*b*Vivian*b*
Možnost za pogovor seveda ni prišla. Čim sem se usedla in se nameravala posvetiti svoji večerji me je obsul plaz morojev, očitno Clarinih prijateljev.
»Clara!«
»OMG!«
»Res so jo dodelili v tvojo sobo!«
»Srečnica!«
»A naju lahko predstaviš?!«
Vsi so poskakovali okoli Clare in mene. Svetlolasa morojka, s sinje modrimi očmi mi je v roke porinila listek papirja.
»Saj boš prišla kajne? Jutri zvečer, Clara te bo pripeljala.« pomežiknila je in v skupini prijateljic sedla za enako mizo kot jaz.
Odločila sem se za čim manj odbijajoč pristop. Čez obraz sem si narisala lep nasmešek in se sproščeno naslonila na stol. Vampirji so me pozdravljali, se predstavljali in skušali narediti kar se da dober vtis. Jaz sem brezbrižno odgovarjala in se smejala, počasi sem se začela sproščati in moj nasmeh ni bil več tako narejen. Clara je bila nekoliko bolj zadržana, a mi je sproti prišepetavala pomembne podatke o nekaterih morojih. Večina mojih oboževalcev je bilo plemičev tako kot jaz. Tudi Clara je plemkinja iz družine Voda.
»A vidiš tistega tamle?« pokazala je na črnolasega fanta, ki sem ga videla zjutraj. »Chrys, najpopularnejši na šoli je, poleg tega pa takooooo srčkan.«
»A je plemič?« vprašam, saj si želim o njem izvedeti čim več.
»V bistvu je njegova zgodba zelo čudna, ima plemiške poteze in zagotovo je bil rojen v plemiški družini, ampak no nihče ne ve kdo so v resnici njegovi starši. Ena od plemiških družin ga je sprejela za svojega še kod malega dojenčka pa niti niso vedeli čigav je.«
»Oh.« je vse kar uspem reči.
»Isabella je njegova punca.« gledava svetlolaso dekle, ki mi je prej dalo vabilo. Zdaj objema Crysa in se obeša nanj. Ob takšnih oslarijah me tek mine, s Keithom nisva nikoli imela takšnega odnosa.
Spet Keith.
Spet spomini.
»Torej, mi boš povedala tvojo zgodbo, mislim da vse zanima kaj se je dogajalo s tabo veš ta čas. Že od ne vem kdaj te pogrešamo, cel svet je čakal na tvojo vrnitev. Kaj si počela veš ta čas?«
Globoko vdihnemo in začnem pripovedovati, Clara posluša z odprtimi usti. Ko pripoved končam ne reče ničesar, samo nemo zre vame. Mučno tišino prekine morojka, ki se poči na stol zraven Clare.
»Kako gre stara? Škoda, da sem bila po pouku tako zasedena, profesor Williams je bil tako nadležen danes. Morala sem iti na dodatne ure, si moreš misliti?« je čebljala in čebljala. »Oh, kdo pa je to?« končno vstavi poplavo besed in se zazre vame, pogled se ji nenadoma zjasni. »Vivian! Kaj pa počneš tukaj? Mislim na akademiji. A nisi ti izgubljena ali nekaj takega?«
»Nič več.« vljudno se nasmehne in vprašujoče pogledam Claro.
»O, to je moja sestra Chloe. V višji letnik hodi.« jo takoj nato predstavi.
Chloe pokimal, takoj nato pa se obrne nazaj k sestri: » Aja, si videla! Razpisi za izziv so zunaj, cel kup vampirjev se drenja pri oglasni deski. Letos se ne bom vpisala, ne po tistem kar se je lani zgodilo Alini.« oči ji napolni žalost.
»O čem govorita?« vprašam previdno, da ne bi držala v neprijetne teme.
»Vsako leto priredijo izzive med vampirji in čari. Potekajo v divjini polni pasti in nevarnosti. V bistvu je podobno nekakšni dirki, tekmovalec, ki prvi pride do dogovorjene točke zmaga. Ogromno, res ogromno bitji umre. Vampirji in čari se namreč hladnokrvno pobijajo.« vzame si trenutek za globok vdih. »Vsi, ki se prijavijo imajo možnost, da so izžrebani, izžreba pa se petnajst vampirjev. Po navadi se prijavljajo vampirji, ki se želijo dokazati ali pa imajo zamero in grejo zgolj zato, da imajo možnost pobijat čare.«
»Grozljivo.« doda Chloe.
»Prijavila se bom.« izstrelim po trenutku mučne tišine. Sestri me zabodeno pogledata.
»To je slaba ideja, morojske smo bolj mirne duše.« reče Clara.
»Ne jaz. Moram iti, usoda je takšna. Poleg tega pa se znam zelo dobro boriti.« kot dokaz naredim ognjeno kroglo in jo vržem v steno, tik preden bi trčila pa jo razblinim.
Dekleti me postrani pogledata.
»Vivian, ognjene krogle so precej preproste, bolj se moraš potruditi.« me okara Chloe.
»Verjemita, da znam še mnogo več.« jima zabrusil in vstanem od mize.