Ok ja to je totaly moj glavni blog.


*b* Da vam ne bo med poletjem dolg čas ok?*b*

Okej toraj moja igra SESTAVI PRAVLJICO, je dejansko popular. In pač sem se odločila, da bom objavljala zgodbe iz nje...


*b*1. Cookiehaha3*b*


*b*Včeraj sem videla dva policaja; moškega in žensko.
Bila sta mi sumljiva... Ženska je v eni roki imela šminko, v drugi telefon, v katerega je buljiila.
Moški, pa je imel v žepih in rokah en sam denar. Zelo čudno mi je bilo, zato sem ju nagovorila.
Povedala sta mi, da sta par in da je se je zgodil prejšnji dan umor 11-letne deklice po imenu Kiara.
V postelji so jo našli in zraven pismo na katerem je pisalo: Pozdravljeni! Kot že vidite, sem umoril/a
deklico. Prav ji je bilo, saj mi ni pustila odprte klučavnice v njenem sefu. Zato sem jo ubil/a.
Je pa mi pustila zaprto klučavnico in zraven nalivno pero, ki je bil ves iz zlata. Res mi je žal, ampak nikoli ne boste
ugotovili kdo sem, in kaj je v sefu, saj je skrivnost, ki jo vema samo jaz in vmrtva uboga Kiara.
Lahko vam dam namig: v njeni sobi boste našli dva znaka in sicer zvezdici.*b*

*b*Tako sta mi policaja razložila, da je imela Kiara tudi na hrbtu dve udarnini, to pomeni, da se je nad njo delalo tudi nasilje.
Ura je bila že pozno, zato sem morala oditi gor, v hrib, kjer živim jaz. Vsakemu policaju sem na roko
narisala vijolično srce. Moški se mi je zahvalil, prav tako tudi jaz. Doma sem videla, kako sta mama in oče rada skupaj in se imata rada. Bilo mi je toplo pri srcu. Nekaj let zatem sem dobila sestrico in naša družina je bila srečna kolikor se je le dalo.*b*


# rada pomagam (prisežem cel roman je napisala)

Moje življenje se vrti okoli klavirja in petja. To naravnost obožujem. Brez tega bi bilo moje življenje prazno. Vsak dan ko imam vsaj nekaj časa sedim za klavirjem ali pojem. Ko imam čas za to iz mene dobesedno žari, žari sijaj in dobra volja, ki jo občutim pri temu. No, vsaj tako pravi moja najboljša prijateljica Ema, ki je ne bi zamenjala za nič na svetu.


A manj cvetoče in lepo je moje preostalo življenje. V šoli sem nadarjena in imam dobre ocene, a vedno imam občutek, da starši želijo nekaj več od mene. Občutek imam, da niso zadovoljni nad mano pa, če se še tako trudim. Čeprav globoko v sebi čutim, da me imata zelo rada. Le želim si, da bi mi to večkrat povedala ali pokazala. Moja svetla točka je moja babica. Moja ena in edina babica, ki jo imam tako neznansko rada. Vedno mi je stala ob strani in me podpirala. Vse sem ji lahko zaupala. Vse kar staršem nisem mogla.


Poleg tega imam v šoli simpatijo. Fanta, ki je zame najlepši na svetu. Fanta v katerih očeh se izgubim vsakič, ko ga vidim. Njegove sinje modre oči me spominjajo na tisto čisto toplo morje, v katerem bi najraje zaplavala. In kaj šele njegovi lasje. Kostanjevo-rjavi kakor jesenski listje, ki padajo z dreves. Njegovi kodri, ki mu nagajivo padajo čez oči... In njegova postava! Je suh in športne postave. Kako si želim, da bi vsaj enkrat stisnil v močen objem, v katerem bi vsaj enkrat pozabila na vse skrbi. Ime mu je Krištof. In enkrat se mi je zdelo, da bova že končno skupaj. Oja, tega dne se še kako spomnim. Bil je 18. junij tik pred koncem sedmega razreda. Spomnim se kako sem hrepenela po njemu in si želela, da bi vedel kako sem zaljubljena vanj. In sem mu napisala pismo. Ljubezensko pismo, da smo si na jasnem. Pri tem mi je seveda pomagala Ema. Skupaj sva napisali pesem o tem kako mi je všeč, kako rada ga imam, in kako si želim, da bi bil moj fant. Spomnim se kako sem dvomila ali naj mu pismo pustim v šolski omarici. Takrat vem, da je igral košarkarsko tekmo. In, da bi pismo videl šele po kakšni uri. In sem preprosto pustila pismo v njegovi omarici.


Po tem se ni zgodilo nič. Zdelo se mi je, da me je samo na hodnikih gledal malo drugače. Enkrat so po šoli celo zaokrožile govorice, da ta Krištof nekaj čuti do mene. A seveda temu ni nihče verjel, tudi jaz ne. Mislim, zakaj naj bi bil najbolj priljubljen fant na šoli zaljubljen v eno tako piflarko kot sem jaz? Le Ema me je prepričevala, da je to res. Samo ona je verjela v to. A kmalu po tem me to niti ni več zanimalo. Namreč, zgodila se je strašna stvar. Moja ljubljena babica je umrla. Doživela je srčni infarkt in zjutraj sem izvedela, da je ni več. Nisem vedela kaj bi. Babica je bila sicer že dolgo časa upokojena in slabotna a nisem si predstavljala, da bi me lahko zapustila. Tudi na moji družini se je to precej poznalo. Mama, oče in moja mlajša sestrica, vse jih je to res globoko prizadelo. Takrat sem bila resnično hvaležna, da jih imam. Stali smo si ob strani in vsaj malo so mi pomagali, čeprav skoraj vsak dan ni minil brez solz. Tudi Ema mi je zares pomagala. Samo zaradi nje sem spet začela hoditi v šolo.


Nekega dne pa ko sem bila spet neustavljivo žalostna in sem se skrila na žensko stranišče, se je zgodilo nekaj neverjetnega. Hlipala sem in jokala, ko je nekdo potrkal. Mislila sem, da je Ema. "Ema pojdi stran, prosim." Sem rekla nato pa zaslišala globok glas. "Nisem Ema. Krištof sem. Si v redu?" Srce mi je zastalo. Krištof?! "Kaj počneš v ženskem stranisču?! Drugače pa ja v redu sem." Potrudila sem se ne preveč hlipati. "Vem kaj se je zgodilo. In videl sem te kako si prišla na stranišče. Pa sem se ti odločil slediti in preveriti, če si v redu. Lahko prosim odpreš vrata?" Je vprašal in začela sem dvomiti. Naj mu odprem vrata? Pa sem jih. Znašla sem se iz oči v oči fantu v katerega sem bila še pred mesecom zelo zaljubljena. "Poglej vse bo še v redu, prav? Samo nekaj časa rabiš, da se privadiš. Ne skrbi." Nenadoma si nisem mogla pomagati. Objela sem ga. Takrat sem še najbolj rabila dober objem. In on mi ga je dal. "Hvala ti." Odmaknila sem se od njega in ne vem kako mi je to takrat uspelo a brez kančka strahu sem izgovorila stavek. "Všeč si mi, veš?" Gledala sem v njegove sinje modre oči in nenadoma me je poljubil. Poljub se je po trenutku končal in zopet sem strmela v njegove sinje modre oči. "Tudi ti meni. Že od vedno. A odkar si mi napisala tisto pismo si te res od vedno želim nekaj vprašati." Nisem spregovorila. Preveč sem bila v šoku. "Bi bila moja punca? Bi hodila z mano? Vem, da je zate težko obdobje ampak..."
"Ja!!"
Sem izbruhnila in ga še enkrat poljubila.


Od takrat je minilo že dvajset let. S Krištofom sva si ustvarila skupno prihodnost in vse je tako kot mora biti. S starši se odlično razumem, ki so pravzaprav že stari starši. Ja prav ste slišali. S Krištofom imava dvoletno punčko, ki je sonček mojega življenja. Z Emo imava še zmeraj odlične stike in še zmeraj je moja najboljša prijateljica. A najbolje je s Krištofom. Je najboljši fant kar si jih lahko predstavljate. Ljubim ga. Pomagal mi je, da sem prebolela babičino smrt, a vseeno je ta še zmeraj nekje v mojem telesu. Nikoli je ne bom pozabila in kdaj si želim, da bi bila tukaj...


MICI

*b*Zelo rada imam vse v vezi z glasbo. Rada pojem, igram na inštrumente. To me zelo veseli. Hodim tudi v glasbeno šolo.*b*

*b*Danes, ko sem prisla iz šole so me starši, kot vedno vprasali, če sem dobila kakšno oceno. Dobila sem 1 zato se moram učiti in ne smem v glasbeno šolo. Zdaj se jokam v sobi. Pred vrati pa se iz mene norčujeta brat in sestra.*b*

*b*Ko sem naslednji dan ška v šolo, sem videla najlepšega fanta na šoli. Igra rokomet in je totalen športnik. Joj, kako sem zaljubljena vanj. On je tudi moj sošolec. Ravno sem začela hoditi proti domo pa me je vprasal, če bi šla z njim domov. Šla sem in tam sva se poljubljala.*b*

*b*Enkrat pa ni prisel v šolo. Učiteljica nam je povedala, da je umrl v prometni nesreči. Njegova družina se je preselila. Jokala sem se.*b*
*b*Nisem bila previdna ko sem hodila po cesti, in povozil me je avto. Starši pa so pozabili name in imeli nova otroka.*b*

Thats it for now ig...

Byeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee