Sprehajam se po mestu, medtem pa razmišljam, zakaj je bil Gašper videti žalosten, ko je prišel iz šole. Nimam težav najti njegove hiše. Prej sem šla mimo, ko sem iskala kapsulo. Ko pridem do njegove hiše, vržem kamenček v njegovo okno. Vidim ga pri mizi, kako dela nalogo. Ob škropotu kamenčka se zdrzne in hitro pogleda v mojo smer. Odpre mi okno in mi poda roko, da bi lažje splezala gor. Ko sem v njegovi sobi, se počutim čudno. Saj sva si vendar popolna neznanca. Kaj pa počnem. Saj ga niti ne poznam. Kaj če mi bo kaj naredil. Povprašam ga po žalosti v šoli: "Hej, zakaj si torej bil tako žalosten, ko si prišel iz šole?" Pogleda me, nato pa se obrne. Stopi proti oknu in mi prijazno a odločno odvrne: "Glej, nič ni bilo. Nič, za kar bi te moralo skrbeti, okej?!" Malce sem ga razjezila, ojoj. "Oprosti, ne bom več omenjala tega, obljubim." Skušam popraviti stvari, toda ne uspeva mi najbolje. Vidim, da je še vedno malce razburjen, zato poskusim pogovor vpeljati v druge vode. "Torej, kaj delaš?" Ga vprašam, ne da bi me zares zanimalo. "Nalogo delam. Za matematiko. Na Prenaju poznate matematiko?" Odvrne. Čutim lahko, kako napetost popušča. Spet je med nama sproščenost, kot pri šoli. Kot, da bi se lahko pogovarjala za vedno in se ne bi naveličala. "Seveda poznamo matematiko. Kako je ne bi? Saj nismo tako zelo drugačni od vas. Kaj se zdaj učite?" Stopim bližje njegovi pisalni mizi. Za fanta ima zelo lepo pisavo. Malce poševno, a hkrati lahko berljivo. Njegova soba je prepleskana z modro in zeleno barvo. V njej diši po sveže opranih rjuhah in deodorantu. Res lepo ima pospravljeno, bolj kot jaz.
_______________________________________________

Zelo je čudno, da vidim neznano dekle stati sredi moje sobe. Počutim se, kot bi jo poznal že celo življenje. Zalotim se, da opazujem, kako sončni žarek ustvarja različne odtenke zelene, na njeni rami. Zdi, se kot da poplesujejo sem in tja; kot da se igrajo na njeni gozdno zeleni koži. Preden bi opazila, se zdramim. Saj jo komaj poznam! Pa kaj mi je! "Ravno smo pri ulomkih in številskih izrazih. Kaj pa se vi učite?" Ji odvrnem kolikor prijazno morem. "Mi smo se to že učili. Sedaj jemljemo dvojne ulomke. No, vsaj imeli smo jih, preden sem..... .....sem..... .....sem odšla. Le kaj se zdaj učijo?" Se ji zatakne. Solze se ji zasvetijo v očeh in lahko čutim, kako pogreša Prenaj. Tiho zajoka in skloni glavo. Bi moral kaj narediti? Nagonsko sedem k njej in ji z lica obrišem solzo. Stisnem jo k sebi in opazujem, kako se solze, ki so prav tako zelene barve, izgubljajo v njenih medeno rjavih kodrih. Ne zdi se mi kot vesoljka, ali prikazen. Zdi se mi kot čaroben pojav. Kot naprimer gozdna vila. "Vse bo še vredu. Pomagal ti bom nazaj na Prenaj." Ji tiho šepnem. Z rokavom majice si obriše šenzadnje sledi solz. "Nevem, ali sploh želim nazaj. Če izvejo, da sem bila tukaj, na Zemlji, me bodo najverjetneje spet izgnali." Krhko odgovori. Poskusim biti močen zanjo, čeprav nimam pojma kaj naj rečem, ali kako naj jo potolažim. "Tebe že ne bodo izgnali. Tudi če so enkrat te, je bila gotovo pomota." Ji prigovarjam. "Ni bila pomota. Hoteli so mem izgnati, ker imam kodraste lase. Moj očka jih je moral prepričati, da sem iz Prenaja, sicer bi me pripasali v kapsulo in me poslali na Moulcij ali Koulcij. Tam živijo samo hudobni ljudje. Nikoli nočem tja." Skoraj spet zajoka. Potrepljam jo po laseh in se trudim skriti navdušenje nad tem, kako mehki si njeni lasje. Kot puhasti oblaček. Joj, moram se zbrati. V kotu sobe ji obesim rumeno spalno vrečo in ji podam blazino ter odejo. To je najboljše ležišče, ki ji ga laho ponudim. Leže, jaz pa sedem za pisalno mizo in skupaj se učiva matematiko, dokler ne zaspiva.
______________________________________________

Se opravičujem za daljši del, res sem sepreveč razpisala. Se zgodi.
Upam, da uživatev branju moje zgodbe, sicer jo bom nehala pisati. Se nadaljuje...