Hej.
To zgodbo sva enkart že pisali, vendar sva se jo zdaj odločile dokončat in jo boljše napisati. Tukaj je prvi del. Uživajte!
.........................................................................................................................................................................................................

Na ulici divja tornado. Najstnico z belimi, valoviti in dolgimi lasmi ter modrimi očmi, staro šestnajst let vleče k njemu. Kot, da bi bila priklenjena na nadnaravno silo. Ne more se ji upreti. Preprosto ne gre. Z odločnimi koraki se upira. Toda ne zmore narediti niti enega majhnega koraka. V obupu so ji v oči stopile solze. Ni bila dovolj fizično močna za tako dolgo upiranje. Padla je po tleh. Tedaj se je zgodil prelomni trenutek. Kar naenkrat se iz nje izlije zlata svetloba. Postajala je svetlejša in večja. Dekle je bilo prisiljeno zaradi bleščanja zapreti oči. Toda pred njenimi zaprtimi vekami se je dogajala najbolj nenavadna stvar v njenem življenju. Sij, ki je prihajal iz nje se je vil proti uničujočemu vetru. Zoperstavil se mu je. Vihar se je začel umirjati. Posledično pa je tudi nenavadna zlata svetloba postajala manjša in manj svetla.
Iz najstničinega srca začel pihljati lahen vetrič. Začela je odpirati oči. Vsi prisotni so v njenih modrih očeh videli nejevero, grozo, začudenje in nerazumljivo veselje. Počasi in previdno se je postavila na noge. Kot vkopana je obstala na mestu.
»Se to res dogaja?«
Ozrla se je okoli sebe. Šele tedaj je opazila, da jo vsi prisotni opazujejo. Ljudje na ulici so jo z gnusom in grozo v očeh opazovali. Dekle je začelo teči. Hotela je stran. Čim prej je hotela s središča pozornosti. Prišla je do majhne uličice. Zavila je vanjo. Za najbližjim vogalom se je ustavila. Naslonila se na steno. V obraz je postala zelena. Sklonila se je ter glavo spustila med kolena. Tedaj je zaslišala korake. Vsa prestrašen je dvignila pogled. Ko je videla, da je prihajajoča oseba le njena mama se je v trenutku pomirila. Mama je že odprla usta, ko jo je dekle prekinilo. »Kaj je bilo to mami?!« se je Alice razburila. Mama se je prestrašila nad zvenom hčerkinega glasu. Še nikoli je ni slišala tako obupano, prestrašeno in slabotno hkrati. »Alice umiri se. Res ne vem kaj je bilo to. Prosim, verjemi mi. Toda lahko predvidevam. Povedala ti bom, ampak morala me boš poslušati.« jo je mirila. Alice je v odgovor le prikimala z glavo. Ni zmogla spregovoriti. Mama je zajela sapo: »Mogoče je urok ali prekletstvo. Čarovnija ali črna magija. Toda sama pri sebi vem, da je vse skupaj le nekaj dobrega, ne more biti drugače. Ti si prijazna, iskriva in čudovita deklica in prav tako nadvse ljubeča hči.« je spregovorila z dokaj mirnim glasom. Toda Alice je v njem slišala zven strahu. »Oprosti, ker sem kričala nate mama. Nisem hotela. Toda… Toda jaz…« glas se ji je zlomil. Morala je zajeti sapo, da se je pomirila. »Strah me je.« je končala stavek. »Ne vem kaj naj naredim,« je zajokala. Mama jo je objela. » Vem Alice. Tudi meni ni najbolje pri srcu.« Tako sta v objemu stali nekaj trenutkov. Mogoče samo nekaj sekund ali minut. Nato sta se ločili. »Kar pojdi Alice.« je mama hčerki prebrala misli. Alice jo je hvaležno pogledala in stekla. Med tekom ji je hladen veter pihljal v obraz. Njene misli so se počasi začele bistriti. Pred očmi se ji je prikazal dogodek z ulice. Za nekaj časa ga je odrinila globoko v svojo podzavest. Pritekla je na domači dovoz. Po tihem je odprla vhodna vrata. Zdaj si res ni želela, da bi oče okoli nje zganjal dramo. Po prstih se je po stopnicah odplazila v sobo. Ko je prispela do tako znanih vrat v njeno sobo jo je zalil val olajšanja. Legla je na posteljo. Takoj je začela razmišljati. Toda namesto treznih mislil je planila v jok. Ni vedela koliko časa je jokala. Ko se je končno zbudila je bila ura že krepko čez polnoč. Najprej se ni zavedala kje je, nato pa se je iz nje izvil olajšan vzdih, ko je v temi prepoznala obris svoje sobe. Še nekaj trenutkov je nepremično ležala na postelji ter nato sedla pokonci. Poskušala se je spomniti nenavadnih dogodkov prejšnjega dne. Na njeno žalost in veselje se ni spomnila prav veliko. V spominu ji je ostalo le to, da je ustavila uničujoči tornado. Tedaj pa so se v ospredje kar naenkrat prerinili najbolj nenavadni spomini. Pred očmi ji je zaplesala zlata svetloba, spomnila se je manjkajočega dela spomina.
Kako je možno, da je zlata svetloba ustavila tornado? Kako je mogoče, da je to povzročila ona? Je le sanjala?
Ni imela odgovora na nobeno od vprašanj, ki so se ji pojavili v glavi. Od razočaranja je globoko zavzdihnila. Zaprla je oči in se začela napenjati. Kmalu je postala vsa zaripla v obraz. Hotela je ponoviti dogodek na ulici. Dajmo, dajmo! Ponovi kar si naredila! je mislila. Trudila se je in trudila ter na koncu… izmučena padla po tleh. Za nekaj kratkih sekund je zaprla oči in poskušala umiriti bitje svojega srca. V prsnem košu jo je bolelo od razbijanja srca in napora, ki ga je pred kratkim začutila. Počasi in previdno je odprla oči. Pulz se ji je postopoma umirjal. Dvignila je pogled in se ozrla okoli sebe. Nič se ni zgodilo, prav nič, čisto nič. Previdno se je vstala in naredila nekaj korakov do svojega snežno belega stola. Kar naenkrat se ji je močno zavrtelo. Kolikor hitro je šlo je sedla na stol. Zamišljeno se je namrščilo.
Kaj se dogaja? Zakaj ni delovalo? se je vsa zbegana spraševala.
»Zmoreš Alice. Samo zberi se in se bolj potrudi. Nisi sanjala! Nisi! Nisem!«
Ne, da bi se zavedala kako je bila na nogah. Spet je začela poskušati ustvariti veter ali vsaj manjšo zlato meglico. Med njenimi poskusi ponovnega pojava vetra sta se starša v dnevni sobi pogovarjala. Mama je prva spregovorila.
» Ljubi… Nekaj ti moram povedati.« je mencala.
»Kaj je narobe? Kaj se je zgodilo?« se je njen mož takoj zaskrbljeno razburil.
»Začelo se je. Alice je začela obvladovati veter.« je dejala mama.
»Jessica, pomiri se. Saj sva že odkar jo imava vedela, da se bo slej kot prej to zgodilo.« jo je miril mož.
Jessici je šlo na jok. »Vem James. Toda…. Poglej kaj piše v knjigi.« stopila je čez sobo do knjižne police. Z najvišje police je potegnila debelo, veliko in zelo zaprašeno knjigo. Stopila je nazaj k Jamesu. » Avtor je moj bivši učitelj zgodovine.« mu je na hitro razložila. Knjigo je položila na mizo in jo kot prava pridna študentka takoj odprla na pravi strani. Knjigo je zasukala in jo pomolila možu. S prstom je drsela pod vrsticami in začela je brati:
» Obstajajo štirje posebni najstniki. Vsak ima moči enega od elementov. Veter, voda, zemlja, ogenj. Med sabo so smrtni sovražniki. Kadar se srečajo bodo začeli borbo elementov. Združijo se lahko samo kadar se tako sami odločijo. Starši, ki so lastniki otrok jih morajo zapustiti takoj, ko se začnejo kazati znaki upravljana elementov.«
Starša sta se ob zadnji povedi spogledala. Svoje hčerke nista želela zapustiti. James je knjigo vzel Jessici iz rok. Potisnil jo je nazaj na polico. Nato je spet prisedel k ženi. »Ne bova dovolila, da se ji kar koli zgodi. Ne bova je dala stran.« je odločno dejal. »Toda kaj če pridejo po njo?« se je Jessica prestrašila.
»Boril se bom. Tudi če bo treba umreti. Ne bom dovolil, da najino hčer odtrgajo od naju.« Res je pogumen. Takšnega moža si lahko samo želiš. si je Alicina mama mislila. Svojega moža je objela in poljubila.
»Hvala ti James.« je občudujoče dejala.
»Za našo družino bi naredil vse. Preprosto preveč mi pomeni. Samo enkrat se živi. Jaz bi pa rad svoje življenje preživel s svojima damama.« je dejal svoji ženi.
Medtem je Alice zgoraj v sobi premišljevala. Se mora to res dogajati meni? Zakaj? Sem mar pristala v peklu? Nič ji ni bilo jasno. Toda ni, vedela, da ni sama.
.........................................................................................................................................................................................................

No to je to. Upava da vam je bilo všeč.
Lp
HRHGLN24

Aja tu so še linki do karakterjev.
https://www.pil.si/forumi/hvalilnica/boj-stirih-elementov-karakterji/3
https://www.pil.si/forumi/hvalilnica/boj-stirih-elementov-karakterji/2
https://www.pil.si/forumi/hvalilnica/boj-stirih-elementov-karakterji