Hoj!
Si naj tetka v galaksiji. No, to verjetno že veš. Imam nekaj problemov. 1. Jaz se cel čas lažem in ne moram nehat. Npr. v šoli imajo vsi telefon, le jaz ne, pa jim rečem, da imam najnovejši Samsung in pol me vsi sprašujejo za fonsko. Ali pa me mami vpraša, če sem že naredila vse za šolo, čeprav nisem naredila še nič (ok, pretiravam, naredim le 1 ali 2 nalogi), ji rečem, seveda sem naredila. Mislim, kako naj neham? Jaz se že kličem Kraljica laži. 2. Nimam telefona. Kaj naj naredim, da mi ga bosta mami in ati dovolila? Saj jima že zdaj skoraj cel čas pomagam in sem prijazna. 3. Pač, jaz imam dva mlajša bratca, ki mi cel čas nagajata. Tudi ko delam za šolo. Zdaj je malo bolje, ker sta oba v šoli. 4. Skoraj cel čas sem na računalniku, pa nočem bit. Hočem it ven, ampak me telo ne uboga. Upam, da mi pomagaš, ker res rabim tvojo pomoč.
Živijo, Kraljica laži!
Kako naj začnem? »Zrcalce, zrcalce na steni, povej, kdo največji lažnivec v deželi je tej!« Ali pa morda s protivprašanjem: ali je to, kar si napisala teti Justi, resnica ali pa si spet malo dodala, olepšala, si kaj izmislila …? Recimo tole: kako pa ti veš, da sem naj tetka v galaksiji, a? Hej, malo sem se pohecala. Saj me poznaš. Razpočila bi se, če ne bi poskušala v vsakem problemu najti tudi vsaj malo smešno ali zabavno ali lahkotno plat. S smehom lažje preživimo vse izzive, s katerimi nas življenje preizkuša pa tudi utrdi.
Si mi pa s svojim pismom dala manjšo domačo nalogo, da ugotovim, ali in kdaj sem se kdaj zlagala. Malo je trajalo, ker sem morala poseči kar nekaj desetletij nazaj, da bi prišla do resnice, torej, da se ne bi zlagala. Ja, bilo je nekaj otroških laži, s katerimi sem si hotela olajšati življenje, se izogniti kazni in visokim tonom staršev, ki sledijo kakšni neumnosti, kakršnih sicer v otroštvu ne manjka. A s tem sem zelo hitro in kmalu prenehala, ker sem ugotovila, da na daljši rok to ni kaj prida pomagalo. Resnica je kot voda, vedno najde luknjo in nekje pricurlja ven, po navadi na nepričakovanem mestu ob res neprimernem času. Denimo, ko je na obisku celo sorodstvo, da potem zardevamo trikrat bolj.
Malo sem pobarala tudi poštarja Gezo in soseda Milivoja in tudi onadva sta priznala, da nista svetnika in da imata tudi sama nekaj laži na duši. Ampak, je dejal Geza: »Nekaj je tudi takšnih, s katerimi sem hotel prihraniti slabo voljo staršem. Da sem, denimo, v srednji šoli zaslužil popravca, misleč, da mi ga bo uspelo opraviti, še preden izvesta zanj. Pa mi je uspelo. No ja, samo delno. Popravni izpit sem opravil takoj po koncu šolskega leta, pa štirinajst dni za tem v trgovini z mamo srečava razredničarko, ki reče: Gospa Lojzka, moram res pohvaliti vašega Gezo, saj se je odlično izkazal na popravnem izpitu! Kaj misliš, Justi, so me pohvalili doma? Malo jutri, mama me je tako kregala, da jo še danes slišim.«
Torej, če sem iskrena, ne poznam nikogar, ki se nikoli v življenju ni zlagal ali pa, če rečemo malce drugače, ni resnice prikrojil po svoje. Osnovna razloga za to sta dva. Prvi je, ker nekaj naredimo, česar ne bi smeli, ali pa ne naredimo nečesa, kar bi morali in to potem skrijemo, da bi se izognili jezi drugih, največkrat staršev, učiteljev, šefov, prijateljev, ali celo kazni. V tvojem primeru je to zgodba o laganju o opravljenih šolskih obveznostih. Kdo pa je rad kaznovan, lepo vas prosim?! Ampak, če sva odkriti, zaradi nenarejenih domačih nalog boš na slabšem samo ti, ker se ti bo to poznalo pri ocenah, pa prej ali slej bo mami prišlo na ušesa, da nimaš vedno vseh nalog. Potem jih boš slišala kot Geza.
Drugi najpogostejši razlog, da skrivamo resnico, je, ker se nečesa sramujemo – revščine, bolezni, slabih odnosov v družini, in ne bi radi, da bi drugi to vedeli. Tako je s tvojim neobstoječim Samsungom. Kratko malo, ne moreš priznati in se sprijazniti, da nimaš nečesa, kar skoraj vsi drugi imajo. Lažje se je zlagati kot priznati sošolcem, da o pametnem telefonu lahko samo sanjaš, kot tudi priznati, da ti starši ne dovolijo imeti telefona. Največkrat to prikrivanje resnice traja nekaj časa brez posledic, a ne pozabi, prej ali slej pride vse na plan, potem pa se razkritju neprijetne resnice pridruži še kazen zaradi laži. Pa ne gre zgolj za prepiranje in kazni, ampak tudi za prizadetost tistih, ki jih je laž prizadela, in nato še čas, ko ti drugi ne verjamejo, tudi ko govoriš resnico. To pa zna biti sila zoprno. Zato je čas, da prenehaš lagati.
Verjemi mi, večja carica boš, če jasno in odkrito, pogumno in odločno poveš po resnici in zato pogumno nosiš posledice. Carica boš v mojih očeh, carica med prijatelji. In ta glavna boš, če se boš odlepila od računalnika in stopila ven na plan, na sonce. Vem, za nami so hudi časi, ko smo bili kot z žeblji pribiti med štiri stene, a ne dovoli, da nas nekakšen virus povozi tudi duševno. Ni problem, da telo ne uboga in noče ven, možgani so tisti, ki so se polenili, in na njih pritisni, da premaknejo telo. Bodi jezna, besna, bodi odločna, bodi kot majhna petarda, dvigni se, skoči, visoko dvigni glavo, zakorakaj po travniku, zapodi se s kolesom … pokaži sebi, drugim in koroni, da si živa in da bo tako tudi ostalo.
Obvestila
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
AKTUALNO
Kaj imata skupnega Tina Maze in Ana Praznik
Tina Maze in Ana Praznik sta uspešni in znani Slovenki, ki jima je skupno tudi, da sta bili ... več
PILOVA LESTVICA
GLASUJ ZA NAJ SKLADBO
Pogosta vprašanja
KNJIŽNA LESTVICA
NAKLJUČNI VIC
Uganka
Na glavi imam krono, vendar nisem kralj. Na trupu imam luske, vendar nisem riba. Kaj sem?
Odgovor: Ananas