Teta Justi

Ojla, draga Moon!

Ne še zelo toplo, a vendarle prijetno zgodnjeaprilsko sonce naju je z Gezo zbezalo na plano in sva jo po dolgem času karantene ubrala po Poti spomina in tovarištva okrog naše prestolnice, se tu in tam malo martinčkala in kot po navadi premlevala o tem in onem. Med drugim tudi o tem, da se iz povsem nerazložljivega razloga včasih sramujemo dejanj, ki so pravzaprav dobronamerna, lepa, prijetna, zaželena. »Sem neki dan na avtobusu ponudil stol starejši gospe, pa me je prešinil neprijeten občutek, da bo morda narobe razumela moje dejanje, češ, kaj boš ti starček meni stol ponujal, a ne vidiš, da sem dovolj mlada, da lahko stojim tudi pet postaj. Ok, bila je prijazna, se zahvalila in rekla, da itak na naslednji postaji izstopi, a me je vseeno malo najedalo, zakaj sem imel občutek, da morda moja prijaznost ne bo sprejeta lepo.«

Potem sem se spomnila tudi na nekaj svojih podobnih izkušenj. Ko sem hotela prijazno pomiriti in morda preprečiti nasilje pri paru, ki se je kregal pred našim blokom. Pa me je ona nahrulila, da kaj se vmešavam v njune zadeve. Ta pogovor me je potem pripeljal do tvojega pisma. Bolj točno, do tvojega prvega problema. Nekomu si izpovedala nekaj lepega; da ti je všeč, da si vanj, da bi bila rada z njim … Ugibam, da je to pisalo, saj veš, da nisem pokukala v tvoje pismo, na skrivaj potisnjeno v sošolčevo šolsko omarico. In zdaj se ga izogibaš, ker je »neznana« avtorica, torej ti, pisma razkrita. Nerodno ali pa neprijetno ti je, ker si bila odkrita in si napisala, kaj čutiš in kaj lepega si o nekom misliš. Halo! Pa saj nisi nikogar zmerjala ali užalila! Od kdaj pa so, lepo vas prosim, ljubezen, naklonjenost, prijaznost, mila topla čustva nekaj grdega in sramovanja vredna, da bi zaradi njih zardevali in se morali skrivati in izogibati tistih, ki so jim bila namenjena? To bi bil zelo narobe svet, a se ti ne zdi?

Imam celo občutek, da ti mladenič, zaradi katerega tvoj srček že dolgo pospešeno utripa, sploh ni zameril pisemčka in da se te nima namena izogibati tako kot ti njega, sicer te ne bi pogosto pogledal, ampak bi raje gledal vstran. Test, kako je kaj s tem, je zelo preprost. Začneš z navadnim živijo, nadaljuješ z: »A si ti tole nalogo iz mate razumel?«, poklepetaš o vremenu, šolanju na daljavo. Če ne zbeži, potem si že na dobri poti, da se kaj iz tistega pisemca tudi uresniči. Nič ne obljubim, ampak vsaj eno zadevo sva razčistili. Povedati nekomu, da ti je všeč in da ga imaš rad, je lepa in ne grda stvar!

Grdo pa je obnašanje mame in očima. Dobro, to, da te priganja h knjigi, še nekako razumem, da te udari, če česa ne narediš prav, pa je višek in prepovedano. Nasilje nad otroki ni dovoljeno in pika. Pa si tega nisem izmislila jaz, ampak tako piše v zakonu. Zato mami povej, naj ti raje pomaga, kot pa da te nadira ali tepe. Sicer pa ne bi bilo slabo, če poprosiš razredničarko, da se malo pogovori z mamo o tem, kako se je treba učiti, kdaj in koliko pomoči otrok potrebuje pri učenju. Mnogi starši namreč verjamejo šele, ko jim kaj razloži »kakšna avtoriteta«, ne pa lastni otrok. To je seveda sila narobe, a žal je pač tako. In če bi razredničarka ali šolska svetovalka že sedela s starši in kramljala o tem, kako priti do čim boljšega učnega uspeha, bi lahko mimogrede še kakšno rekla o tem, kako je dobro, da se doma držite dogovorov. Ti in starši. Denimo, da ti opraviš dogovorjene naloge in domača opravila, starši pa držijo obljubo, da lahko kam greš ali pogledaš  TV-nadaljevanko, kar so ti obljubili, sploh pa, da je dobro, če imata s sestro enake obveznosti in pravice. To je pač pravično in vzgojno, bi lahko v šoli razložili mami in očimu. Morda bo pa le pomagalo.