Naslednjo uro je bila športna. še en predmet, ki mi ni fajn. Pač edino, kar imam rada pri športu je metanje vorteksov pa tistih malih zlatih žog. Pa še to mamo glih en teden pol je pa drugo. In zdaj imamo pri športni odbojko:volleyball:, super res ta igra oz. šport je pa res najslabši. Končno se je športna končala. Prišla sem v garderobo, da bi se preoblekla. V kotu pri kr tk enih praznih policah sta stali Eni in Sany, hihitali sta se, in šepetali sta. A sem ju vseeno slišala pogovarjali sta se o meni, kako sem slaba v odbojki.
Sam preslišala sem ju in si oblekla drugo majco. Potem sta sledili še sloveniščina in GLASBA! Končno, predmet, ki mi je všeč. No pa saj slovenščina tudi ni tako slaba. Imeli smo eno prosto uro, ki sem jo preživela v knjižnici. Vsi vstali so se pogovarjali ali v garderobi ali pa na hodniku. Je bil pa plus tega, da sem lahko bila prva na kosilu, saj sta knjižnica in jedilnica blizu, v pretljičju. Za kosilo smo imeli Restan krompir in dunajski zrezek, z zeleno solato. Vzela sem le krompir in solato, vsedla sem se za mizo. Samo vbrnila sem se stran je bila jedilnica že polna. Prostih miz več ni bilo in ena sama punca, ni mogla sedeti nikjer. Sedla je k meni.Im ga punca je bila Eni. Ja itak, da ona ko me ne mara. Vzedla se je čisto na rob. Ko sem se vrnila iz stranišča in sem že želela pojesti košček solate solate sem videla, da se smaragdno zeleno lestketa. Kar pa se prej ni. Pogledala sem posodo, vsa se je lesketala. Pogledala sem proti Eni, v žepu je imela stekleničko, smaragdno zelene tekočine. Grdo sem jo pogledala in šla do kuharice. Zamenjala mi je solato. Ah, ta Eni misli, da sem tako naivna. Po kosilu sem čakala na avtobusni postaji. Nebo je bilo še zmeraj takos sivo, ik iz vzhoda so prihajali črni oblaki. Končno je prispel bus. Sedla sem na zadnji sedež, sama. Vozili smo se ravno minuto ko se je vlilo. Joj, mene pa bus niti ne vdliži pred blokom. Niti dežnika :umbrella::umbrella2: nimam. Avtobus se je vstavil, to je bila moja postaja. Nekaj časa sem še sedela pod čakalno postajo, da bi nehalo deževati. A to se ni zgodilo. Morala sem iti. Končno sem prispela do bloka. Hodila sem po stopnicah in si stiskala vodo iz las, ki so mi segali, skoraj do bokov. Prišla sem do našega stanovanja številka 27. Hotel sem odpreti vrata pa se niso hotela.
Sam preslišala sem ju in si oblekla drugo majco. Potem sta sledili še sloveniščina in GLASBA! Končno, predmet, ki mi je všeč. No pa saj slovenščina tudi ni tako slaba. Imeli smo eno prosto uro, ki sem jo preživela v knjižnici. Vsi vstali so se pogovarjali ali v garderobi ali pa na hodniku. Je bil pa plus tega, da sem lahko bila prva na kosilu, saj sta knjižnica in jedilnica blizu, v pretljičju. Za kosilo smo imeli Restan krompir in dunajski zrezek, z zeleno solato. Vzela sem le krompir in solato, vsedla sem se za mizo. Samo vbrnila sem se stran je bila jedilnica že polna. Prostih miz več ni bilo in ena sama punca, ni mogla sedeti nikjer. Sedla je k meni.Im ga punca je bila Eni. Ja itak, da ona ko me ne mara. Vzedla se je čisto na rob. Ko sem se vrnila iz stranišča in sem že želela pojesti košček solate solate sem videla, da se smaragdno zeleno lestketa. Kar pa se prej ni. Pogledala sem posodo, vsa se je lesketala. Pogledala sem proti Eni, v žepu je imela stekleničko, smaragdno zelene tekočine. Grdo sem jo pogledala in šla do kuharice. Zamenjala mi je solato. Ah, ta Eni misli, da sem tako naivna. Po kosilu sem čakala na avtobusni postaji. Nebo je bilo še zmeraj takos sivo, ik iz vzhoda so prihajali črni oblaki. Končno je prispel bus. Sedla sem na zadnji sedež, sama. Vozili smo se ravno minuto ko se je vlilo. Joj, mene pa bus niti ne vdliži pred blokom. Niti dežnika :umbrella::umbrella2: nimam. Avtobus se je vstavil, to je bila moja postaja. Nekaj časa sem še sedela pod čakalno postajo, da bi nehalo deževati. A to se ni zgodilo. Morala sem iti. Končno sem prispela do bloka. Hodila sem po stopnicah in si stiskala vodo iz las, ki so mi segali, skoraj do bokov. Prišla sem do našega stanovanja številka 27. Hotel sem odpreti vrata pa se niso hotela.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Dober del!
0
HVALA
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
super, sam mogoč bi lahk bla mal bolj vljuda do tistih, ki majo fulllll res ful radi odbojko
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
*roza*ja*roza*
0
Daaaaaa
?🤗
Moj odgovor:
Axiety girl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Motnje hranjenja
jaz mam en velik problem. strah me je jesti. da se bom zadušila. da se mi nekje zatakne hrana. premišljujem sam o tem. hrana se mi gnesi, ko jem premišljujem o vsakem požirku. ne morem več. hočem ven iz tega. enkrat sem že šla čez to, sam ni bilo tako hudo. sam jokam. nihče me ne razume. prijateljic pa nimam da bi jim povedala. bojim se da bi me ljudje kritizirali in obsojali zaradi tega. to ve samo moja mama. ko jem me je strah in ne delam drugega kot premišljujem o hrani, potem grem na wc in to kar je ostalo v ustih izplunem (ne izbruham) sam splavim si ven usta. moja mama je edina ki me razume. samo ko je poleg upam jesti. čez 3 tedne gre za 4 dni na izlet. strah me je da mi bo preveč. je edina katera me razume. čeprav se ji zadnje case to zdi noro. imam hude migrene in občutek da bom padla skupaj. prejšnji teden sem šla od pouka zarafi tega. prbič sem to nekomu zaupala. strah me je. rabim pomoč!






Pisalnica