Hej!
Spet tukaj jaz z mojim blogom. Oprostite mi, ker nisem objavila bloga o redkih boleznih, v šoli imamo velik enih ocenjevanj in nisem utegnila. Po krajšem razmisleku sem se odločila, da danes ne bom pisala o zgornji temi ampak o *b* POZITIVNIH IZKUŠNJAH *b*.
Opazila sem, da v veliko mojih objavah govorim kako nepravičen je naš svet. Tokrat bi vam povedala eno pozitvno izkušnjo v zvezi z invalidnostjo.
Avgusta 2020 smo bili z družino v Benetkah. Nismo vedeli ali bom lahko šla na vodni 'avtobus', ki bi nas peljal do mesta. Na mojo srečo so imeli rampo in celo posebno mesto za moj voziček, in že sem uživala v vožnji po morju. Na trgu svetega Marka sem si lahko pogledala zvonik. Moja invalidnost me je skozi življenje naučila, da so pomembne majhne stvari. Vesela sem bila, da sem lahko hodila po trgu in, da sem sploh lahko prišla do tja. No zdaj smo pa malo zašli, pojdimo nazaj v Benetke.
Kmalu smo postali lačni in se odpravili do neke gostilne. Tam nas je postregel zelo prijazen natakar, ki je prišel do mene in mi rekel *roza*'You are my special guest today'*roza*. To mi je tko dan polepšalo. Večina natakarjev se ponavadi ne zmeni zame, kaj šele, da mi dovolijo naročiti. Pozanimali so se tudi kako jaz jem in se temu prilagodili.
Družba je do invalidov še vedno nepravična in pridejo dnevi, ko močno čutim svojo drugačnost. V takih trenutkih se skušam spomniti takih trenutkov kjer me ljudje obravnavajo normalno in ne kot nekega vesoljca. Za take trenutke sem hvaležna. Več bi moralo biti takšnih ljudi, kot je bil ta v Benetkah, a sem hvaležna ko koga takšnega spoznam. To mi predstavlja upanje, da bo takih ljudi vse več. Naš planet bo mogoče doživel čase kjer bomo prav *b* vsi*b* enakopravni.
++++++++++++++++++++++++++
Vitica
Spet tukaj jaz z mojim blogom. Oprostite mi, ker nisem objavila bloga o redkih boleznih, v šoli imamo velik enih ocenjevanj in nisem utegnila. Po krajšem razmisleku sem se odločila, da danes ne bom pisala o zgornji temi ampak o *b* POZITIVNIH IZKUŠNJAH *b*.
Opazila sem, da v veliko mojih objavah govorim kako nepravičen je naš svet. Tokrat bi vam povedala eno pozitvno izkušnjo v zvezi z invalidnostjo.
Avgusta 2020 smo bili z družino v Benetkah. Nismo vedeli ali bom lahko šla na vodni 'avtobus', ki bi nas peljal do mesta. Na mojo srečo so imeli rampo in celo posebno mesto za moj voziček, in že sem uživala v vožnji po morju. Na trgu svetega Marka sem si lahko pogledala zvonik. Moja invalidnost me je skozi življenje naučila, da so pomembne majhne stvari. Vesela sem bila, da sem lahko hodila po trgu in, da sem sploh lahko prišla do tja. No zdaj smo pa malo zašli, pojdimo nazaj v Benetke.
Kmalu smo postali lačni in se odpravili do neke gostilne. Tam nas je postregel zelo prijazen natakar, ki je prišel do mene in mi rekel *roza*'You are my special guest today'*roza*. To mi je tko dan polepšalo. Večina natakarjev se ponavadi ne zmeni zame, kaj šele, da mi dovolijo naročiti. Pozanimali so se tudi kako jaz jem in se temu prilagodili.
Družba je do invalidov še vedno nepravična in pridejo dnevi, ko močno čutim svojo drugačnost. V takih trenutkih se skušam spomniti takih trenutkov kjer me ljudje obravnavajo normalno in ne kot nekega vesoljca. Za take trenutke sem hvaležna. Več bi moralo biti takšnih ljudi, kot je bil ta v Benetkah, a sem hvaležna ko koga takšnega spoznam. To mi predstavlja upanje, da bo takih ljudi vse več. Naš planet bo mogoče doživel čase kjer bomo prav *b* vsi*b* enakopravni.
++++++++++++++++++++++++++
Vitica
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
uuuuuuaaaaaaauuuuu
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
jst se bi zraven skor zjokala
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
deep, Deeep
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful sem pogrešala tvoj blog. Meni včasih pred invalidnimi ljudmi kar postane nerodne, ker npr. jaz lahko hodim. Super napisano, upam da se tvoja želja uresniči, da bomo vsi enakopravni.
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
tako lepo, kr jokala sm se zraven
1
Moj odgovor:
Svetloba3714
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Mešanica vsega možnega
Ojla,
moji problemi se kar ne končajo in upam, da mi boste znal pomagat.
1. Sem zelo zaskrbljena, živčna oseba. Skrbi me dobesedno vse. Problem je, ker je zelo živčna tudi moja sestra, ki se je že odselila, zadnje dni pa stalno kliče moje starše in hodi k nam domov. Saj nimam nič proti temu, samo me zelo moti, ker njena zaskrbljenost zelo slabo vpliva name (postanem še jaz živčna). Že brez tega imam dovolj skrbi, če pa je ona doma je pa samo še huje. To sem povedala staršem, pa ne naredijo nič.
2. Letos pri biologiji obravnavamo človeka. To mi je zelo ogabna tema in je ne morem prenašat. Grozno je, ker gre profesorica v detajle, jaz si pa še zapisovat nemorem, ker sem (spet) živčna. Takrat mi srce hitro bije, zelo hitro diham, včasih se mi tudi vrti. To se mi dogaja že prbl. 1 mesec in ne gre na bolje, zdi se mi, da je mogoče še celo slabše. Profesorici ne morem tega povedat, ker je malo posebna.
3. Nisem zadovoljna s svojimi ocenami in se preveč sekiram zaradi šole. Če ne dobim 5 (razen če je to predmet, ki mi res ne gre) se mi dobesedno podre svet. Danes, recimo, smo dobili rezultate testa in sem ga pisala 4 - komaj sem zadržala solze (aja pa tukaj je vredno omembe tole: to je gimnazija). Za šolo se res zelo trudim, mogoče celo preveč. Cele počitnice sem se učila in delala za šolo. Če nekega trenutka ne izkoristim za delo, se mi zdi to potrata časa. Včasih, recimo, je ta potrata lahko že 5 minuten odmor v šoli - zakaj nisem takrat ponovila neke snovi pri zgodovini? (potem me drugi sprašujejo, če sem takrat vprašana in se čudijo, kaj da se učim, če nisem).
Res hvala, če mi boste pomagali<33
moji problemi se kar ne končajo in upam, da mi boste znal pomagat.
1. Sem zelo zaskrbljena, živčna oseba. Skrbi me dobesedno vse. Problem je, ker je zelo živčna tudi moja sestra, ki se je že odselila, zadnje dni pa stalno kliče moje starše in hodi k nam domov. Saj nimam nič proti temu, samo me zelo moti, ker njena zaskrbljenost zelo slabo vpliva name (postanem še jaz živčna). Že brez tega imam dovolj skrbi, če pa je ona doma je pa samo še huje. To sem povedala staršem, pa ne naredijo nič.
2. Letos pri biologiji obravnavamo človeka. To mi je zelo ogabna tema in je ne morem prenašat. Grozno je, ker gre profesorica v detajle, jaz si pa še zapisovat nemorem, ker sem (spet) živčna. Takrat mi srce hitro bije, zelo hitro diham, včasih se mi tudi vrti. To se mi dogaja že prbl. 1 mesec in ne gre na bolje, zdi se mi, da je mogoče še celo slabše. Profesorici ne morem tega povedat, ker je malo posebna.
3. Nisem zadovoljna s svojimi ocenami in se preveč sekiram zaradi šole. Če ne dobim 5 (razen če je to predmet, ki mi res ne gre) se mi dobesedno podre svet. Danes, recimo, smo dobili rezultate testa in sem ga pisala 4 - komaj sem zadržala solze (aja pa tukaj je vredno omembe tole: to je gimnazija). Za šolo se res zelo trudim, mogoče celo preveč. Cele počitnice sem se učila in delala za šolo. Če nekega trenutka ne izkoristim za delo, se mi zdi to potrata časa. Včasih, recimo, je ta potrata lahko že 5 minuten odmor v šoli - zakaj nisem takrat ponovila neke snovi pri zgodovini? (potem me drugi sprašujejo, če sem takrat vprašana in se čudijo, kaj da se učim, če nisem).
Res hvala, če mi boste pomagali<33
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(315)
Srednje.
(197)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(54)