Spomnila sem se. Ja verjetno se ne bodo odprla ko pa so zaklenjena. Iz torbe sem vzela ključe. Ključe sem "dala" v ključavnico in jo obrnila. Prijela sem za okroglo kljuko, in odrla vrata. Skoraj me je zadela kap, ko sem v stanovnju zagledala SLONA! Podrgnila sem si oči, slon je še vedno stal pred mano in me debelo gledal, zmrazilo me je. Stopila sem do njega in se ga poskusila dotakniti. Postabil se je na dve nogi in s veliko močjo butnil ob tla. Kakšna sreča, da je pod lesom še plast betona. Poskušala sem ga umiriti. Čez par trenutkov je nekdo pozvonil. Stekla sem do vrat in pogledala skozi kukalo. Pred vrati je bila soseda pod nami, ime ji je Liza in je precej sitna in trmasta. Stara je 65 let a je še vedno precej v kondiciji. Teče maratone in vsak dan gre dvakrat po stopnicah skozi cel blok. Kako se ji lubi, nevem. Hitro sem stekla do slona in ga poskusila prepričati, da gre v mojo sobo, ni se niti premalnil. Na stolu je bila pogrnjena koca, z njo sem slona pokrila in šla do vrat, še enkrat je pozvonilo, globoko sem vdihnila in se pripravila na sitno Lizo. Še enkrat sem pogledala proti slonu, ki ni niti trznil. Odklenila sem vrata in jih odrla. Začela je zakaj, tako ropotam, kaj se dogaja. Rekla sem, da rada plešem step in, da sem zelo močno padla. Gledala me je zviška se obrnila in odšla. Stopila sem v stanovanje, zaprla vrata, se na njih naslonila in zavzdihnila.