*b*Julya*b*
»Poiščite jo in jo pripeljite. Dlje časa kot je zunaj večjo nevarnost pomeni za nas.« Julya je stala pred tremi visokimi strigoji in eno strigojko. Ustnice je imela nežno privihane v nekaj podobnega nasmešku. »Pripeljite mi jo živo, sama jo želim ubiti in da si ne bi kdo drznil piti od nje.« za tenutek je postala potem pa dodala »Proti mučenju seveda nimam nič.«
Na takšen način je odposlala že šest skupin. Danes je izvedela za sestrin pobeg in kristalno jasno je bilo, da te priložnosti ne bo izpustila iz rok.

*b*Vivian*b*
Glavobol je ponehaval, sence so se začele porazgubljati bolj kot sem se oddaljevala od mesta kjer se je vse skupaj zgodilo. Vendar pa je neprijetnosti povzročalo nekaj drugega. Brazgotina, ki mi je od ugriza tistega zmešanega psa ostala na gležnju me je peklensko bolela. Tisti dan, ko sem spoznala Tiso me je napadel trop zombijevskih mrcin, ena od njih me je ugriznila za gleženj. Do zdaj se je rana lepo celila in e od nje ostala le hrasta, zdaj pa mi je v njej razbijalo in nogo sem komaj premaknila. Še vedno sem z vso silo pritiskala na plin in samo upala, da bo mali avto zdržal do boljše ceste, po zemljevidu sodeč bi moralo to biti kmalu.
Res sem čez slabih petnajst minut zagledala kažipot, ki je stal ob lepi asfaltirani cesti, na hitro sem ošinila znake na puščicah. Ah, neke naravne znamenitosti, jame ali nekaj takega. Meni je bil pomemben samo asfalt, hvaležno sem zapeljala na cesto. Bila je precej polna lukenj, ampak nedvomno veliko boljša kot makadam po katerem sem se vozila zadnji dve uri. Ustavila sem in pogledala na zemljevid, da bi preučila nadaljevanje poti. Če bi imela boljši avto bi do cilja prišla veliko hitreje, namesto tega bom morala loviti dan. Vsaj cesta je boljša.

*b*Sofia*b*
»A! SE! JE! VAMA! TOTALNO! ZMEŠALO!« Tisa se je pojavila pred nama, v roki je držala svojo helebardo, tatu na licu pa se ni več srebrno svetil, bil je temno moder obkrožala pa ga je razdražena rdečica. Besno je bolščala v naju s Keithom.
»Sploh vesta kako je na akademiji odkar si izginil! Tvoja mama je v obupnem stanju, Sofia, tebe pa krivijo za vse živo.« se je razburjala.
Nisem si upala premakniti, Tisi bolje ni ugovarjati, ko je v takem stanju.
»Veste kaj vse sem morala storiti, da sem končno lahko odšla za vama, koliko stvarem sem se morala odreči.« z roko je segla k tatuju na licu in se zdrznila ob dotiku. »Vidva bi morala ostati na varnem, Vivian…ona ima…khem…pomoč. Nikoli je ne bosta mogla sama najti.« Za trenutek je bila videti zmedena kot, da bi rekla nekaj česar ne bi smela.
»Kaj se je zgodilo s tabo?« Keitha je premagala radovednost.
»Marsikaj.« ga je na kratko odpikala Tisa in se obrnila. »Če sta že tukaj bomo pač skupaj poiskali tisto …ahhh. No ja.« je še dodala in izginila za drevesi, previdno sva ji sledila.
»Tukaj blizu bi morala biti ena prijateljica, pomaga nam lahko priti čez mejo, potem bomo na Nizozemskem. Tudi Vivian si je mogla najti nekakšno pomoč, če ne ne bi mogla priti tako hitro čez Belgijo.«
»Hej, kako pa to veš?« sem prsenečeno vprašala.
»Nekaj časa sem lahko vzdrževala urok sledenja, vendar me je zelo izčrpal, to ni bil način. Zaradi tega sem bila tudi precej časa v ambulanti.« je odgovorila brez, da bi me pogledala.
»Ah, torej zdaj ne veš kje je?«
»Na a«