snofi
Naslednji Pil izide 3. decembra

Nova številka
November 2021

Revija
Izid: 5. 11. 2021
pepca oblacek

Pilov blog - Pilov blog; duševno zdravje 2. del

Pilov blog; duševno zdravje 2. del

2
DEPRESIJA (2. del)

OPOZORILO!: Ne beri če si občutljiv na omembo samopoškodovanja, samomora, spolne zlorabe ali motenj hranjenja.
~~~
Živijo, tole je drugi del bloga o duševnem zdravju, v katerem bom zopet pisala o depresiji, tokrat bom govorila o svoji zgodbi povezani s to boleznijo. V naslednjem delu bom pisala o motnjah hranjenja.

Prijetno branje želim:)
~~~
*roza*Moja zgodba *roza*

Depresija je bolezen, ki ne pride z rojstvom. Lahko se seveda razvije zelo zgodaj, ampak zato je seveda nek razlog. Tako je bilo tudi pri meni.

Kot vsak otrok, sem pri šestih začela hoditi v šolo. Nikoli nisem imela ne vem kaj veliko prijateljev, ampak sem pa imela prijateljico (recimo ji Kaja), s katero sva se ves čas družili in sva se tudi imeli zelo fajn.

Problemi so se nekako začeli v 4. razredu. Ko sem bila 3. razred je moj bratec začel hoditi v šolo. Sama sem vedno brez težav bila med najboljšimi v rezredu, bratcu pa je šlo nekoliko težje. V tretjem razredu smo tudi dobili ocene in kar brez učenja sem ves čas dobivala petke. Pravzaprav moje ocene do šestega razreda nikoli niso bile manj kot 5. Zato sta moja starša začela posvečati res veliko pozornosti mojemu bratu. Vedno sta se z njim učila in mu pomagala z nalogami, mene pa pustila, da se z njimi sama spopadem. Pravzaprav me ni preveč motilo, ni mi bilo težko dela opraviti sami.

Potem pa je nastopil 4. razred. Z Kajo sva še kar bili "BFFs", ampak Kaja je imela še eno najboljšo prijateljico, s katero me je ves čas primerjala. Velikokrat me je namerno osramotila in vedno bolj je bila nesramna do mene in me silila delati stvari, ki jih nisem hotela (npr. njeno nalogo), sicer je rekla, da ne bo več moja prijateljica. Tudi doma se je vse skupaj poslabšalo. Moji starši so se nekako navadili, da dajo prednost bratcu in tako je potem bilo pri vsem. Nikoli mj nista posvečala pozornosti, igrati sem se vedno morala igrati sama, sama postoriti vse za šolo, pri tem pa še ostati odlična in biti uspešna v glasbeni šoli, ki sem jo tudi obiskovala.

Nekakšna "prelomnica" pa se je zgodila v drugi polovici 4. razreda, ko je Kaja rekla, da ne želi biti več moja najboljša prijateljica. Ko sem je vprašala, če se lahko še vedno družima, je rekla ja, ampak se to ni uresničilo, saj se je povsem nehala pogovarjati z mano. Tako sem postala res osamljena, saj sem bila v razredu nepriljubljena in se nihče ni zmenil zame.

Potem sem nekega dne zbolela, in potem me je en dan mama poslala v šolo samo toliko, da prosim nekoga za zvezke, da lahko prepišem snov (takrat so bili pametni telefoni še bolj počasni in moji starši so mislili, da so metanje stran denarja, zato mi ni mogel kdo snovi samo slikati). Najprej sem za zvezek prosila Kajo, pa me je ignorirala. Prosila sem še nekaj drugih sošolk, pa sem pri vseh naletela na isti odgovor. Takrat nisem več zdržala in sem bruhnila v jok. Eni sošolki sem se dobolj zasmilila, da mi je dala njen zvezek jaz pa sem molče in z solznimi očmi odšla.

Ko sem se po obolenju vrnila v šolo ni bilo nič več isto. Vsi so me ignorirali in ves čas šepetali okoli mene. Vse kar sem izvedela je bilo, da je Kaja naščuvala ves razred proti meni in še danes nimam pojma kaj je rekla. Od takrat naprej sem bila izredno nepriljubljena. Nihče se nikoli ni pogovarjal z mano in le nekaj redkih je včasih kaj spregovorilo z mano.

Potem je prišel 5. razred. Zadeve so se nekoliko pomirile in nekaj sošolk je govorilo z mano.

Malo sem se začela družiti z Nejo (izmišljeno ime), ks katero sva se do konca 5. razreda kar povezali. Potem pa smo šli z taborniki med poletnimi počitnicami na taborjenje. V našem vodu smo bile jaz, Neja in Lana (izmišljeno ime). Nekako sta me začeli izločati in preden sem se zavedla je prišlo do ekstrema. Nevem kakšen je slovenski izraz ampak sem ubistvu bila "bullied". Tukaj se v neprijetne podrobnosti ne bi spuščala, ampak je prišlo tako daleč, da nisem več zdržala in sem si izmislila poškodbo noge, da sem lahko šla prej domov. Takrat sem bila stara 10 let in sem prvič začela razmišljati o samomoru. Nisem razmišljala da bi se dejansko ubila, ampak sem bolj razmišljala kako fajn bi bilo če bi umrla oz. bolj natančno, če se nebi nikoli rodila.

Potem se je začel 6. razred. Z Nejo sva se na začetku ignorirale, ampak ker imam jaz to nadležno navado, da ljudem prehitro odpustim, sva bile po kakšnem tednu spet prijateljice. Začele sva se družiti še z dvema drugima prijateljicama (rekla jim bom A in N) in Kajo (ki sem ji seveda, prehitro odpustila) in vse je bilo kar vredu. Do nekje sredi zime, ko sem bila spolno zlorabljena. Tukaj so podrobnosti zelo, zelo osebne, zato jih bom izpustila.

Potem so samomorilske misli postale veliko močnekše in večkrat sem samo sebe zalotila kako poveličujem idejo o kakšni nesreči, ki bi se lahko zgodila in me pokončala. Od takrat sem se vedno bala hoditi sama po temi in sem velikokrat dobila panične napade, ko me starši niso hoteli peljati v glasbeno šolo z avtom (kadar je bil že večer). Tudi sem se zelo bala vsakega nekoliko starejšega moškega, ki sem ga srečala na ulici in sem se jim vedno izogibala v velikem loku.
Ko sem končno zbrala pogum, da sem za dogodek povedala svoji mami, je rekla, da je to povsem normalno. In sem ji tudi verjela in sem mislila, da je nekaj narobe z mano, da samo pretiravam, ko se izogibam moškim na ulici.
Postala sem malo manj previdna in maščevalo se mi je s tem, da se je dogodek ponovil. Tokrat nisem povedala mami.
Nastopi 7. razred, z mano Nejo, Kajo, A in N sta se začeli družiti še Ela in Zarja (izmišljeni imeni).
Jaz, Neja in Zarja smo začele skupaj hoditi na avtubus po šoli in se zbližale. Toda kmalu sta začele govoriti za mojim hrbtom (sem izvedela od drugih), in se me izpgibati in me izločevati. Nekega dne je prišlo tako daleč, da nista želeli z mano na avtobus in kadar sem jaz stopila na bus, sta onidve iztopili, kadar pa sem jaz iztopila sta onedve iztopili in skoraj bi nas vrgli iz avtobusa, ko sem obupala in se sama vsedla na avtobus.
Potem pa smo med poletnimi počitnicami spet šli z taborniki na taborjenje. Najprej je bilo vse super, ampak kmalu sta me začeli Lana in Neja ignorirati. Kljub temu sem bila nekoliko vesela, da ni bilo tako hudo kot prejšnje leto.
Prišel je 7. razred in z njim korona. Takrat smo se jaz, Neja, A, N, Ela in Zarja res povezale kot prijateljice (Kaja se je začela družiti z eno drugo sošolko Evo- izmišljeno ime-, ki je na novo prišla v 6. razredu). Edini problem je bila moja mama, ki se je vedno zelo razjezila, če sem v šoli dobila manj kot pet, hkrati pa sem morala biti uspešna še v glasbeni in na plezanju, česar preprosto nisem zmogla in sem bila ves čas pod stresom. Potem je prišla karantena, marca. Imeli smo šolo na daljavo in najprej sem uživala. Na začetku sem naredila vse kar nam je bilo naročeno, počasi pa sem začela popuščati. Na vedno manj zoomih sem imela kamero, med njimi sem bila na telefonu. Ker nisem bila več ves čas pod stresom, sem imela čas za razmišljanje. In takrat je vsa travma, ki sem jo pridobila čez življenje začela pritiskati name in padla sem v depresijo. Nič več se mi dalo, komaj sem se vstala iz postelje in za šolo sem naredila le delo, ki je bilo res nujno.
Potem smo prišli nazaj v šolo in vse je bilo le še slabše. Čez karanteno sta se A in N zbižali z Elo in Zarjo, in sta se povsem nehali družiti z nama z Nejo. Neja se je kaj kmalu začela družiti z Kajo in Evo, jaz pa sem se jim pridružila, ko so mi A in N odločno povedale, naj se neham trudit biti njihova prijateljica.
Potem je prišel 8. razred. V novi družbi se nisem najbolje počutila. Eva in Neja sta me precej odrivale na stran in moja depresija se je le še slabšala. Potem pa je nastopila karantena v oktobru, v kateri so se stvari res, res poslabšale. Že kar na začetku mi je umrl dedek.
To me je res zlomilo. Bil je namreč eden izmed dveh članov družine, ki sem ju imela res neizmerno rada (drugi je moj mlajši bratec). Vedno me je razumel in moja ljubezen je bila brezpogojna. Čeprav bo tole zvenelo, nevem, sebično, je bilo precej očitno, da sem bila njegova najljubša vnukinja od štirih. Skupaj sva pisala pesmi, in se pogovarjala o čebelah, saj je bil čebelar. Nikoli ni šel v trgovino, razen kadar je bilo res nujno. Zato se zelo dobro spomnim, ko mi je nekega dne rekel, da naj vzamem stvari, da grema v trgovino. Bila sem presenečena. Odšla sva v Mladinsko knjigo. Tam mi je rekel naj si izeberem katerikoli zvezek in ko sem to storila ga je kupil. Dal mi ga je in je rekel: "Sem notri zapiši knjige, ki jih prebereš. Zapiši svojo starost v času branja in opis. Tako boš lahko svojim vnukom nekoč predlagala, katere knjige naj preberejo."
V glavnem: imela sem ga neizmerno rada. Zato me je njegova smrt povsem zlomila.
Začela sem se zapirati vase, svoja čustva pa sem skrivala pred vsemi, zato me je mama velikokrat vprašala ali nisem nič žalostna o dedkovi smrti.
Samo sebe sem pogosto prisilila, da nisem čutila nobenih čustev, da sem se z bolečino lažje spopadala. Toda kmalu se je zgodila, da čustev ni in ni boli nazaj. Postala sem povsem čustveno otopela in prazna in takrat sem se začela samopoškodovati. Najpraj šlo le za zarivanje nohtov v kožo, ampak kmalu sem se začela rezati. Padala sem globje in globje v depresijo, samomoro je bil ves čas v mojih mislih, dokler se nekega dne nisem prvič, zares poskusila ubiti. Pojedla sem skoraj celo stekleničko tablet. Takrat še nisem imela dovolj informacij, zato sem izbrala ne preveč učinkovite tablete, zato sem se naslednje jutro zbudila, ampak sem še cel dan bruhala.
Preživela sem, ampak moje duševno zdravje se je la še slabšalo. Nekje novembra, se mi je začela razvijati motnja hranjenja. Celo življenje sem bila zelo suha, ampak čez karanteno sem se nekoliko zredila in ljudje so opazili in mi to tudi povedali. Ker je bilo moje duševno zdravje že tako ali tako šibko, mi je to zlahkoto prišlo do živega in začela sem vedno manj in manj jesti. Imela sem približno en obrok na dan in včasih sem šla tudi par dni brez kakršnekoli hrane.
Vedno manj sem jedla, ves čas sem se samopoškodovala in o samomoru razmišljala praktično ves čas. Vse skupaj mi je pivzričalo velik stres, zato sem začela tudi kaditi in piti, slednje le občasno, s kajenjem pa sem se zasvojila in mi je kar nekaj časa pomagalo, kadar nisem vedela kako drugače pomiriti kakšen paničen napad. Tako sem nadeljevala tudi potem ko se je karantena končala in se je šola začela, in v Maju sem se drugič poskušala ubiti. Takrat sem se samopoškodovala (bila sem pod tušem in sama doma) in naenkrat sem se zavedala, da lahko preprosto malo globje zarežem in bom izkrvavela in bo konec. To sem tudi storila. Začelo se mi je že megliti pred očmi, a rana kljub temu ni bila dovolj globoka.
Poskus sem preživela, najn pa me spominja prazgotina, ki je malo večja od ostalih.
Malo po tem je moja mama ugotovila, da se samopoškodujem. Najprej me je kar nekajkret udarila, ampak k sreči sv se po tem pogovorili in je rekla, da ji lahko kadarkoli rečem in mi bo poiskala profesionalno pomoč.
Med poletnimi počitnicami, so se stvari malo izboljšale. Z Kajo, Nejo in Evo smo se povezale in smo zdaj res dobre prijateljice že od nekje marca letos. Še vedno ne zmorem zaupati vesm trem, ampak mislim, da je Kaji in Neji žal za kaj sta storile, še posebej Neji, ki ima tudi sama probleme z duševnim zdravjem. Moje razpoloženje niha, depresija je še kar tukaj in še vedno se včasih samo poškodujem. Ampak motnje hranjenja skoraj, da že ni več in veliko boljše se počutim v svoji koži.
Trenutno zbiram pogum, da svojo mamo prosim za psihologa.
~~~
Tako, tole je v grobem moja zgodba, mogoče bom kdaj objavo izbrisala če se mi bo zazdela preč osebna.
Vam pa upam, da sem približala kako depresija v resnici izgleda in da boste zdaj vsaj malo bolje razumeli tiste, ki se z njo spopadajo:)
 

Odgovori:

Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Res te občudujem da si lahko povedala tole zgodbo nam, ki nas osebno ne poznaš.
Res grozno je kar si doživela.

Upam, da zbereš tale pogum čeprav ga imaš veliko.



lepo se imej in res nikoli več si ne naredi česa takega.

animalllover
1
 
Hvala<3
 

Moj odgovor:

Vsebina odgovora:
Vzdevek:
Prepričaj se, da na spletu ne objavljaš svojih osebnih podatkov in ne žališ drugih uporabnikov.
Pilov blog

summer

blog o božiču 1. del

Ogledov: 1 Odgovorov: 0
 
0
wonder girl🍒
 
0
Liči10

Blogec 1. del

Ogledov: 12 Odgovorov: 1
 
1
Doggylover

Zanimivosti o živali💗 6. del

Ogledov: 29 Odgovorov: 4
 
3
Doglover

Blogec💗 16. del

Ogledov: 40 Odgovorov: 2
 
6
ColourMusic

IGRALCI EXATLONA 11. del

Ogledov: 37 Odgovorov: 1
 
2
Doglover

Blogec💗 15. del

Ogledov: 39 Odgovorov: 4
 
5
Super sister

Christmas blog🎄 8. del

Ogledov: 31 Odgovorov: 1
 
4
help me potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica

prosim pomagajte

dannn



js sm una punca ki je govorila da je simpa nesramna do mene no u nekaj dnevih se je to zelo spremenilo vač se pogovarjava in še moja sosolka je njegoumu sosolcu napisala če me ima rad in je napisu JA JO MA RAD pač ta sosolc od njega je od moje simpe naj prjatu

kaj mislite


prosimm pomagajte saj sem obupana
 

Vpiši se


Nov uporabnik | Pozabljeno geslo

Vprašanje

Ste že kupili plišastega Šnofija?
Seveda!
(43)
Ne, ampak ga bom kmalu.
(81)
Ne, ampak ga bom malo kasneje.
(359)

POIŠČI PILOVCA/KO

VARNO NA SPLETU

Zakaj moraš biti na spletu še posebej previden?
  1. Ker nikoli ne veš, s kom zares govoriš.
  2. Ker je veliko škodljivih spletnih strani, ki lahko okužijo tvoj računalnik ali zlorabijo tvoje podatke.
  3. Ker lahko deljenje podatke ali fotografije nekdo hitro izkoristi v druge namene.
Zakaj moreš biti pazljiv, ko objavljaš fotografije?
  1. Ko deliš fotografijo, izgubiš nadzor nad tem, kaj se z njo zgodi.
  2. Tvoje fotografije na spletu lahko najde vsak.
  3. Kar je enkrat objavljeno na spletu, tam ostane za vedno.
Kako poskrbeti za zasebnost na spletu?
  1. Preveri, da imaš na vseh straneh urejene nastavitve zasebnosti.
  2. Prepričaj se, da imaš vklopljeno možnost odobritve fotografij, na katerih te ljudje označijo.
  3. Zavedaj se, da lahko vedno prijaviš neprimerne vsebine, ki posegajo v tvojo zasebnost.
Bodi pozoren, ko sprejemaš nove prijatelje!
  1. Premisli, preden sprejmeš prošnjo za prijateljstvo. To osebo res poznaš?
  2. Neznanci so lahko tvoji vrstniki, lahko pa se za njih samo izdajajo.
  3. Ko nekomu odobriš prošnjo za prijateljstvo, mu omogočiš dostop do vseh svojih podatkov!
Tri pravila varnosti na spletu:
  1. Nastavi si močno geslo in ga ne zaupaj nikomur.
  2. Ne prijavljaj se na omrežja, ki jih ne poznaš.
  3. Če si se prijavil na tuje omrežje, poskrbi, da se boš z njega tudi odjavil in da se tvoje gesla niso shranila.
Vedno imej v mislih!
  1. Nikomur ne zaupaj svojega priimka, naslova, telefonske številke in podobnih podatkov.
  2. Ne objavljaj fotografij drugih, še posebej ne brez njihovega dovoljenja.
  3. Postavi si časovne omejitve glede uporabe spleta, saj čas na spletu hitro mine.
Kakšna so pravila obnašanja na družbenih omrežjih in forumih?
  1. Vedno bodi prijazen do drugih.
  2. Na nesramne komentarje ne rabiš odgovarjati.
  3. Če se nekdo neprimerno obnaša, ga blokiraj.
Kako ustvariti dober vzdevek?
  1. Pri ustvarjanju vzdevkov bodi izviren.
  2. V vzdevku ne uporabljaj svojega imena ali starosti.
  3. Za vsako družbeno omrežje ali spletno stran imej drugačen vzdevek.
Zapomni si!
  1. Na spletu ne klikaj vsega, kar vidiš.
  2. Prepričaj se, da si na varnih spletnih straneh in ne prenašaj datotek neznanega izvora.
  3. Povezave, ki jih ne poznaš, lahko na tvojo napravo prenesejo viruse.
Kako varno uporabljati družbena omrežja?
  1. Tvoj profil naj bo nastavljen na zasebno.
  2. Sprejmi le ljudi, ki jih poznaš.
  3. Ne objavljaj stvari, za katere ne želiš, da jih vidijo vsi in se jih boš čez 20 let sramoval.
Kakšno je varno geslo?
  1. Vsebuje najmanj 10 znakov.
  2. Vsebuje velike in male začetnice ter številke.
  3. Vsebuje posebne znake.
Dobro geslo je osnova varnosti na spletu!
  1. Geslo ima na internetu isto vlogo kot ključ, s katerim zakleneš dom.
  2. Preveč enostavno geslo lahko razvozla praktično vsakdo.
  3. Pri ustvarjanju gesel bodi kreativen.
Geslo imaš, kaj pa zdaj?
  1. Geslo redno menjaj.
  2. Če ga shranjuješ, poskrbi, da je na varnem mestu.
  3. Ne shranjuj gesla, napisanega na listku, v ovitku telefona.
Kako varno nakupovati na spletu?
  1. Drži se preverjenih spletnih mest.
  2. Vedno preveri podatke o trgovcu in se prepričaj, da so resnični.
  3. Vedno nakupuj s starši ali drugo odraslo osebo, ki je vešča spletnega nakupovanja.
Pazi, ko nakupuješ na spletu!
  1. Pred vnašanjem kreditne kartice preveri, da je v orodni vrstici izpisana kratica »https« s ključavnico.
  2. Preklikaj stran in se prepričaj, da je prava.
  3. Preveri naslov spletne strani, izpisan v orodni vrstici.
Na kaj moraš paziti pri nagradnih igrah?
  1. Če so predobre, da bi bile resnične, gre verjetno za prevaro.
  2. Dobro preveri, kdo organizira nagradno igro.
  3. Bogate obljube so znak za alarm.

Oglas

Zadnji odgovori

Narcisa je odgovoril/a na
Izberem pesem ALL I WANT FOR CHRISTMAS IS ...
 

Narcisa je odgovoril/a na
Izberem pesem ALL I WANT FOR CHRISTMAS IS ...
 

animalllover je odgovoril/a na
Videla semkaj rabiš Ali imam lahko namesto ...
 

animalllover je odgovoril/a na
Da ne bi bilo korone in več filmov z živalmi ...
 

WikiDuo je odgovoril/a na
Zelo dobra recepta! Ju bom čimprej preizkusla! :kissing_heart::kissing_heart::kissing_hea
 

Sladkorček je odgovoril/a na
Waw, to je čudovito!!! Vidi se, da si se ...
 

WikiDuo je odgovoril/a na
Želim si, da na svetu ne bi bilo reči, ki ...
 

Revija PIL je odgovoril/a na
Ojla, ste poslali na jure.kreft@mkz.si in ...
 

WikiDuo je odgovoril/a na
"s tem računom ne morete dostopati do YouTuba ...
 

Like emojis je odgovoril/a na
Sedi 5. Mogoče bi lahko samo obrobila s ...
 

Hermiona 2 je odgovoril/a na
jaz sem isto naročena pa še kr nimam pa sem ...
 

animalllover je odgovoril/a na
:ok_hand::ok_hand::ok_hand::ok_hand::ok_hand::ok_hand::ok_hand::ok_hand::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup:samo ...
 

history girl je odgovoril/a na
človk:tired_face:!!! a ti si dobesedno glupa:scream: to ...
 

Narcisa je odgovoril/a na
Cool video sem lajkala in se naročila.
 

zaspanka je odgovoril/a na
:scream::open_mouth::open_mouth::open_mouth::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: