Seveda kot vsako leto, se 1. decembra prične božični duh. Ljudje hodijo po trgovinah in kupujejo darila, drsališče odpre svoja vrata, po mestu so postavljene stojnice, ob katerih se stiskajo majhne gruče ljudi, ki se grejejo ob čaju. Lučke nad mestom se prižgejo in zvečer prijazno mežikljajo. Ljudje na ulicah tiščijo nosove v šale, s katerimi so odeti. Nekateri v svojih domovih že postavijo božične smrečice, iz marsikatere kuhinje pa že zadiši po sveže pečenih piškotih. Vsem ljudem je božič pri srcu, a nihče ga ne ljubi bolj kot jaz.

Sem Madison Lauren Harrison in sem stara 13 let. Vedno sem in vedno bom oboževala božič. December je moj najljubši čas leta. Ampak razlog, zakaj sem se zmeraj veselila decembra, ni bil samo božič, temveč moj očka. Vsak december moj očka pride iz Londona sem, v Los Angeles. Ko sem bila še dojenček sta se starša ločila in očka se je preselil v London. Tam si je ustvaril družino s svojo novo ženo Charlotte. Imata dva fantka, Jamiea in Rogerja. Tri leta sta mlajša od mene. V živo sem ju videla samo enkrat, pred petimi leti na poroki očka in Charlotte. Vsak december pride moj očka sem za en mesec. To je edini čas v letu, ko ga lahko vidim. Vedno sem se dobro razumela z njim.

Glede na to, da sta Jamie in Roger stara komaj 10, bi rekla, da sta pametna vsaj za 12. Matematika jima je šla stokrat bolje od nje. Charlotte ju je ves čas hvalila, ko so se z očkom za božič slišali po telefonu. Pravi, da sta angelčka. Charlotte ju je zmeraj primerjala z mano in to mi ni bilo nikoli prav nič všeč.


Danes je 3. december in očka je vsako leto prispel 6. Moja mama že več dni neprestano čisti, saj dobro ve, kako zelo brezhibno je Charlotino stanovanje. To je morda edina stvar, ki me moti pri svoji mami, vedno se primerja s Charlote, kot bi bilo pomembno katera ima lepše stanovanje, lepše urejeno pričesko...


Za mojo mamo je bila očkova družina občutljiva tema, zato sem previdna, da je nikoli ne načnem. Mislim da mama ni nikoli povsem razumela, zakaj sta se ločila. Zato tudi jaz nisem.