*b*4. poglavje- Temna usoda*b*
*i*"Vsaka vojna je simptom neuspeha človeka kot misleče živali." - John Steinbeck.*i*
»Dobro jutro Brayan,« me je na vse zgodaj zjutraj zbudil nežen mamin glas. Stopila je v mojo sobo in odejo, ki je prekrivala okno nekoliko odmaknila, da so lahko sončni žarki prodrli v sobo in me pobožali po obrazu. Nasmehnil sem se in odprl oči. Bil je moj rojstni dan. Dvanajsti rojstni dan.
Mama je spustila odejo, da je zopet pristala na svojem mestu in prostor je zagrnila tema.
Vse od kar so začeli vojaki po ulicah in domovih pobirati Jude ter jih voziti v geta je bilo tako. Vsa okna v hiši smo zastrli, da nas ne bi opazil kdo od njih. Že tako je bilo res turobno vsak dan sedeti v hiši in se dolgočasiti, toda od kar nismo imeli več svetlobe, je bilo še huje.
Mati je sedla na rob postelje in se mi nasmehnila. »Kako se počutiš danes?« me je ljubeče vprašala.
»V redu,« sem ji odgovoril in skočil iz postelje. V želodcu mi je neznansko krulilo in res sem si želel nekaj pojesti, toda vedel sem, da nimamo ničesar za pod zob, zato sem raje molčal.
Mama je očitno vedela o čem razmišljam, zato je žalostno pogledala v tla. »Oprosti, ničesar ti ne morem dati…« »Mama,« sem jo prekinil, toda ni se ustavila. »Še na ta poseben dan boš moral ostati lačen… Oprosti.«
Prijel sem jo za roke in se ji zazrl v oči. »Mama, prosim nehaj. Ni mi mar za darila, hrano in ostalo… Za vse to mi je vseeno… Edino kar mi je pomembno je to, da ste ti, očka in Aghata še živi in da smo lahko skupaj. Kot družina.«
Zopet se je nasmehnila: »Kako pogumen si Brayan, ponosna sem nate. Že dve leti je minilo od kar se je začela vojna, toda niti enkrat se te nisem slišala pritoževati. Res mi je žal, da ne moreš imeti takega otroštva kot si ga zaslužiš… Vojna ti je pustila prehitro odrasti. Namesto, da bi tekal po ulicah in se zabaval moraš skrbeti za družino in vse trpljenje mirno prenašati, toda ponosna sem nate in hvaležna za to, da te imam.«
V oči so ji stopile solze in tudi sam sem jih komaj zadrževal. Res je, vojna me je naredila zrelega in bolj odraslega. Morda prehitro… Moral sem ostati močen in skrbeti za celotno družino. Pred starši nisem nikoli jokal. Nisem jima hotel narediti še večjega bremena. Nisem hotel, da bi videla kako hudo mi je v resnici.
Ne. Še posebej zdaj ne, ko je bilo z Aghato vse težje. Njeno stanje se je vsak dan slabšalo in ker nismo smeli obiskati zdravnika smo lahko samo opazovali kako ji pojenjajo zadnje moči in samo upali smo lahko, da se zgodi čudež in ozdravi.
Mama me je objela: »Vse bo še dobro, boš videl,« mi je rekla. Ko bi le bilo tako.
Iz vedra sem z dlanjo zajel vodo in si jo polil po vratu. Mrzle kaplje so spolzele navzdol po mojem izklesanem oprsju in se ustavile na trebuhu. Moje roke, noge, oprsje, celo telo je bilo shirano. Čez kožo se je lahko videlo in preštelo vsa moja rebra in na rokah, so bile namesto mišic le še kosti.
Pogledal sem svoj odsev v zrcalu. Temni, razmršeni lasje so mi padali na čelo in moje rjave oči so bile nekoliko otožne. »Kdaj bo konec vsega?« sem se vprašal in zavzdihnil.
Nenadoma sem iz ulice zaslišal kričanje. Stekel sem do okna ter pokukal skozi špranjo in ob tem kar sem videl me je zmrazilo.
Vojaki. Prišli so. Spet.
Nekaj časa sem nemo obstal in opazoval dogajanje pod oknom. Iz hiše so nosili otroke in jih puščali na cesti. Ženski jok. Moško kričanje. Nato so iz hiše privlekli še žensko, verjetno mamo otrok, ter očeta.
Naprej nisem videl ničesar. Pograbil sem namreč svojo majico in jo navlekel nase, ter stekel iz sobe v spalnico mojih staršev. Ko sem prišel sta kukala čez okno. Mama se je tresla in jokala, oče pa jo je objemal okrog ramen in tudi sam je bil prestrašen.
Vsaj enkrat na mesec so prišli v naše mesto in pobrali nekaj Judov ter jih odpeljali v geto*. Toda nikoli niso prišli do naše ulice. Vse do danes.
»Filipe, jaz… Ne morem… Nočem iti tja…« je histerično jokala mama. »Kaj bo z nami? O Bog, pomagaj nam, naj ne pridejo po nas, rotim te!«
Vojaki so nadaljevali pohod do naslednje hiše, mi pa smo sklenili roke in molili.
»Gospod,« je začel oče s tresočim glasom, »prosimo te, pomagaj. Vsi mi te roteče prosimo: Pusti nas pri življenju, ohrani nas skupaj, ne ločuj nas…«
Nenadoma se je zaslišalo butanje po vratih in kričanje. »Prišli so,« je rekla mama in se sesedla. Vsi smo potihnili.
»Odprite!« so se slišali zvoki od zunaj. »To je ukaz države!«
Mama, oče in jaz smo sedeli v kotu in si še dihati nismo upali, mama je prestrašeno hlipala jaz pa sem se prižemal v očetovo naročje. Aghata je ležala v postelji in spokojno spala. Niti slutila ni kaj se dogaja.
Tedaj pa se je zaslišal glasen pok vrat, ki so padla lesena tla. Stresel sem se in začel glasno jokati, mama pa je od strahu zakričala. Čez nekaj trenutkov so v sobo že vstopili možje v uniformah.
»Vstanite!« so ukazali in eden od njih me je prijel za podlaket ter me povlekel k višku. »Točno deset minut časa imate, da poberete vse kar potrebujete. In bolje za vas, da se ne upirate, z nami boste šli!«
________________________________________________________________
*i**Območje, zlasti del mesta, na katerem družbena skupina živi izolirana od ostalih družbenih skupin, navadno v slabih razmerah.*i*
Haii, 13letnica je nazajj!
Hahah kako ste kej? Jaz sem d best! Zakaj? Ja poctince so se začele!! Kako jih boste prezivel? Js bom doma, pr babi pa s frendicami! XD
Ugl. upam, da vm je ta deu ušeč (upam, da ni predoug). :)
No to je to! Uzivite mii! <333
13L
*i*"Vsaka vojna je simptom neuspeha človeka kot misleče živali." - John Steinbeck.*i*
»Dobro jutro Brayan,« me je na vse zgodaj zjutraj zbudil nežen mamin glas. Stopila je v mojo sobo in odejo, ki je prekrivala okno nekoliko odmaknila, da so lahko sončni žarki prodrli v sobo in me pobožali po obrazu. Nasmehnil sem se in odprl oči. Bil je moj rojstni dan. Dvanajsti rojstni dan.
Mama je spustila odejo, da je zopet pristala na svojem mestu in prostor je zagrnila tema.
Vse od kar so začeli vojaki po ulicah in domovih pobirati Jude ter jih voziti v geta je bilo tako. Vsa okna v hiši smo zastrli, da nas ne bi opazil kdo od njih. Že tako je bilo res turobno vsak dan sedeti v hiši in se dolgočasiti, toda od kar nismo imeli več svetlobe, je bilo še huje.
Mati je sedla na rob postelje in se mi nasmehnila. »Kako se počutiš danes?« me je ljubeče vprašala.
»V redu,« sem ji odgovoril in skočil iz postelje. V želodcu mi je neznansko krulilo in res sem si želel nekaj pojesti, toda vedel sem, da nimamo ničesar za pod zob, zato sem raje molčal.
Mama je očitno vedela o čem razmišljam, zato je žalostno pogledala v tla. »Oprosti, ničesar ti ne morem dati…« »Mama,« sem jo prekinil, toda ni se ustavila. »Še na ta poseben dan boš moral ostati lačen… Oprosti.«
Prijel sem jo za roke in se ji zazrl v oči. »Mama, prosim nehaj. Ni mi mar za darila, hrano in ostalo… Za vse to mi je vseeno… Edino kar mi je pomembno je to, da ste ti, očka in Aghata še živi in da smo lahko skupaj. Kot družina.«
Zopet se je nasmehnila: »Kako pogumen si Brayan, ponosna sem nate. Že dve leti je minilo od kar se je začela vojna, toda niti enkrat se te nisem slišala pritoževati. Res mi je žal, da ne moreš imeti takega otroštva kot si ga zaslužiš… Vojna ti je pustila prehitro odrasti. Namesto, da bi tekal po ulicah in se zabaval moraš skrbeti za družino in vse trpljenje mirno prenašati, toda ponosna sem nate in hvaležna za to, da te imam.«
V oči so ji stopile solze in tudi sam sem jih komaj zadrževal. Res je, vojna me je naredila zrelega in bolj odraslega. Morda prehitro… Moral sem ostati močen in skrbeti za celotno družino. Pred starši nisem nikoli jokal. Nisem jima hotel narediti še večjega bremena. Nisem hotel, da bi videla kako hudo mi je v resnici.
Ne. Še posebej zdaj ne, ko je bilo z Aghato vse težje. Njeno stanje se je vsak dan slabšalo in ker nismo smeli obiskati zdravnika smo lahko samo opazovali kako ji pojenjajo zadnje moči in samo upali smo lahko, da se zgodi čudež in ozdravi.
Mama me je objela: »Vse bo še dobro, boš videl,« mi je rekla. Ko bi le bilo tako.
Iz vedra sem z dlanjo zajel vodo in si jo polil po vratu. Mrzle kaplje so spolzele navzdol po mojem izklesanem oprsju in se ustavile na trebuhu. Moje roke, noge, oprsje, celo telo je bilo shirano. Čez kožo se je lahko videlo in preštelo vsa moja rebra in na rokah, so bile namesto mišic le še kosti.
Pogledal sem svoj odsev v zrcalu. Temni, razmršeni lasje so mi padali na čelo in moje rjave oči so bile nekoliko otožne. »Kdaj bo konec vsega?« sem se vprašal in zavzdihnil.
Nenadoma sem iz ulice zaslišal kričanje. Stekel sem do okna ter pokukal skozi špranjo in ob tem kar sem videl me je zmrazilo.
Vojaki. Prišli so. Spet.
Nekaj časa sem nemo obstal in opazoval dogajanje pod oknom. Iz hiše so nosili otroke in jih puščali na cesti. Ženski jok. Moško kričanje. Nato so iz hiše privlekli še žensko, verjetno mamo otrok, ter očeta.
Naprej nisem videl ničesar. Pograbil sem namreč svojo majico in jo navlekel nase, ter stekel iz sobe v spalnico mojih staršev. Ko sem prišel sta kukala čez okno. Mama se je tresla in jokala, oče pa jo je objemal okrog ramen in tudi sam je bil prestrašen.
Vsaj enkrat na mesec so prišli v naše mesto in pobrali nekaj Judov ter jih odpeljali v geto*. Toda nikoli niso prišli do naše ulice. Vse do danes.
»Filipe, jaz… Ne morem… Nočem iti tja…« je histerično jokala mama. »Kaj bo z nami? O Bog, pomagaj nam, naj ne pridejo po nas, rotim te!«
Vojaki so nadaljevali pohod do naslednje hiše, mi pa smo sklenili roke in molili.
»Gospod,« je začel oče s tresočim glasom, »prosimo te, pomagaj. Vsi mi te roteče prosimo: Pusti nas pri življenju, ohrani nas skupaj, ne ločuj nas…«
Nenadoma se je zaslišalo butanje po vratih in kričanje. »Prišli so,« je rekla mama in se sesedla. Vsi smo potihnili.
»Odprite!« so se slišali zvoki od zunaj. »To je ukaz države!«
Mama, oče in jaz smo sedeli v kotu in si še dihati nismo upali, mama je prestrašeno hlipala jaz pa sem se prižemal v očetovo naročje. Aghata je ležala v postelji in spokojno spala. Niti slutila ni kaj se dogaja.
Tedaj pa se je zaslišal glasen pok vrat, ki so padla lesena tla. Stresel sem se in začel glasno jokati, mama pa je od strahu zakričala. Čez nekaj trenutkov so v sobo že vstopili možje v uniformah.
»Vstanite!« so ukazali in eden od njih me je prijel za podlaket ter me povlekel k višku. »Točno deset minut časa imate, da poberete vse kar potrebujete. In bolje za vas, da se ne upirate, z nami boste šli!«
________________________________________________________________
*i**Območje, zlasti del mesta, na katerem družbena skupina živi izolirana od ostalih družbenih skupin, navadno v slabih razmerah.*i*
Haii, 13letnica je nazajj!
Hahah kako ste kej? Jaz sem d best! Zakaj? Ja poctince so se začele!! Kako jih boste prezivel? Js bom doma, pr babi pa s frendicami! XD
Ugl. upam, da vm je ta deu ušeč (upam, da ni predoug). :)
No to je to! Uzivite mii! <333
13L
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
itak da ni predolg del, super jee!! (haha misleča žival (for real tho))
dej OMG js sm skor začela jokat... pa nemorš no.... ku so ljudje kruti :(( bogi brayan :(( upam da ne bo umrl al pa kdorkol od njegove familije :(
drgač pa supr pises! aja js bom tud najbrs doma hehe
lepo se meeej!
ps: ves keri mood twist je bil ko pač prvo so jih skor že odpeljal nekam stran no u smrt, pol pa uno haiii xD
dej OMG js sm skor začela jokat... pa nemorš no.... ku so ljudje kruti :(( bogi brayan :(( upam da ne bo umrl al pa kdorkol od njegove familije :(
drgač pa supr pises! aja js bom tud najbrs doma hehe
lepo se meeej!
ps: ves keri mood twist je bil ko pač prvo so jih skor že odpeljal nekam stran no u smrt, pol pa uno haiii xD
2
Hvalci za tok lep komentarci hahah. <333 pac tk ful sm ti hvalezna, da spremlas, beres, komentiras,... Hvala! <3
Jp ljudje so kruti... Js tut upam, da usi u njegovi familiji prezvijo lol...
Haha sam ress... Pac, da neb kdo mislu, da jim prvoscm, da jih bojo odpelal, vesela sm bla, da mi je nou del ratal napisat. XD
Lpp
13L
Ps.: Si kdaj za kksn klepet?
Jp ljudje so kruti... Js tut upam, da usi u njegovi familiji prezvijo lol...
Haha sam ress... Pac, da neb kdo mislu, da jim prvoscm, da jih bojo odpelal, vesela sm bla, da mi je nou del ratal napisat. XD
Lpp
13L
Ps.: Si kdaj za kksn klepet?
ne ne, vem da ne nobenmu prvoščiš kaj takega, sam smešno se mi je zdelo xD
in ja sm za klepet, ti napišem v kotiček ;)
in ja sm za klepet, ti napišem v kotiček ;)
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Omojbog, 13letnica, tole me je pa definitivno spravilo do solz.
Pač grozno... Res ne morem verjet kaj se je ljudem dogajalo med drugo svet. vojno...
Mislim, da ti gredo jemati pravice, početi... to. Mene to čisto iz tira vrže... Pač nekaj časa nazaj smo šli s šolo gledat predstavo o Anni Frank - 100% poznaš (knjigo mislim), ne? To je bila prva predstava, med katero sem jokala in bila popolnoma ogorčena nad vsem skupaj. Pač vmes je bilo nekaj tako, manj resnega, ampak zaključek...
Zdaj sem primerjala življenje Anne z Brayanom in res si ne morem mislit kaj vse se jim je dogajalo. Mislim, da ostaneš brez službe, brez pravice do izobrazbe, brez dovoljenja za obisk zdravnika. To je tako žalostno. Zdi se mi, da smo mi premalo hvaležni za to, da lahko svobodno živimo in imamo svoje pravice. Pač to je najbolj žalostna zgodba ever - saj bi rekla, da je najbolj čustvena, ampak to mesto zaseda že Prepovedana ljubezen ;). Ta je pa takoj korak za njo.
Pišeš tako natančno, skrbno, perfektno.
V tem in 4. delu sem zaznala določeno strogost dogajanja, pač to je tako realno videt, da so mi solze stopile v oči. Res samo ploskam lahko.
Sophie Donna
P.S Oprosti za pozen komentar, včeraj ob enajstih zvečer sem šla zapisovat katere zgodbe še nisem prebrala vseh delov in zdaj že dve uri berem in komentiram. :sweat_smile:
P.P.S Klepet? Sporoči kdaj imaš kakšno minutko časa <3
Pač grozno... Res ne morem verjet kaj se je ljudem dogajalo med drugo svet. vojno...
Mislim, da ti gredo jemati pravice, početi... to. Mene to čisto iz tira vrže... Pač nekaj časa nazaj smo šli s šolo gledat predstavo o Anni Frank - 100% poznaš (knjigo mislim), ne? To je bila prva predstava, med katero sem jokala in bila popolnoma ogorčena nad vsem skupaj. Pač vmes je bilo nekaj tako, manj resnega, ampak zaključek...
Zdaj sem primerjala življenje Anne z Brayanom in res si ne morem mislit kaj vse se jim je dogajalo. Mislim, da ostaneš brez službe, brez pravice do izobrazbe, brez dovoljenja za obisk zdravnika. To je tako žalostno. Zdi se mi, da smo mi premalo hvaležni za to, da lahko svobodno živimo in imamo svoje pravice. Pač to je najbolj žalostna zgodba ever - saj bi rekla, da je najbolj čustvena, ampak to mesto zaseda že Prepovedana ljubezen ;). Ta je pa takoj korak za njo.
Pišeš tako natančno, skrbno, perfektno.
V tem in 4. delu sem zaznala določeno strogost dogajanja, pač to je tako realno videt, da so mi solze stopile v oči. Res samo ploskam lahko.
Sophie Donna
P.S Oprosti za pozen komentar, včeraj ob enajstih zvečer sem šla zapisovat katere zgodbe še nisem prebrala vseh delov in zdaj že dve uri berem in komentiram. :sweat_smile:
P.P.S Klepet? Sporoči kdaj imaš kakšno minutko časa <3
1
Aww dragaa, hvala tii! <333
Se strinjam z usm kar si rekla... Cesa vsega smo zmozni ljudje... Grozno, res...
Za klepet bi pa js rajs po pocitncah k zj ne vem kdaj bom loh. Sj vem, da sm rekla, da bi ta tedn samm... Pac ne vem ka mamo splaniran pa ti neb rada neke ure povedla in na konc nam mogla... Hahah ne znam razlagat, upam, da razums. A loh pol po pocitncah?
Lppp <333
Se strinjam z usm kar si rekla... Cesa vsega smo zmozni ljudje... Grozno, res...
Za klepet bi pa js rajs po pocitncah k zj ne vem kdaj bom loh. Sj vem, da sm rekla, da bi ta tedn samm... Pac ne vem ka mamo splaniran pa ti neb rada neke ure povedla in na konc nam mogla... Hahah ne znam razlagat, upam, da razums. A loh pol po pocitncah?
Lppp <333
Moj odgovor:
izcedek
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
A je to normalno?
Življoo, sem dekle staro 13 let in imam eno vprašanje. Par dni nazaj sem si na snapchatu snepala z enim tipom, ki je 1 leto starejši od mene. Najprej sva se pogovarjala, ko pa je bilo že pozno in sem mislila iti spat, me je vprašal, ali sem že kdaj videla pen*s. Rekla sem mu, da še nisem in naj se ne dela norca iz mojih (ne)izkušenj. Rekel je da s tem ni nič narobe in me je vprašal, ali si želim videti njegovega. Nisem vedela, kaj narediti, bala sem se, da če bom rekla ne, da se bo nehal pogovarjati z mano. Na koncu sem mu le rekla ja. Ni minila niti sekunda in že sem prejela njegovo golo fotografijo. Nisem vedela kaj odpisati, tako da sem mu poslala samo obraz. Vprašal me je, če mu jaz ne bom ničesar poslala. Bala sem se, da se bo nehal pogovarjati z mano, če mu ne bom ničesar poslala, tako da sem mu poslala svoje nude. Izmenjevanje slik se je nadaljevalo pribljižno 10 min, na kar je iz mene pritekel ćuden izcedek prosojne/bele barve. Zdelo se mi je čudno, saj je bilo to prvič, da se mi je kaj takega zgodilo. Ker je bolj izkušen in sem mislila, da bi mi znal svetovati, sem mu le poslala sliko. To sliko je nato screenshotal in me čez nekaj sekund blokiral. Hodiva na isto šolo, zato me skrbi, da ne bi ta slika začela krožiti naokoli. Prosim pomagajte, kaj naj naredim.
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(179)
Srednje.
(134)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
UUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUU!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes