DEPRESIJA (2. del)

OPOZORILO!: Ne beri če si občutljiv na omembo samopoškodovanja, samomora, spolne zlorabe ali motenj hranjenja.
~~~
Živijo, tole je drugi del bloga o duševnem zdravju, v katerem bom zopet pisala o depresiji, tokrat bom govorila o svoji zgodbi povezani s to boleznijo. V naslednjem delu bom pisala o motnjah hranjenja.

Prijetno branje želim:)
~~~
*roza*Moja zgodba *roza*

Depresija je bolezen, ki ne pride z rojstvom. Lahko se seveda razvije zelo zgodaj, ampak zato je seveda nek razlog. Tako je bilo tudi pri meni.

Kot vsak otrok, sem pri šestih začela hoditi v šolo. Nikoli nisem imela ne vem kaj veliko prijateljev, ampak sem pa imela prijateljico (recimo ji Kaja), s katero sva se ves čas družili in sva se tudi imeli zelo fajn.

Problemi so se nekako začeli v 4. razredu. Ko sem bila 3. razred je moj bratec začel hoditi v šolo. Sama sem vedno brez težav bila med najboljšimi v rezredu, bratcu pa je šlo nekoliko težje. V tretjem razredu smo tudi dobili ocene in kar brez učenja sem ves čas dobivala petke. Pravzaprav moje ocene do šestega razreda nikoli niso bile manj kot 5. Zato sta moja starša začela posvečati res veliko pozornosti mojemu bratu. Vedno sta se z njim učila in mu pomagala z nalogami, mene pa pustila, da se z njimi sama spopadem. Pravzaprav me ni preveč motilo, ni mi bilo težko dela opraviti sami.

Potem pa je nastopil 4. razred. Z Kajo sva še kar bili "BFFs", ampak Kaja je imela še eno najboljšo prijateljico, s katero me je ves čas primerjala. Velikokrat me je namerno osramotila in vedno bolj je bila nesramna do mene in me silila delati stvari, ki jih nisem hotela (npr. njeno nalogo), sicer je rekla, da ne bo več moja prijateljica. Tudi doma se je vse skupaj poslabšalo. Moji starši so se nekako navadili, da dajo prednost bratcu in tako je potem bilo pri vsem. Nikoli mj nista posvečala pozornosti, igrati sem se vedno morala igrati sama, sama postoriti vse za šolo, pri tem pa še ostati odlična in biti uspešna v glasbeni šoli, ki sem jo tudi obiskovala.

Nekakšna "prelomnica" pa se je zgodila v drugi polovici 4. razreda, ko je Kaja rekla, da ne želi biti več moja najboljša prijateljica. Ko sem je vprašala, če se lahko še vedno družima, je rekla ja, ampak se to ni uresničilo, saj se je povsem nehala pogovarjati z mano. Tako sem postala res osamljena, saj sem bila v razredu nepriljubljena in se nihče ni zmenil zame.

Potem sem nekega dne zbolela, in potem me je en dan mama poslala v šolo samo toliko, da prosim nekoga za zvezke, da lahko prepišem snov (takrat so bili pametni telefoni še bolj počasni in moji starši so mislili, da so metanje stran denarja, zato mi ni mogel kdo snovi samo slikati). Najprej sem za zvezek prosila Kajo, pa me je ignorirala. Prosila sem še nekaj drugih sošolk, pa sem pri vseh naletela na isti odgovor. Takrat nisem več zdržala in sem bruhnila v jok. Eni sošolki sem se dobolj zasmilila, da mi je dala njen zvezek jaz pa sem molče in z solznimi očmi odšla.

Ko sem se po obolenju vrnila v šolo ni bilo nič več isto. Vsi so me ignorirali in ves čas šepetali okoli mene. Vse kar sem izvedela je bilo, da je Kaja naščuvala ves razred proti meni in še danes nimam pojma kaj je rekla. Od takrat naprej sem bila izredno nepriljubljena. Nihče se nikoli ni pogovarjal z mano in le nekaj redkih je včasih kaj spregovorilo z mano.

Potem je prišel 5. razred. Zadeve so se nekoliko pomirile in nekaj sošolk je govorilo z mano.

Malo sem se začela družiti z Nejo (izmišljeno ime), ks katero sva se do konca 5. razreda kar povezali. Potem pa smo šli z taborniki med poletnimi počitnicami na taborjenje. V našem vodu smo bile jaz, Neja in Lana (izmišljeno ime). Nekako sta me začeli izločati in preden sem se zavedla je prišlo do ekstrema. Nevem kakšen je slovenski izraz ampak sem ubistvu bila "bullied". Tukaj se v neprijetne podrobnosti ne bi spuščala, ampak je prišlo tako daleč, da nisem več zdržala in sem si izmislila poškodbo noge, da sem lahko šla prej domov. Takrat sem bila stara 10 let in sem prvič začela razmišljati o samomoru. Nisem razmišljala da bi se dejansko ubila, ampak sem bolj razmišljala kako fajn bi bilo če bi umrla oz. bolj natančno, če se nebi nikoli rodila.

Potem se je začel 6. razred. Z Nejo sva se na začetku ignorirale, ampak ker imam jaz to nadležno navado, da ljudem prehitro odpustim, sva bile po kakšnem tednu spet prijateljice. Začele sva se družiti še z dvema drugima prijateljicama (rekla jim bom A in N) in Kajo (ki sem ji seveda, prehitro odpustila) in vse je bilo kar vredu. Do nekje sredi zime, ko sem bila spolno zlorabljena. Tukaj so podrobnosti zelo, zelo osebne, zato jih bom izpustila.

Potem so samomorilske misli postale veliko močnekše in večkrat sem samo sebe zalotila kako poveličujem idejo o kakšni nesreči, ki bi se lahko zgodila in me pokončala. Od takrat sem se vedno bala hoditi sama po temi in sem velikokrat dobila panične napade, ko me starši niso hoteli peljati v glasbeno šolo z avtom (kadar je bil že večer). Tudi sem se zelo bala vsakega nekoliko starejšega moškega, ki sem ga srečala na ulici in sem se jim vedno izogibala v velikem loku.
Ko sem končno zbrala pogum, da sem za dogodek povedala svoji mami, je rekla, da je to povsem normalno. In sem ji tudi verjela in sem mislila, da je nekaj narobe z mano, da samo pretiravam, ko se izogibam moškim na ulici.
Postala sem malo manj previdna in maščevalo se mi je s tem, da se je dogodek ponovil. Tokrat nisem povedala mami.
Nastopi 7. razred, z mano Nejo, Kajo, A in N sta se začeli družiti še Ela in Zarja (izmišljeni imeni).
Jaz, Neja in Zarja smo začele skupaj hoditi na avtubus po šoli in se zbližale. Toda kmalu sta začele govoriti za mojim hrbtom (sem izvedela od drugih), in se me izpgibati in me izločevati. Nekega dne je prišlo tako daleč, da nista želeli z mano na avtobus in kadar sem jaz stopila na bus, sta onidve iztopili, kadar pa sem jaz iztopila sta onedve iztopili in skoraj bi nas vrgli iz avtobusa, ko sem obupala in se sama vsedla na avtobus.
Potem pa smo med poletnimi počitnicami spet šli z taborniki na taborjenje. Najprej je bilo vse super, ampak kmalu sta me začeli Lana in Neja ignorirati. Kljub temu sem bila nekoliko vesela, da ni bilo tako hudo kot prejšnje leto.
Prišel je 7. razred in z njim korona. Takrat smo se jaz, Neja, A, N, Ela in Zarja res povezale kot prijateljice (Kaja se je začela družiti z eno drugo sošolko Evo- izmišljeno ime-, ki je na novo prišla v 6. razredu). Edini problem je bila moja mama, ki se je vedno zelo razjezila, če sem v šoli dobila manj kot pet, hkrati pa sem morala biti uspešna še v glasbeni in na plezanju, česar preprosto nisem zmogla in sem bila ves čas pod stresom. Potem je prišla karantena, marca. Imeli smo šolo na daljavo in najprej sem uživala. Na začetku sem naredila vse kar nam je bilo naročeno, počasi pa sem začela popuščati. Na vedno manj zoomih sem imela kamero, med njimi sem bila na telefonu. Ker nisem bila več ves čas pod stresom, sem imela čas za razmišljanje. In takrat je vsa travma, ki sem jo pridobila čez življenje začela pritiskati name in padla sem v depresijo. Nič več se mi dalo, komaj sem se vstala iz postelje in za šolo sem naredila le delo, ki je bilo res nujno.
Potem smo prišli nazaj v šolo in vse je bilo le še slabše. Čez karanteno sta se A in N zbižali z Elo in Zarjo, in sta se povsem nehali družiti z nama z Nejo. Neja se je kaj kmalu začela družiti z Kajo in Evo, jaz pa sem se jim pridružila, ko so mi A in N odločno povedale, naj se neham trudit biti njihova prijateljica.
Potem je prišel 8. razred. V novi družbi se nisem najbolje počutila. Eva in Neja sta me precej odrivale na stran in moja depresija se je le še slabšala. Potem pa je nastopila karantena v oktobru, v kateri so se stvari res, res poslabšale. Že kar na začetku mi je umrl dedek.
To me je res zlomilo. Bil je namreč eden izmed dveh članov družine, ki sem ju imela res neizmerno rada (drugi je moj mlajši bratec). Vedno me je razumel in moja ljubezen je bila brezpogojna. Čeprav bo tole zvenelo, nevem, sebično, je bilo precej očitno, da sem bila njegova najljubša vnukinja od štirih. Skupaj sva pisala pesmi, in se pogovarjala o čebelah, saj je bil čebelar. Nikoli ni šel v trgovino, razen kadar je bilo res nujno. Zato se zelo dobro spomnim, ko mi je nekega dne rekel, da naj vzamem stvari, da grema v trgovino. Bila sem presenečena. Odšla sva v Mladinsko knjigo. Tam mi je rekel naj si izeberem katerikoli zvezek in ko sem to storila ga je kupil. Dal mi ga je in je rekel: "Sem notri zapiši knjige, ki jih prebereš. Zapiši svojo starost v času branja in opis. Tako boš lahko svojim vnukom nekoč predlagala, katere knjige naj preberejo."
V glavnem: imela sem ga neizmerno rada. Zato me je njegova smrt povsem zlomila.
Začela sem se zapirati vase, svoja čustva pa sem skrivala pred vsemi, zato me je mama velikokrat vprašala ali nisem nič žalostna o dedkovi smrti.
Samo sebe sem pogosto prisilila, da nisem čutila nobenih čustev, da sem se z bolečino lažje spopadala. Toda kmalu se je zgodila, da čustev ni in ni boli nazaj. Postala sem povsem čustveno otopela in prazna in takrat sem se začela samopoškodovati. Najpraj šlo le za zarivanje nohtov v kožo, ampak kmalu sem se začela rezati. Padala sem globje in globje v depresijo, samomoro je bil ves čas v mojih mislih, dokler se nekega dne nisem prvič, zares poskusila ubiti. Pojedla sem skoraj celo stekleničko tablet. Takrat še nisem imela dovolj informacij, zato sem izbrala ne preveč učinkovite tablete, zato sem se naslednje jutro zbudila, ampak sem še cel dan bruhala.
Preživela sem, ampak moje duševno zdravje se je la še slabšalo. Nekje novembra, se mi je začela razvijati motnja hranjenja. Celo življenje sem bila zelo suha, ampak čez karanteno sem se nekoliko zredila in ljudje so opazili in mi to tudi povedali. Ker je bilo moje duševno zdravje že tako ali tako šibko, mi je to zlahkoto prišlo do živega in začela sem vedno manj in manj jesti. Imela sem približno en obrok na dan in včasih sem šla tudi par dni brez kakršnekoli hrane.
Vedno manj sem jedla, ves čas sem se samopoškodovala in o samomoru razmišljala praktično ves čas. Vse skupaj mi je pivzričalo velik stres, zato sem začela tudi kaditi in piti, slednje le občasno, s kajenjem pa sem se zasvojila in mi je kar nekaj časa pomagalo, kadar nisem vedela kako drugače pomiriti kakšen paničen napad. Tako sem nadeljevala tudi potem ko se je karantena končala in se je šola začela, in v Maju sem se drugič poskušala ubiti. Takrat sem se samopoškodovala (bila sem pod tušem in sama doma) in naenkrat sem se zavedala, da lahko preprosto malo globje zarežem in bom izkrvavela in bo konec. To sem tudi storila. Začelo se mi je že megliti pred očmi, a rana kljub temu ni bila dovolj globoka.
Poskus sem preživela, najn pa me spominja prazgotina, ki je malo večja od ostalih.
Malo po tem je moja mama ugotovila, da se samopoškodujem. Najprej me je kar nekajkret udarila, ampak k sreči sv se po tem pogovorili in je rekla, da ji lahko kadarkoli rečem in mi bo poiskala profesionalno pomoč.
Med poletnimi počitnicami, so se stvari malo izboljšale. Z Kajo, Nejo in Evo smo se povezale in smo zdaj res dobre prijateljice že od nekje marca letos. Še vedno ne zmorem zaupati vesm trem, ampak mislim, da je Kaji in Neji žal za kaj sta storile, še posebej Neji, ki ima tudi sama probleme z duševnim zdravjem. Moje razpoloženje niha, depresija je še kar tukaj in še vedno se včasih samo poškodujem. Ampak motnje hranjenja skoraj, da že ni več in veliko boljše se počutim v svoji koži.
Trenutno zbiram pogum, da svojo mamo prosim za psihologa.
~~~
Tako, tole je v grobem moja zgodba, mogoče bom kdaj objavo izbrisala če se mi bo zazdela preč osebna.
Vam pa upam, da sem približala kako depresija v resnici izgleda in da boste zdaj vsaj malo bolje razumeli tiste, ki se z njo spopadajo:)