Nisem se motila, izza gozda nad akademijo se je dvignil helikopter. Najbrž je pristal na kakšni jasi. Ni me bilo strah, ko je obstal nad mano in spustil dol vrvno lestev. Oprijela sem se je in začela plezati. Čas je že, da končam ta kaos. Gor me je pričekel strigoj in me grobo prijel za nadlaket ter me potisnil v notranjost. DNaslonila sem se na steno in opazovala, kako so se vrata zaprla. To je to. Zdaj sem jim prepuščena na milost in nemilost.
»Pa si le prišla. V času tvoje odsotnosti si se precej spremenila.« Julya se je pretegovala na udobnem stolu, iz oči ji je sijala zloba.
»Uou, težko po si mislila, da si lahko še bolj dolgočasna kot prej. Že od vedno izgubljaš čas z dramatičnimi uvodi.« sem ji zabrusila in zavila z očmi.
»Tako ne boš govorila z mano, se razumeva?« iz oči ji je bliskala jeza.
»Od kdaj pa te ubogam?« sem se posmehnila.
»Slej ko prej me boš morala.« ob tem sem na vratu začutila hladne prste, ki so samo čakali, da mi zlomijo vrat.
»Vem, da tega ne boš storila. Mojo moč želiš, ki je povezana z mano. Če ni mene ni moje moči.« ob tem me je strupeno pogledala, roke pa se niso odmaknile.
»Predrzna si postala, toliko, da veš močnejša sem od tebe. In ti svojih moči ne znaš uporabljati. Slej ko prej te bom spremenila.«
»Ne bom strigoj, to je najbolj ogabno bitje na svetu.«
»Kolikokrat bova morali še čez to? Nimaš šans sestrica.«
»Zakaj me potem ne spremeniš zdaj?« sem ji vrnila.
»Ker bodo moči izginile, če to storim jaz. Ti se moraš tako odločiti.«
»To si pa v kratkem pogruntala. Glede na to, da je bilo najino zadnje srečanje precej, hmmm, krvavo ni rekla.« v mislih sem podoživljala kako me je želela sestra spremeniti v strigoja.
»Ja, a imela sem dovolj časa, da sem se domislila ogromno načinov za izsiljevanje.« ob tem je zapadla v smeh, ki lahko pripada le popolnemu norcu.
»Kaj misliš s tem?«
»Takoj lahko ugotovimo, še prej pa.« pokimala je enemu od strigojev za nama. Urno je skočil k meni in mi nekaj tesno zavezal okoli rok. Žica se mi je zažrla okoli rok. Pa ne samo to, v trenutku je izginila vsa magija v meni. Čutila nisem čisto ničesar. Bila sem votla.
»Kaj si storila?« trudila sem zveneti pogumno, a poleg magije je izginila tudi energija.
»Počakaj, glavno šele pride.« izza pasu je potegnila dolgo srebrno bodalo in mi ga potisnila med sklenjene dlani. Prsti so se sklenili okoli ročaja, a jih sploh nisem nadzirala. Ni jih bilo mogoče več razkleniti.
»Kaj za vraga.« sem zaklela in vprašujoče pogledala Julyo.
»Morala boš privoliti ali pa bo ona mrtva.« izza zavese v kotu so po povlekli znano postavo. »Oziroma jo boš ubila ti.«
Claro so porinili na tla. Usta je imela zlepljena z lepilnim trakom. Prestrašeno je gledala okoli sebe. Julya se je sklonila in ji iz ust potegnila selotejp.
»Ne smeš storiti tega. Nikoli ne smeš postati strigojka. Poslušaj me, prosim. Ubij me. Samo ne postani strigojka. Prosim.« Clara je hlipala in po licih so ji tekle solze strahu.
Kakor bi pritisnil na gumb so se moja kolena spustila na tla. Nikakor se nisem mogla upirati nadzorovanju mojega telesa.
»Ne. Tega ne morem storiti. Kako naj te ubijem. Raje bi pos…«
»Neeee!« je zakričala Clara. »Da ne bi. Moje zadnje prošnje na smeš zavrniti.«
»Ampak…«
»Brez ampakov. Samo naj bo hitro.«
»Oprosti, tega ne zmorem, ne, ne bom.« solze so mi kapljal z brade, a si jih nisem mogla obrisati.
»Želim si iti k sestri, saj veš tisti iz izziva, ampak prej moraš obljubiti, da boš pazila na Chloe. Uničena bo, ko se vse konča.«
»Bom. Obljubim. In…želim, da veš, da si čudovita prijateljica.« postala sem, da bi lahko zadihala. »Ne morem te ubiti.«
»Moraš.« ob teh besedah sem sem se uprla nadzoru in jo nežno priljubila na čelo.
Nato se je vse odvilo zelo hitro. Roke so se same stegnile k njenim prsim.
Poslednjič je odprla usta: »Tudi ti si odlična prijateljica, hvala ti!« nato so se dlani samodejno spustile in z grozljivo silo je nož končal v njenem srcu. Stisk je popustil in svoje dlani sem lahko odmaknila od rezila. Znova sem imela nadzor a ne moči. Še zadnjič sem stisnila njeno dlan in izmenjali sva si nasmeh. Nato so njene oči posteklenele.