Hay
Nadaljevanje:

Vrnila sem se domov, ampak tam nisem mogla strpeti. Eno leto, pa sem pobegnila. Šele ko človek začne razmišljati s svojo glavo vidi vse napake na rečeh, ki ti jih povejo. Takrat sem se odločila, da bom stvari vedno sama preverila, ne pa kar verjela vsemu, kar slišim (ali preberem). No, ta pobeg… Prvič da sem prostovoljno naredila nekaj, kar je kar precej začrtalo mojo bližnjo prihodnost. Jah… Šla sem naravnost v Francijo, kjer sem pomagala nekemu (bunkeljskemu) kuharju, on pa me je v zameno učil francosko. Ja, nisem samo lepa in pametna, še kuhati znam. Potem sem šla na Beauxbatonix in tam preživela naslednjih sedem let življenja. Metanje časa stran, ampak tam bi me oče najmanj pričakoval. Nisem hotela imeti sitnosti zaradi pobega. In nočem več živeti na način kot prej. V Franciji je bilo lepo in še novega prijatelja sem spoznala, orla Aarona. Ker sem tudi sama ptič, sva se pogovarjala. In to veliko. Najina komunikacija je sicer večinoma prepir, ampak sva se razumela. Vsi moji prijatelji so čudni. Z urokom sem mu podaljšala življenje zato da bi bil dlje z mano. Saj ne da bi kdaj pozabila Princa, ampak je bilo lažje živeti če sem imela nekoga ob sebi. Princ pa je bil vedno ob meni, vsaj njegovo razpoloženje. Pogrešala sem ga, ampak kaj hočeš, vsega ne morem imeti (čeprav bi včasih rada). In imela sem veliko časa za premišljevanje, saj se nisem rabila veliko ukvarjati s šolo. Prišla sem do zaključka, da imam Princa rada kot prijatelja, ter kot kot lahko ženska ljubi moškega. To je zapleteno, vem. Po tem sem res upala, da ga bom še kdaj videla. Točno to so najbrž misli vsake normalne punce med dvajsetim in sedemindvajsetim letom (). Pri osemindvajsetih sem bila že v Ameriki na Ilvermornyju. Rojstni dan imam jeseni, tako da sem bila eno leto starejša od sošolcev. Tam mi je bilo bolj težko. Američani so čudni ljudje. Tam sem izgledala kot kakšna princeska. Imela sem modre oči in blond lase. Zaradi tega mi je bilo še težje. Nasploh mislim, da ni dobro, če si preveč lep. To sem se naučila na ne ravno najboljši način. Po vsem tem sem se vrnila v Anglijo. Ne vem zakaj. To je moja domovina… in tu je Bradavičarka. Tukaj mi je bilo najlepše. V Franciji sem bila nenehno obkrožena s dekleti. Mislim da je dobro, če imaš kdaj moško družbo. Tudi od jih se da česa naučiti. Prepričana sem, da to niso edine tri šole, ki sprejemajo dekleta, na svetu ampak… te stari je tako težko razložiti… No, prišla sem v London in šla naravnost v Počeni kotel. Tako dolgo sem težila staremu Tomu, da me je nazadnje zaposlil. Delala sem kot natakarica in mislim, da je imel zaradi mene večji obisk. Aha, predstavila sem se kot Avalon Dally. Imela pa sem črne lase in zelene oči. Mislim, da sem bila zares podobna najstnici, samo moje oči so izgledale prestaro za moje telo. Izgledale so kot oči petintridesetletnice (kar sem tudi bila). Aaron je bil seveda z mano. In izvedela sem mnogo reči, ki sem jih zamudila. Torej, Potter se je poročil z Evansovo in oba sta mrtva. Vsi trdijo, da je oče med poskusom umora Harryja Pottra umrl, ampak to ni res. Nekoč mi je (oče mislim) lastno krvjo narisal z svoje znamenje. Na levo lopatico. Tam me je vsake toliko "špiknilo" in po tem sklepam, da ni mrtev. Ko sem bila v Ameriki je baje strašil po Albaniji, tako pravijo. No, mali Potter pa je prišel v Kotel s Hagridom. Vsi so se hoteli rokovati z njim, jaz pa sem se pretvarjala, da ga ni. Veliko preveč je podoben Bambiju, da bi ga lahko oboževala kot drugi. Čeprav ni tako samovšečen kot njegov oče. Kar je precej super. Prečna ulica mu je bila zelo všeč.


Na vlaku sem sedela s malim Pottrom in Weasleyem. Basala sta se z goro sladkarij. Jaz sem sedela v kotu in risala (tudi to sem se naučila med dolgčasom v šolah). Noter je prišla Hermiona Granger. Mislim, da je precej domišljava (kot da jaz nisem). Ko smo prispeli, nas je Hagrid popeljal čez jezero v čolnih. Bilo je čarobno. Kasneje sem tako Bradavičarko tudi narisala. Pravo presenečenje pa me je čakalo v veliki dvorani. Ko smo namreč vstopili, sem zagledala Princa, mojega Princa, za mizo profesorjev. Prisežem lahko, da sem na široko zazijala, vendar me je Aaron hitro opomnil. Princ me je vseeno videl. Čudno me je gledal. Glede Aarona, on gre z mano skoraj vsepovsod in razporeditev ni izjema. Kot prejšnjič sem tudi tokrat pristala v Slytherinu. Princ je predstojnik Slydherina, kar je najbrž dobro. Malfoyi pa ne vem kaj imajo z mano. Dreco Malfoy (Luciusov sin) se je (najbrž po pomoti) zatreskal vame. Kot da nimam že brez tega dovolj težav. Izkazalo se je, da je Princ dober profesor, le nekoliko zloben je bil. Aaron je to izkoristil (tudi pri pouku je bil z menoj, dokler mi niso tega prepovedali) in mi začel govoriti, da se je totalno spremenil in da najbrž ni več moj prijatelj. Poskušala sem mu dopovedati, da je Princ drugačen kot se kaže, pa me ni hotel poslušati. Tako se je začela večina najinih prepirov ( beri pogovorov). Princ je sposoben profesor, vendar sem imela tudi jaz težave z njim. Vsa leta šolanja sem uporabljala iste učbenike (tudi v Franciji) in v njih sem imela mnogo popravkov in idej in pač vseh možnih čačk. Kar naprej je hotel gledati v moje učbenike. Vendar mi je vsakič uspelo zapreti knjigo pred njim. Potem se si izmislila kakšen izgovor in izginila iz učilnice. To se je velikokrat ponovilo. Grangerjeva me je ignorirala, tako je bila jezna, ker sem o vsem vedela več od nje. Potter je bil veliko slabši ob Evansove/zdaj Pottrove (mame) pri pouku. O Weasleyu pa ne bom govorila. Profesorjem je bilo všeč da veliko znam in prislužila sem veliko Slydherinskih točk. En profesor pa se mi je zdel čuden. Najbrž je vsak uganil da je to Smottan. Bal se je svojega predmeta in ves čas je nosil turban. In ni bilo samo to dvoje, ob njega je prihajalo nekaj, zaradi česar sem se mu raje izognila. Bilo je očitno, da je ta Potter prav tako zelo rad kršil pravila. Enkrat so šli (z Grangerjevo in Weasleyem) na prepovedani hodnik in drugič sta fanta hotela premagati gorskega trola. Fantje pač, hočejo se dokazati. Potter je že takoj postal iskalec v Gryffindorovskem quidtich moštvu, kot njegov oče. In potem so zmagovali. Spoprijateljil se je s Hagridom. Nismo ga marali samo Slydherinovci, hišnik Filch in Princ. On se je prav grdo spravljal nanj če je le lahko. Glede tistega trola sem bila povsem prepričana, da ga ni Princ spustil na šolo, ampak nekdo drug. Potter je bil drugačnega mnenja. Pametnjakovič. Ko so Grangerjeva, Weasley in on odšli po kamen modrosti, je po vrnitvi ležal v ambulanti. Takrat sem mislila da bo dobro če vse kar vem, povem stricu. On pa mi ni verjel. Kdo pa bi verjel prvošolki, ki pride povedat, da je hči najnevarnejšega zlobneža (precej otročje). Ko sem mu vsaj stokrat rekla, da je vse resnica mi je dejal, da bom jutri to spet povedala. Sem, toda Princu. Dumbledore je tako hotel. Princ mi je verjel. Nikoli ga nisem vprašala zakaj. Tako je bilo in tako sem sprejela. To je bilo najzanimivejše šolsko leto od konca prvega šolanja na Bradavičarki.

Upam da je zgodba še vedno zanimiva. Vem, da večina (ali vsi) poznate zgodbo Harry Potter, ampak treba je opisati Avalonino mišljenje. V kratkem lahko pričakujete nov del.
Musicgirl