Hay
V zgodbi uporabljam originalna in prevedena imena. Da ne bo kdo zmeden. Če se mi kakšno prevedeno ime in "dopadlo" sem ga zamenjala z originalnim. Nekaj pa je takšnih, da ne vem kam bi jih uvrstila. In začetki mi ne grejo najbolje...
Upam da vam bo zgodba vseeno všeč:

Ime mi je Avalon Tiana Dumbledore Riddle. Moj oče je lord Voldemort, mama pa Ariana Dumbledore. Oče je hodil v preteklost, da jo je videl. Kaj je ona videla na njem mi ni jasno. Tudi ko je še imel lase (in nos), ni bil lep. Mama pa je bila zelo lepa. Videla sem slike. Kmalu po mojem rojstvu je umrla in takrat me je oče ugrabil. Nekaj dni po rojstvu sem bila prisiljena potovati skozi čas. Zdaj mi je zmeraj (če se ne pripravim) slabo kadar se udejanjam, soudejanjam ali, no, potujem skozi čas. Rezultat je, da sem se rodila približno sto let pred časom, v katerem sem odraščala. In odraščati ni bilo najlepše. Sem pa videvala samo očeta in to, kar mi je govoril, je bilo zame sveto. Če bi mi takrat kdo rekel, da je oče zloben ali hudoben (ali pač vse kar rečeš majhnemu otroku, ki v nekaj resnično verjame), no, ubila bi ga (ali vsaj poskušala). Jaz lahko spreminjam svojo podobo in sem mag, feniks. Tole sem skrivala. Edino za to oče ni vedel. Ko sem dobila pismo... čudno je bilo. Nisem si mogla predstavljati, da bom spoznala druge ljudi in, no čarovnike. Končno je napočil je čas da grem na Bradavičarko.

V šolo sem morala iti z izmišljenim imenom Emma Low. Morala sem imeti sem rjave oči in lase. Na vlaku sem rinila nos v knjigo ne da bi zares brala. Pa se je noter prišopiril nek očalar in me hotel vreči ven. Itak se nisem dala, pa je s prijatelji odšel (seveda ne prostovoljno). Kasneje sem izvedela, da je sam James Potter blagovolil govoriti z mano. To srečanje je bilo najprisrčnejše od vseh naslednjih. Nasploh sem ga sovražila, njega in njegove prijatelje Remusa Wulfa, Siriusa Blacka in Petra Pettigrewa. Vsak je imel nekaj, zaradi česar sem ga sovražila. Potter je bil neznansko samovšečen. Wulf je bil pameten, vendar je rad popuščal pri "brihtnih" idejah Pottra in Blacka. Pettigrew je bil strašno neumen in je Pottra oboževal. Black pa... Všeč sem mu bila. Potem je bila tukaj še gospodična Lily Evans. Dve leti starejša od mene, pa me je poskušala učiti lepega vedenja. Ker jaz sem bila zelo eksplozivne narave. Če me je kaj razjezilo, sem človeka "nafilala" z uroki. Stvari nikoli nisem urejala s besedami. Takšna sem bila. Potem pa je tukaj popolnoma druga zgodba, Severus Snape. Čudak (na kvadrat, bi lahko rekli). Ampak je postal moj edini prijatelj. Poleg tega sem se kaj hitro zaljubila vanj. Vem, čuden je in ne najlepši na svetu, ampak pomembnejša je notranjost (filozofiram). Zdi se mi, da je moje popolno (ali vsaj skoraj) nasprotje. On pa je bil zaljubljen v Evansovo. Čisto razumem. Bila je lepa, pametna in prijazna. Tudi ona je bila njegova prijateljica. Nekakšen začarani trikotnik (ali?). Le kako bi se obnašal do mene, če bi vedel? Iz previdnosti sem to skrivala. Nikoli ne bi hotela izgubiti njegovega prijateljstva. Ja, šele tukaj sem začela razmišljati s svojo glavo. Kmalu sem ugotovila, da pač ni vse tako, kot mi je razlagal oče. In potem je tukaj igranje kitare. Tega mi oče ne bi nikoli dovolil, zato sem se pač učila naskrivaj. Po posluhu, tako da nikoli nisem znala brati not. Igrala sem kot se mi je pač zdelo. Glasba mi pomeni veliko, res veliko. Zdaj, npr., se najlažje izražam skoznjo. No, k pomembnejši temi, Severusu. Izmislila sva si vzdevka, on je bil Polkrvni Princ, jaz pa Dark Star. Iz neznanega razloga me je zmeraj klical Stary. Precej nadležno. Kot da sem majhna punčka. S Princem sva izumila precej urokov. To je bilo tisto, kar sva počela skupaj. Poleg tega da sva en drugega vlekla iz težav (kadar je kateri zašel vanje). Nikoli nisva počela stvari kot drugi. Kadar sva se pogovarjala, sva bolj filozofirala ali pa bila tiho in samo uživala v družbi. Naredila sva si ogrlici in kadar sva ju nosila sva čutila razpoloženje drug drugega. To je pripomoglo k temu, da sva se pogovarjala s polovico manj besed kot bi bile potrebne, da bi se razumela. Nihče ni nikoli razumel o čem se pogovarjava. Kar hitro sem se navadila živeti s njegovim čudaštvom. Moj najljubši predmet so bili napoji. Marsikdo bi rekel, da je to čudno (ko pa sem toliko uporabljala uroke), ampak mi je več pomenilo to, da sem mešala po kotlu, kot da bi se učila o obrambi pred uroki (npr.). Kadar se je Potter spravljal na Princa sem bila takoj zraven. Imenoval me je Snivellusova punca, jaz pa njega Bambi. Bila sem profesionalna v zavitih odgovorih, ki so ljudi dobesedno razkačili. To je ena tistih reči, ki so mi v mojem življenju zelo všeč. Eden tistih, ki so mi šli na živce je prav gotovo bil Lucius Malfoy. On pa me je izjemno rad "provociral". Ker sem bila nagle jeze, mu je bilo to še toliko bolj všeč. Ko sem odraščala, sem vse pogosteje mislila na fante, vendar fanta nikoli nisem imela. Ljubezen se mi zdi ena tistih večno svetih reči in nikdar mi ni padlo na misel, da bi hodila s kom, do katerega ne čutim nič. Zato sem pač potrpežljivo čakala, da bi me ali Princ končno opazil, ali pa da bi se zaljubila v koga drugega. Zgodilo se ni nič od tega. Ostalo je tako, kot je bilo. Tukaj se vidijo različne strani mojega značaja. Sem zelo eksplozivne narave, včasih pa lahko na nekaj čakam leta. Ko je Princ končal sedmi letnik in odšel, ga nisem več videla. Tudi pisala si nisva. Prijatelj za vedno, ampak ne kot drugi.
Se nadaljuje…

To je drugič, da bo kdorkoli videl mojo zgodbo. Zanima me, kaj menite o njej.

Musicgirl