovati ubogega človeka. A tokrat zraven mene ni revež, temveč morilec, zato grobo zapičim svoje dolge podočnike v njegov košat vrat. Prav nič prijetno ni piti kri iz tako zaraščenega vrata, saj sprva čutim le dlake, ne pa kri. A kmalu že čutim kri v mojih ustih in že mi ta znan vonj po železu zbudi moje poželjive brbončice. Takrat pa se moški prebudi.
"K-kaj?" začne jecljati in nemilostno mu potisnem njegovo majhno glavo ob tla. Na srečo ga tako dobro udarim, da postane nezavesten. Ali pa spet zaspi. Kakorkoli že.
"Kaj se dogaja?" nenadoma zaslišim moški glas. Prekleto. Zgleda, da nisem prebudila le moje krvne žrtve.
Ne le prebudila, uspelo mi je pripraviti zanikrnega moškega s predolgo brado, da je skupaj z ostalimi vstal. Tako sem zdaj dala jasno vedeti, da sem korak pred begom.
"Pobegniti hoče!" ponovno vzklikne drug moški glas, ki je bolj robat in tudi nekoliko starejši.
Takrat se zavem, da s pitjem krvi ne bo nič. Zato hitro vstanem od svoje žrtve in stečem k vratom. Tako blizu so, a hkrati tako daleč, saj me obkroža cela garda nasilnih moških!
"Aaaa!" zakričim, ko nenadoma začutim mrzlo konico noža na moji koži.
Ozrem se nazaj in hitro odmaknim nož, preden bi se ta zaril vame. Nato z nogo močno brcnem v storilčev trebuh in pri tem nevedoč na tla spravim še vse ostale. Izkoristim priložnost in se smuknem ven.
Čim pa hočem zakleniti, ugotovim, da mi pravzaprav ni treba zakleniti, saj se ta vrata zaklenijo sama, ko zapustiš prostor, odkleniti pa jih moraš le takrat, ko vstopiš. O, še dobro, da imam tako dober spomin na dan, ko so me privlekli sem notri!
Tako pustim nepridiprave v ognju, sama pa se odpravim proti svobodi.
To je prav podobno citatu, ki ga je izrekel princ Geoffrey in verjetno edini pametno, kar je ta plemič kadarkoli izrekel — včasih malomarnost privede v neuspeh. Tudi če je čisto drobna napaka, komaj vredna omembe, postane kmalu vredna omembe. Enako se je zgodilo pri ljudeh, ki so me ujeli. Zaspali so na svoji dolžnosti in zaradi tega sem jim jaz, ujetnica, ušla.
V tistem trenutku zaslišim besen krik, skoraj že histeričnega tipa. Takrat se spomnim na svojo uro rimske zgodovine ... V Rimu so malomarnost vojakov kaznovali z zdesetkanjem. Ljudi so postavili v vrsto in vsakega desetega ubili. Kruto, vem, in prepričana, da je zadušitev z ognjem nekako podobno zdesetkanju. Ogenj kajti ne izbira svojih žrtev, le ubija ...
Žal nimam dostopa do tvojega skrivnega nabiralnika, tako da ti zgodbo pošiljam sem:
Tudi nekaj dni po tem, odkar so me pripeljali v to zanikrno, drobno in prašno klet, sem še kar na istem mestu kot prej. Še kar sem kajti zvezana za stol in obkoljena z Maxonovimi zavezniki. Vrti se mi. Zdi se mi, da mi bo eksplodirala glava. Lačna sem. Žejna sem. Rada bi kri. Boli me trebuh. Roke se mi tresejo kot starcem.
Res sem slabotna, a to moram tisti trenutek odmisliti in dati na stran, čeprav nerada. Ponudila se mi je namreč odlična priložnost za pobeg. Vsi stražarji spijo kot klade, okoli njih pa se je razširil droben požar, ki se počasi približuje mojim rokam. Briljantno! Ognjeni plameni me bodo rešili vseh vrvi na rokah, nato pa bom lahko vstala in pobegnila ter pustila stražarje, naj se borijo sami z ognjenimi plameni.
Ogenj res prihaja proti proti meni, vendar precej počasi in resno me zaskrbi, da bo zbudil nepridiprave. A jih ne. Še več — zdi se mi, da jih lesketanje celo uspeva. Super!
In ogenj je prav tako končno prilezel do mene. Vendar ognjeni zublji so bolj boleči in špikajoči, kakor sem si domišljala, tako da se poskušam zadržati, da ne zakričam od bolečine. Skušam se pregovoriti, da bom kmalu svobodna kot ptica in da so ognjeni plameni, čeprav tako boleči, moja rešilna sila.
In res so. Po nekaj minutah bolečin vrv popusti in takoj jo vržem na tla ter vstanem z neudobnega lesenega stola. Ko to storim, šele vidim razsežnosti, ki jih sproža ta manjši požar. Majhna omara v levem kotu je popolnoma v ogenju, po tleh pa nastanejo novi in novi plameni. Vdih ... Izdih ... Še imam čas za pobeg! Le še hitro se moram smukniti skozi vrata, jih zapreti in steči po tistih neskončno dolgih stolpnicah ...
Oh. Ne še. Toliko spečih stražarjev je na tleh in jaz sem tako žejna kot bi iz mojega telesa izpraznili vso tekočino ... Tako še v istem trenutku nagonsko in hrepeneče po krvi skočim na tla zraven prvega moškega, ki ga vidim.
Običajno pijem kri nežno, kolikor se pač da, saj moj namen ni poškodovati ubogega človeka. A tokrat zraven mene ni revež, temveč morilec, zato grobo zapičim svoje dolge podočnike v njegov košat vrat. Prav nič prijetno ni piti kri iz tako zaraščenega vrata, saj sprva čutim le dlake, ne pa kri. A kmalu že čutim kri v mojih ustih in že mi ta znan vonj po železu zbudi moje poželjive brbončice. Takrat pa se moški prebudi.
"K-kaj?" začne jecljati in nemilostno mu potisnem njegovo majhno glavo ob tla. Na srečo ga tako dobro udarim, da postane nezavesten. Ali pa spet zaspi. Kakorkoli že.
"Kaj se dogaja?" nenadoma zaslišim moški glas. Prekleto. Zgleda, da nisem prebudila le moje krvne žrtve.
Ne le prebudila, uspelo mi je pripraviti zanikrnega moškega s predolgo brado, da je skupaj z ostalimi vstal. Tako sem zdaj dala jasno vedeti, da sem korak pred begom.
"Pobegniti hoče!" ponovno vzklikne drug moški glas, ki je bolj robat in tudi nekoliko starejši.
Takrat se zavem, da s pitjem krvi ne bo nič. Zato hitro vstanem od svoje žrtve in stečem k vratom. Tako blizu so, a hkrati tako daleč, saj me obkroža cela garda nasilnih moških!
"Aaaa!" zakričim, ko nenadoma začutim mrzlo konico noža na moji koži.
Ozrem se nazaj in hitro odmaknim nož, preden bi se ta zaril vame. Nato z nogo močno brcnem v storilčev trebuh in pri tem nevedoč na tla spravim še vse ostale. Izkoristim priložnost in se smuknem ven.
Čim pa hočem zakleniti, ugotovim, da mi pravzaprav ni treba zakleniti, saj se ta vrata zaklenijo sama, ko zapustiš prostor, odkleniti pa jih moraš le takrat, ko vstopiš. O, še dobro, da imam tako dober spomin na dan, ko so me privlekli sem notri!
Tako pustim nepridiprave v ognju, sama pa se odpravim proti svobodi.
To je prav podobno citatu, ki ga je izrekel princ Geoffrey in verjetno edini pametno, kar je ta plemič kadarkoli izrekel — včasih malomarnost privede v neuspeh. Tudi če je čisto drobna napaka, komaj vredna omembe, postane kmalu vredna omembe. Enako se je zgodilo pri ljudeh, ki so me ujeli. Zaspali so na svoji dolžnosti in zaradi tega sem jim jaz, ujetnica, ušla.
V tistem trenutku zaslišim besen krik, skoraj že histeričnega tipa. Takrat se spomnim na svojo uro rimske zgodovine ... V Rimu so malomarnost vojakov kaznovali z zdesetkanjem. Ljudi so postavili v vrsto in vsakega desetega ubili. Kruto, vem, in prepričana, da je zadušitev z ognjem nekako podobno zdesetkanju. Ogenj kajti ne izbira svojih žrtev, le ubija ...
0
ljudje zakaj mi gre letos tok dobr, tko use kar mam zaklucen je 5(nimam se bio,tit,slj,zgo) za zgo me ej sam strah kr nemislem met 3 zaklucen: ocene mam 4,5,2 (ja upsi) in to je 3,67 al smth ampak ona ne greda faking pouprečja ampak a si delau kej na natečaju pa zgo bralno pac fuck no
4
mn je učitlca od zgo zaključila na 4 k sm mela lani enake ocene. razn če si mela pisno 2 (al pa 3) ti bo myb na dol.. srečno drgač <3
POIŠČI PILOVCA/KO
Sporočila
.png "Druščina 3"){kind=small}
hejhejjj, spet jsss lol;) anyway ful ti hvala ...
