*b*Keith*b*
Tega nisem mogel sprejeti. Da bi Vivian umrla? Prej bi verjel, da je strigoj delil čokoladne jajčke in imel okoli vratu rozasto pentljico.
»Ne, zagotovo ni res. Ni mogoče.« v prsih me je vedno bolj dušilo.
»Bojim se, da je res. Videla sem…« želela je nadaljevati a sem jo prekinil.
»Dokazal bom, da je živa. Vivian še ni umrla! Zagotovo ni!« moj glas je bil obupan, zvenelo je kot bi prepričeval samega sebe. V resnici sem verjetno se, ampak takrat to ni bilo pomembno. Trdno sem zatisnil oči in se skoncentriral na magijo. Nekje sem slišal Tisin glas, ki me je klical in se oddaljeval. Izoblikoval sem pokrajino, miren in lep travnik. Mehka zelena trava in visoka lipa, ki je dajala senco, v ozadju pa visoke gore. Potem sem jo priklical. Počasi in zbrano umestil v sanje. Končno mi je uspelo. Presenečeno se je zavzela prek travnika, bila je kakšnih deset metrov oddaljena od mene. Ko me je zagledala se je pognala v tek in srečno vzkliknila, nato pa se sunkovito ustavila. Ni bila več videti vesela, njen obraz je obšla senca strahu. Obstala je na mestu in sklonila glavo. Tudi meni je nasmešek izginil z obraza, nekaj je bilo hudo narobe. Zaskrbljeno sem stopil prosti njej.
Previdno me je pogledala in zašepetala: »Oprosti…« glas se ji je zlomil in po licih so ji spolzele solze. Nežno sem jo objel a ob dotiku se je sunkovito zdrznila.
»Živa si. Vsi na akademiji mislijo, da si umrla, Ana pa se jim je pridružila.« sem dahnil v njene lase. Ona pa je dvignila glavo, da bi me lahko pogledala v oči. Ob tem gibu je razkazala modrice, ki so ji prekrivale vrat. Ko je videla kam mi je ušel pogled je zopet spustila glavo a se ni umaknila.
»Pili so tvojo kri?« bil sem šokiran. Vivian je obotavljajoče prikimala, oči so ji zopet napolnile solze. Šele zdaj sem opazil kako bleda in šibka je, lasje pa so se ji sprejemali od posušene krvi.
»Kaj delajo s teboj?« sem tiho vprašal., potem pa dvignil njeno kot pero lahko telesce in ga odnesel pod lipo. Nisem je spustil iz naročja, tako sva sedela v tišini dokler ni spregovorila.
»Ne vem koliko veš, ampak v zadnjem tednu se je ogromno zgodilo.« naredila je krajši premor. »Julya je kriva, organizirala je mojo ugrabitev, Ana je bila samo člen v verigi…«
»Bila?« sem previdno vprašal.
»Tudi zdaj je, samo da ima drugačno zdaj vlogo.« globoko je vdihnila. »Strigojka je. Oprosti mi, ker tega nisem preprečila.«
Obrisal sem solzi, ki sta ji spolzele po licih. »Saj nisi mogla ničesar storiti.«
»Ne bi je smela zvleči v vse skupaj, ne bi smela privoliti v potovanje po preteklosti.« žalostno je pogledala v tla.
»Pozneje bova o tem, zdaj morava narediti načrt za tvojo rešitev.« sem predlagal, da bi odvrnil njene in svoje misli od Anine usode.
»Prav imaš, na žalost pa nimam pojma kje bi lahko bila. Lahko ti povem, da sem v sedanjosti, več še sama ne vem.« nadela si je tuhtajoč izraz.
»No to je precej koristen podatek. Skušaj pridobiti še kakšen podatek, s Sofio bova začela delati načrt. Vsako noč te bom obiskal v sanjah, oprosti ker nisem prišel že prej…nekaj je bilo narobe. Nisem te mogel priklicati.«
»Zagotovo so krivi endorfini v vampirski slini, zaradi njih sem bila omotična in nisem bila sposobna razmišljati.« namrščila je čelo.
»Endo…kaj?« pojma nisem imel o čem govori.
»Endorfini, ki se nahajajo v slini morojev in strigojev pri ugrizu povzročijo nekakšno otopelo, zamaknjeno stanje, zaradi katerega žrtev ni prisebna.« je razložila.
»Aha.« je bilo vse kar mi je uspelo reči.
»Torej, če bom kaj izvedela ti sporočim. Kaj, ko bi šla zdaj na prijetnejše teme.« je predlagala.
Odgovoril sem ji s poljubom, ona pa mi ga je vrnila. Želel sem uživati v skupnem trenutku, ki je na žalost veliko prehitro minil, saj se je začela razblinjati. Izginila je in na prostornem travniku sem ostal sam, potem pa je izginil tudi ta in znova sem bil v Tisini sobi.

*b*Vivian*b*
Zbudili so me glasni zvoki televizije, ki je bila v sosednji sobi. Še pred sekundo sem bila v Keithovem objemu. Nisem mogla verjeti, da sem ga lahko znova videla, bilo je tako lepo. S prsti sem se dotaknila ustnic in se trudila ohraniti okus poljuba. To je bilo prvo jutro v ujetništvu, ko sem občutila kanček sreče. Žal mi je bilo edino tega, da mu nisem mogla zaupati vsega, na primer tega, da sem vampirka. Iz zasanjanostjo so me znova prebudili zvoki iz sosednje sobe. Vstala sem in stopila k vratom, skozi špranjo sem videla Julyo, ki je zdolgočaseno gledala v ekran.