Končno umita Alex v rokah drži dobro nabrušen nož.
*i*Kdo bi mislil, da se želim ubiti, če bi me videk takole.*i*

Z rokami prime svoje modre lase v čop in jih odreže do ramen.
*i*O, moj, bog. To resno delam.*i*

Vdihne.
*i*Za Glenn. Za akademijo. Zame.*i*

Lase si klaverno odreže do ušes.
To je dovolj. Razmrši jih.

Zgornja veka iztaknjenega očesa ji je odpadla in sedaj je gledala prazno črno jamico iz katere se je še vedno kdaj pa kdaj ulila kri.
Čez oko si zato veže oprano črno cunjo.

Okoli prsi si zavije povoj, da bi zakrila svoje prsi. Zavije ga tesno in zveže.


Samo še jutri mora najhitreje priti do akademije, da opravi izpit.

--------------------------

Vas je prijetna. Vonj svežega kruha iz pekarne Baker jo vedno znova prepriča, da zavije vanjo in kupi pošten kos bele štruce za Glenn, ki ga obožuje.
Misel jo užalosti. Glenn ji ne bo nikoli več težila glede kruha.

Tam kot vedno vsak ponedeljek je čakal kočijaž s svojo kočijo.

Sedaj ko je gleda po izložbah tiste obleke si je res želela kupiti bolj primerno obleko od črnih hlač z naramnicami - verjetno bi bile modre, če nebi prenašala premoga cele dni na železniški postaji, da bi zaslužila - in bele srajce, ki jo je zašila že najmanj petkrat na komolcih.
Toda denarja ima samo za prevoz, hrano in mogoče uniformo če bo sprejeta in je ne razkrinkajo.

Pa stopi čez cesto k kočijažu in vpraša: "Bi me peljali do Refiya, če plačam pošteno?"
Pazi, da je njen glas vljuden in bolj globok.
Stari puhne dim iz pipe in jo začudeno pogleda.

"Ti, plačal? Da te peljem v Refiy? Najprej mi denar nariši potem pa kar brž na delo če češ kaj zaslužiti."

Alex se namrdne in iz žepov potegne lepo vrečkico z zlatimi cekini.
"Tukaj je denar. Povej koliko plačam, pa bom. Samo pelji me v Refiy."

Kočijažu se oči izbulijo in takoj prikima.
"No, kaj čakaš. Greš gor?"
Odpre ji vrata kočije. Res nikoli se še ni peljala s kočijo. Dva črna konja, ki jo vlečeta sta se ji zdela tako lepa.
Stopi v kočijo in stari kočijaž zapre vrata za njo in brž se začneta peljati.
"Koliko bo pa trajalo, da pridemo v Refiy?"
Vpraša Alex in se nagne skoz okno.
"Če ne bo prometa si tam lahko v dveh dneh. Drugače pa boš verjetno čakal dlje."

*i*Samo ne dlje od štirih dni.*i*

"Daj, povej. Kaj te sploh pelje v Refiy?"
"Sprejemni za akademijo. Postal bi rad lovec," samozavestno odgovori Alex.
"Sploh imaš kaj pojma o pošastih?"
"Pojma imam že. Kolikor hočeš. Le primerno orodje potrebujem in pa znanje za uporabo, pa bo."
"Oblekel bi se lahko kaj bolj primerno. Kot neko revše izgledaš."

Alex ni bila ravno vesela tega kometarja, toda še kako drži.

"Ja, no. Kaj hočeš? Denarja sem prišparal samo za hrano, prevoz. Če bo sreča na moji strani, še za uniformo pa zvezke.
Revše pa sem čisto zares. Pomagal sem doli pri železniški postaji, pa v baru in na tržnici, če je kdo kaj pomoči hotel. Potlej pa sem našparal. - Drugače pa sem pod goro živel."

Kočijaž si ne prižgal pipo in spodbudil konja.
"Kaj se vam lahko pridružim tamle gori?"

Stari reče: "Če ne padeš, pridi, če pa padeš, se mi ne mami jokat."

Alex se zasmeji in spretno spleza skoz okno k kočijažu.
Nasmeji se mu in zopet vpraša: "Lahko potegnem enkrat?"
Z očmi pomigne na pipo.
"Hm, prav no. Pa samo enkrat."

Potegne skoz pipo in ker še nikoli ni kadila sploh ne ve kaj naj misli.
Malček grenko in potem je potegnilo v nekakšen bolj sladek okus, ki je takoj minil.

Puhne dim skoz usta in zamišljene pogleda naprej.
"Prvič?"
Obrne glavo k staremu in prikima: "Prvič."
"Najboljši tod naokoli. Tobak mislim. Z listov prave Rdečice."

Rdečica je dokaj redka rastlina in samo bolj premožni so si lahko privoščili kakšen zavoj tobaka.
Rdečica se uporablja samo za tobak. Za kadit torej.

Rdeča roža, ki raste visoko v gorah. S črnim steblom in vijoličnimi trnji.

Alex je bila počaščena, da je imela takšno čast. Njeno prvo kajenje je Rdečica. Kaj bo drugim povedala. Oh, kako se bo bahala.

Prah se je dvigoval s ceste. Veter je mršil Alexine modre lase. Smejala se je kot še nikoli poprej.

------------------

"Se čez noč tudi peljeva?"
Alex zazeha in se nasloni nazaj.
Nebo se temni in pogled je veličasten. Rdečkaste barve, sonce, ki se utaplja za strehami hiš.

"Tako je to sedaj. Ustavila se bova pri krčmi kakšen kilometer ali dva naprej, prenočila in okoli petih zjutraj šla naprej."

Pokima in se zazre v nebo.
To res dela.

--------------------

Jutro je prišlo hitro.
Akex iz spanca predrami dretje petelina.
Vrh glave ga ima.

Včera ga je morala z metlo napasti, da jo je pustil pri miru.

Obleče se v sveže oprana oblačila od včeraj.
Zajtrk in potem spet na pot.


Jedilnica je prostor za zabavo in že zjutraj se je med kuharicami slišalo čenče.
"Jutro..." utrujeno pozdravi pri šanku.
"Ja...mnhm...enako. Boš kej?"

Našobljene ustnice za Alex smotane zelenolaske ji grejo prav na živce.
"Kufe?" Spet vpraša.
"Ne. Metin čaj, če je, bi," odgovori Alex.
"Ke si našu čaj? Ampak prou."
Obrne se in zakliče: "Dej en metin čaj nared, Ginna."

Zelenolaska se obrne nazaj. Vzame porcelanasto skodelico in vanjo nalije kave.
"Kva tko bulš? A prvič vidš enga pit kufe?"

Alex pogleda dol in se začne igrati z lasmi.
Ravno dovolj jih ima za majhen čopek.

Čez nekaj minut ji devetletna Ginna z dolgimi črnimi lasmi prinese čaj.
"Tukaj gospod. Vaš čaj," lepo in spoštljivo reče ko se trudi dati skodelico na šank.

Alex se nasmehne.
"Kar Alex me kliči."

Zakriči petelin čez dvorišče in se dere kolikor more.
Alex si pokrije ušesa in Ginna se nasmehne.
"Si že kdaj delala petelina?"

Obe se zasmejita.
Starejše dekle pobsrka po žepih za kakšen kovanec ali dva in ju izroči Ginni.
"Kasneje si kupi kakšno sladkarijo."
Deklici se zasvetijo oči in veselo steče nazaj v kuhinjo.

Alex spije čaj, plača zelenolaski in se pobere ven.

--------------------------

Pot je bila prej kot udobna. Peljanje po makedamu cel dan je utrujajoče. Dolgočasila se je vso pot toda na koncu vsaj stoji kjer je potrebno stati.

S hriba gleda na veličastno mesto Refiy. V vsej svoji lepoti se odpira pod njo in kar naravnos bi stekla dol do akademije in se spokala.
Preveč je utrujena za tek zato se samo sesede na zeleno travo in se zazre v stavbe pod sabo.

*i*Če bi lahko, bi skočila na vrh cerkve in bi lahko videla morje.*i*

Mesto Refiy je obmorsko in zelo živo mesto.
Vonj po morju ji je polnil nosnice.
Dekle, ki je celo življenje preživela v gorah je sedaj ob morju.
Potrebna se bo odpovedati loviti sviscev in molzti koz, delati sir in vse ostalo.
Poiskala bo zaposlitev in delala dokler ne pridejo rezultati z akademije.

To je vse kar hoče. Da živi naprej brezskrbno.

*i*Adijo staro življenje. Živijo Refiy!*i*

---------------------------

Aye!
Po dolgem času sem spet nazaj. Vem da sem rekla da bo vzelo dva dni da napišem nov del, pa sem doživela blokado in je porabilo ogromno več časa.
Upam da štekate :) in da vam je nov del všeč.

Da ne zamudiš naslednjih objav pa se po želji naroči ;)


P.S
pusti komentar ;)